Začelo se je … Prvi del meseca sem še kolikor toliko uspešno ignorirala to predpraznično mrzlico. A potem pride prva novoletna voščilnica. “Naj se ti izpolnijo vse želje!” Kaj naj človek odgovori na to??? Moja največja in edina želja se ni izpolnila. Želela sem si, da ozdravi. Zdaj si tudi tega ne morem več želeti. Od takrat, ko je umrl, ni nič več zares pomembno …. In od tega bo kmalu eno leto. Naslednje leto bo prvo celo leto brez njega – le česa naj se veselim????

Praznik …. pravi pomen bi verjetno morala iskati v izvoru besede. Prazen dan. Še eden več …

Draga Spela, pri izgubi dragega cloveka ti besede ne morejo nic pomagati.
Ni magicne palcke, ki bi te potolazila…ali ga celo obudila nazaj. Res je, da je vse kruta realnost, ki prekleto boli in ko drugi govorijo, da bo s casom bolje, ti dobro ves, da je se huje. Sploh, ko so prazniki na pragu, ki poudarjajo druzino in ljubezen do najblizjih in samo predstavljam si, kako se lahko pocutis, ko tebi najblizjega tvojemu srcku ni vec ob tebi.

Tvoj dragi je se zmeraj s tabo, v tvojem duhu…nekje, kjer ni bolezni in bolecin in verjemi mi, da mu je hudo, ko te cuti nesrecno. Zivel bo v tebi dokler bos ziva, vendar se probaj naucit ziveti s tem…drugace ne gre. Poskusi obrniti zivljenje na glavo in zaziveti cisto drugo zivljenje.
Najdi moc v sebi in poskusi ziveti naprej s polno paro. To bi on zelel; da si mocna in pogumna in izkoristis dneve, ki ti jih je usoda namenila. To bi tudi ti zelela zanj, ce bi bila obratna situacija. Zivljenje je eno in je tvoje…

Poskusi najti stvari, ki so te vcasih veselile in se jim posveti. Potuj…vidi svet…pomagaj ljudem in vedi, da smo vsi s tabo…

Ce rabis pogovor Spela, ce bi rada na kaksen sprehod ali kavico…me lahko kontaktiras…

Drzi se…

Tudi mene bolijo te novoletne voščilnice, najraje jih sploh ne bi odprla in prebrala. In tudi meni se ni izpolnila največja želja. Ko mi pade kakšna trepalnica, jo pihnem in si zaželim, da bi mami bilo lepo, tam kjer je in da sploh kje je.
Kaj odgovoriti na te voščilnice pa ne vem. Zaenkrat nisem še nič nazaj napisala in ne vem, kaj naj. Pa ne, da ne bi ostalim želela vseh lepih stvari, ampak enostavno sploh nisem v tem vzdušju in ne morem, ne morem se sploh pripraviti do pisanja voščilnic.
Želim si, da nobeno leto ne bi bilo več tako kruto, kot je bilo to leto, ampak zaradi tega, kar se je zgodilo in koliko trpljenja sem videla, bodo tudi naslednja leta takšna.

Tudi z mano je bilo prvo leto tako.
Pravzaprav sem bila “jezna” na tiste, ki so se mi sploh upali poslati voščilnico. občutljiva sem bila in bolelo je. Nisem odpisala, ker nisem našla besed, ker nisem vedela kaj naj napišem.
Sedaj, po štirih letih pa že napišem kakšno voščilo ampak drugačno od klasičnih….
Čas, čas je tisti, ki nas nauči živeti z bolečino v srcu, ki nas nauči sprejeti izgubo. In pustiti moramo času čas. Prepustiti se žalovanju in žalovati.
petra*

Hvala ti za tvoje toplo sporočilo. Pišeš, kot da me poznaš, a čeprav razmišljam, kdo si, še vedno ne vem, samo slutim, kdo bi lahko bila …?

Spela,

hvala za napisano. Besede mi jemlješ z ust in še lepo napišeš. Najraje sem sama oziroma z otrokoma.
Skoraj vsi “prijatelji” so se umaknili in me sedaj po letu dni (bliža se obletnica njegovega večnega odhoda , ko je njim težko, zopet kličejo, ker nas imajo pač na seznamu za pisanje kartic. Tako, da se malo pofočkajo in premagajo svojo žalost, mene pa pri tem še dodatno scefrajo.

Poskušam se za december toliko sestaviti skupaj, da sploh preživim, še najraje pa bi odšla k njemu.

Ana

Ojla Spela.
Se opravicujem, ker nisem prej odpisala, vendar nisem imela dostopa do racunalnika (mi ga je virus sesul).

Ne vem…mogoce se poznava, samo dvomim. Sama zivim v Brežicah. ko sem prebrala tvoje sporocilce sem se spomnila na znanko, ki je isto prezivela…in se prezivlja.
Lahko mi pises na mejl…

sem ti poslala mail …

in ne vem, kaj naj. nekaj časa sem mislila, da mi gre bolje. ampak mi ne gre.