Spoštovani, dr.Ivanišin, prosim da gornji navedek interpretirate bolj natančno.

Zanima me, kako naj bi se posameznik najbolje naučil samospoštovanja ob nemogočem človeku, ki ga stalno ponižuje???!! Za kaj naj bi negativen človek bil “najboljši učitelj”?!

Jaz sem se namreč samospoštovanja naučila od vzgojiteljev, v pozitivnem okolju, internatu ( ob dobrih, zadovoljnih ljudeh), ob svojih uspehih in ob prebiranju knjig. Nikakor pa ne med ljudmi, ki me niso spoštovali!! In hvala bogu, marsikdo je zame preteklost, le starši to še niso ( zaradi določenih, posebnih razlogov ne morem čisto prekiniti stikov). Čeprav razmišljam tudi o tem, če se moj psihopatski oče ne bo za kanček popravil, spremenil. Vedno, ko mu nastavim ogledalo, ga soočim s krivicami, ki jih dela vsem, zlasti najbližnjim, ima to nek kratkoročni učinek. Seveda bi si želela dolgo-trajnega. Čeprav naj ne bi mogli, imeli pravice spreminjati drugih. …
Mi je pa zanimivo, kako zlasti moški želijo popravit vse, KO JE ŽE PREPOZNO. Ko se ženska odloči za radikalen ukrep ,prekinitev nekega ne zadovoljujočega odnosa. Na primer: tik pred ločitvijo, ki je le še vprašanje časa. Poprej pa gluhi in slepi za vse potrebe, želje, prošnje.

Hvala za odgovor vnaprej. Lp.

Hvala za odziv silviana. Bom zapisal v milejši obliki: odnosi so (po eni od teorij) ali komplementarni (kot je obravnavani) ali simetrični (kjer partnerja težita k ravnotežju/enakopravnosti). Komplementarni odnosi temeljijo na razlikah, najenostavneje povedano: en partner (zgleda) nadrejen, drugi podrejen. Za Lunico30 bi “komot” rekli, da je podrejena, njen partner “narekuje tempo”, “si lahko vse dovoli” ipd. Lunici prav to manjka in se tega lahko od njega “nauči” oz. ko bo to “spravila skozi”/uspela pri njem, bo lahko “pri komerkoli” (bo pa ta naslednji imel svoje “posebnosti” – spet priložnost za Lunicino učenje…).

Pri vašem zapisu, silviana, bi opozoril še na razliko med samospoštovanjem in samozavestjo. Samospoštovanja se učite v “realnem okolju”, med vzgojitelji, ki vam dajajo “realen feedback”, na podlagi katerega dobite vpogled v svoje delo, obnašanje ipd. (ni vse “čudovito”, pač pa je kdaj kaj tudi nejasno, je treba popraviti, kaj vprašati, raziskati itd.) V “pozitivnem okolju”, v katerem vas in vaše delo vsi samo (nekritično) hvalijo, pa si zgradite samozavest. Medtem ko samospoštovanje prihaja “od znotraj” in pomeni zavedanje (“realna ocena”) o svojih sposobnostih, prihaja samozavest “od zunaj” in pomeni “biti odvisen od hvale/spoštovanja drugih”. Slednje je velika past (v katero se ujamejo dijaki, ki niso bili deležni “dobrih”/realnih staršev, predvsem pa vzgojiteljev: v času OŠ so bili z vseh strani hvaljeni odličnjaki, v SŠ pa “krepirajo”, ker niso več “zvezde” razreda/šole in zaradi tega tudi starši izgubijo zaupanje v njihove sposobnosti…)