Verjamete v življenje po smrti?
Pozdravljena miya!
Verjemi, da tudi jaz nisem človek, ki bi kar slepo verjela. Mogoče sem še preveč prizemljena, vsaj to mi pravi moj.
Vendar pa, ko izgubiš nekoga , ki ga imaš neskončno rad in počasi začneš dojemat, da ga ne bo več, iščeš kakršnokoli varianto, samo, da bi bil v povezavi z njim. Jaz sem in še veliko berem knjige za “dušo”, kajti mislim, da pri Teji ne bom poskusila še enkrat. Je sicer zelo prijazna, prijetna oseba, vendar mojih pričakovanj žal ni uresničila. Kar se cene tiče ne bi rada govorila, da ne bi bilo karkoli narobe, je pa zelo drago za tisto, kar sem dobila. Predrago.
Pojdi na njeno internetno stran, lahko jo tudi pokličeš in ti bo povedala, mislim da sploh ni problem.
Želim ti vso srečo in poročaj kako se boš odločila.
Prispevek je že star, pa vendarle.
Mene je spreletel srh, ko sem še ob živem partnerju dobila podobo pogreba, veliko gručo ljudi, in blond žensko, ki je stala.
Njegova mati je blond, bilo je ogromno ljudi na pogrebu.
Me obišče in ga čutim v duši, ko pride. Ponavadi pred “obletnicami”, ker ne želi, da hodim na grob, ker ni tam doma. Kar vem tudi sama.So nerazložljive energije, ki jih ne razume tisti, ki tega ni doživel. Tri dni nazaj me je obiskal, dva dni sem močno čutila, ker imam že tako premočan šesti čut. Napisala sem mu čestitko za včerajšnji rojstni dan, potem se je umirilo. On, kot tudi jaz veva, da ni tam doma, ker so bile sumljive okoliščine, da je tri leta in pol nazaj umrl pri rosnih 32 letih. S taščo sva se vedno razumeli, a ko je odšel, je začela tekmovati za njegovo ljubezen. Katastrofa.Zapečatila je njegovo sobo in nimam niti vstopa več. Tja, kjer je bil najin prostor.
Predolga zgodba. Mene obišče nekaj dni pred svojim rojstnim dnevom, na dan smrti in na dan, ko sem zvedela, da je odšel med angele. Ne želim razlagati, vendar vem, da je takrat z menoj. Ker samo on ve, da takrat čutim, kot čutim. Energije v duši so zelo močne. Nihče mi ne more reči, da je lari fari. Ker ni.
In to spodaj zelo drži. In on to ve. Če bi poznali zgodbo, bi vedeli tudi vi.
Ni smrt tisto, kar loči nas
in življenje tisto, kar druži nas,
so vezi močnejše,
nepomembne zanje so razdalje, kraj in čas.
Ostaja vez, ki nas ne more ločiti,
ki druži nas
in povezuje v duši.
Sem že hotela danes eden odgovor napisati v odgovor osebi “Za Meta 12”, pa sem vdihnila.
1. Kot prvo, nadiimki obstajajo zato, da jih koristiš. Ker nihče ne ve, kdo je v ozadju, zato obstajajo tudi nadimki, v nasprotnem bi lahko vsak uporabljal svoj ime in priimek, naj se le to upošteva.
2. Kot drugo, osebo sprašujem, ki je odgovarjala Meti12, kako 100 % ve, da je to oseba, ki jo je poimenovala z imenom in priimkom? Glede na to, da je oseba govorila o težavah, ki se lahko zgode, lahko rečem, da je tudi ona morda tej osebi storila krivico, ki jo je bolj kot ne obsodila za osebo, ki jo je poimenovala. Rekla bi, če se nekomu že nekaj očita, naj najprej preveri svoje stanje, kajti bere se ravno to iz strani osebe “Za Meto 12” ravno to, kar je očitala Meti12.
Kot pravijo, najprej počistiti svoj prag, predno se spustiš pucati sosedov prag, mar ne?
Osebnih podatkov se ne sme razkrivati, če obstaja sum kaznivega dejanja, se le o tem obvesti upravljalca ali administratorje, kjer bodo sami preverili stanje in nato ukrepali, če bo to potrebno. Da se neti slaba energija, kaj vem zakaj in se dela škoda morda nedolžnemu človeku, kako boš sama opravičila svoje pisanje, če že govoriš o dejanjih, ki jih store nekdo drug drugemu v žalem smislu. Nisi prepričana, nimaš nič, zato prenehaj netiti trske, da zagorijo, katere si sama z odgovorom postavila in podpihnila, da bi začele tleti.
Oprosti, sama ne padam na razne žvr(d)karije, ki jih nekateri ljudje podajate samo zato, da bi uničili nekomu kaj. Kar se na koncu izkaže še za neresnico. Zato pazi, kaj si posjala s tem odgovorom, ki je bilo samo negativno seme. Saj veš, kar poseješ, to požanješ. Pa saj si o tem sama povedala. Ampak se tega premalo zavedaš, da si pač postopala kot si v odnosu do te osebe.
3. Kot tretje, življenje ni kazen ali kaznovanje. Življenje je šola, rast, tveganje, komplementarnost, čutnost, pripadnost, vzajemnost, složnost, včasih borba, ljubezen (ne govorim o dveh zaljubljencih), trud, volja, pogum, učenje in še marsikaj. Življenje je Dar, ki je vsakemu živemu bilo namenjeno. Kako ga čuva, boža, se utrjuje s svojim podarjenim darom, je stvar vsakega izmed nas, kako bo peljano, s kakšnimi postopki, načini, čustvi in še čem.
Tudi, ko nam ljubljena oseba umre, tudi ko se nam zgode hude stvari (sama sem fenomen, pa sem relativno mlada), me življenje ne kaznuje, temveč le uči. Morda smo po tvojem mišljenju dovolj kaznovani tisti, ki so nam umrle ljubljene osebe. V svojih relativnih mladih letih je Bog vpoklical 4 ljudi, ki sem jih imela neizmerno rada. Za določene stvari mi je sicer malo žal, kar nisem storila, pa bi lahko, vendar sem doživela tudi mnogo lepih trenutkov, ki me osrečujejo, čeprav se zraven zjokam. Ker ob takšnih ljudeh, kot berem takšne stvari, kot si jih ti napisala vem, da so lepi časi minili, ko smo si ljudje še znali izkazovati ljubezen, podporo, pripadnost in še kaj. Ti si pač škodoželjna. In me veseli, da obstajate takšni ljudje, saj sem spoznala in začela razlikovati med dobrim in zlem.
Resda, me še vedno boli za partnerjem, čeprav je od tega že 3 leta in pol in ne smem po tv videti niti njegovega kraja (morda njega niti nikdar ne bom prebolela), ampak, vse, kar sem imela, je bilo tako rodovitno v dušah, da sedaj lahko “preučujem” le še ostanke, ki ne presegajo te rodovitnosti.
4. Kot četrto, življenje ni maščevalno. Življenje poskrbi za vsakega tako, da se začne zavedati in se tudi zbudi. Ampak, življenje poskrbi samo za ljudi, brez pripomoči vas ali tebe, ki delaš na tem na silo, da bi ja dobila oseba po nosu. Zato se raje opraviči, da ne boš čez dva dni jamrala, kako je svet nepravičen, ker nisi imela nič zraven. Veš, te energije Univerzuma so specialne in ne delujejo po zamisli načrta samega človeka. Zato pazi, koliko negativizma boš še poplela do soljudi.
5. Kot peto, zgodbe te osebe pa pravzaprav ne poznam in me niti ne zanima, če je predstavljena z ničemer na hudoben način. Tako je tvoj poizkus degradiranja nekoga pri meni neuspel.
6. Kot šesto, prosim da poveš konkretne podatke, kako veš, da je to oseba, katero si navedla! V nasprotnem se tebi lahko godi slabo, ker širiš neresnico.
In še enkrat ljuba duša, veš kdo nima več težav? Tisti, ki leži pol metra pod zemljo in iz nje gleda v “svet”. Njemu ni potrebno nič več.
Težave so zato, da se rešujejo, da ti pokažejo pravo pot, če ji slediš. Je pa tvoj odgovor tipični primer, kako je najlažje kriviti drugega za nekaj, brez, da bi se ozrl vase.
Spoznaj sama sebe in spoznala boš vesolje. Do takrat pa pusti analiziranje ljudi pri miru, ker moraš najprej storiti prvo, da razumeš svet in ljudi v njem. Vsak naj sodi, analizira in presodi le sebe, je dovolj dela.
S takšnim obnašanjem se obnaša recimo hijena v naravi, kjer ji je bit svoje preživetje. Tebi tako težko ni, da bi povzela le te karakteristike ali divjega nagona?
To ni bilo prav, takšen odziv osebe, ki je odgovarjala Meti12.
Nikogar ne branim, ker nikogar ne poznam. Imam pa svoje moralno mišljenje, ki mi govori, kaj je prav in kaj ne. Od tod podaja tudi svojega lastnega mnenja, ki ni zraslo na mišljenjih drugih.
7. Torej kot sedmo, mislite s svojo glavo in si poskušajte ustvarjati svoje mišljenje, namesto sledenja ovac, ki sledijo zanikrnemu pastirju, kjer še sam nima izoblikovanih svojih lastnih mnenj.
Srečno vsem, tebi ekstra, ker te čaka v trudi bolj trda pot do Spoznanja.
Ne morem se postavljati v to situacijo, ker sem imela partnerja 10 let, pri 32 je umrl, kar tako. Vem pa, da če bi mi kdo plozal o tem, kar govoriš, da bi se mu samo nasmehnila. Zakaj, ker sva imela popolno zaupanje, čeprav nisva bila iz istega kraja.
Lahko le rečem, v tem svojem malem življenju bivanja sem ogromno žleht ljudi spoznala. Tudi takšne, ki so mi želeli škodovati. Seveda so mi, ker ste ljudje zelo naivni in na prvo žogo vžgete in naivno verjamete vse, kar vam človek reče. Četudi so mi škodvali drugje z dezinformacijami, sem dosegla le to, kar je tudi med drugim moj moto, da vsakega čaka tudi drug konec palice. Bila sem prizadeta zaradi dezinformacij, pa sem kljub temu rekla, kar naj otresa, prišel bo čas, ko jo bo peklenšček srečal. In bo trpela dvojno, sploh, ko se bo tikalo nje same in njene družine. Verjameš ali ne, rekla sem si, čas dela zame in sem dočala te dve leti, ko so ji sina lepo zaprli zaradi preprodaje drog in je dobil 15 let zapora. Verjameš ali ne, še ločila se je, ker je takšen zmaj, ko z eno osebo v službi ni znala biti prijateljica, zato verjemi, da sedaj trojno trpi. Za vse žlehtnobe, ki jih je samo sama prinesla do drugih.
Bodi zvesta sebi in ne verjemi vsega, kar rečejo drugi. Kvaliteta človeka je tudi to, da si zna ustvariti svoje mnenje. Vi, ki nasedate, pa pač niste moj problem, niti mi ne očitajte, ker imam drug pogled na svet.
In če je že toliko rečenega glede te osebe, kdo je potem na sedlu, ve, ki še vedno nasedate ali ona, ki vas še vedno obrača, če je vse skupaj sploh res.
Kot sem rekla, mene nihče ne bi mogel na suho nategniti pri umrlem partnerju. Znam pa tudi lastnoročno preveriti in se prepričati, kdo je gnoj, ki širi dezinformacije. Zato prosim, nič ne sočustvujem pri naivnih ljudeh, čeprav niste stare dve leti.
Predno se razmišlja o neumnostih, se najprej človek prepriča, če sploh kaj drži. Res bi bilo neumno, da zaradi nekih besed vse zavržeš. Ampak, če to storiš samo zato, ker ti je nekdo nekaj rekel in tega ne preveriš, ne vem kdo ima tu pomanjkanje (raje tri pikice) …
Daj no, koliko ste stare, da mi takšne kvasite?
Ni pa tudi nič novega, da poročeni moški skačejo, zato ker doma ne dobijo niti pogovora ali seksa ali česa tretjega, tudi to ni nič novega. Postavite se kdaj pa kdaj v vlogo prijateljstva, brez intime, pa vam bodo poročeni ali poročene zaupali marsikaj. Nekateri se gredo dol dati tudi za čas malice, ki traja samo pol ure.
Pri nas se je v bivši službi poročena ženska dajala dol s poročenim moških po službi. In so ju celo snažilke zasačile, ker sta pozabila zakleniti vrata. Pa je potem žensko mož vsak dan pripeljal in odpeljal iz službe.
Vse živo se dogaja in če me sprašuješ, verjetno mi ne bi bilo prijetno. Vem pa, da bi vsekakor preverila, vendar ne tako, da bi vse dala na velik zvon. Ker sama se vedno prepričam tako, da drugi to ne vedo. Tej ženski bi pa še potrdila, da vse to vem.
Ne razumem pa le nekaj. Najprej govoriš o eni osebi, ki naj bi ti začela govoriti, na koncu govoriš o množini? Vidiš, zato ne verjamem vsega kar preberem.
Če so vsi drugi videli, da te vara, samo ti ne, potem ne vem, kaj naj rečem. Malo čudno je, da najprej obesiš eni osebi, ki te je opozorila na varanaje, potem obesiš množini. Ne vem no.
Odnos ne funkcionira, če ni zaupanja. To je dejstvo. Lp.
Seveda sem posumila,da me mogoče pa res vara,tudi policisti so ga zasliševali,dobili so vse njegove mobilne zapiske klicočih številk in službene prisotnosti,ter mi tako potrdili,da si je punca vse izmislila.Pa celo takrat,ko sem rodila in je fant bil zraven 36 ur,ker je porod bil kar težek,je ona trdila,da je pri njej spal,ter hodil okrog njene hiše,še v nosečnosti sva v Tuniziji bila,na zaročnem potovanju,ona pa je trdila,da je on z njo bil v toplicah.
Očitno sem bila zadeta od pomirjeval in halucinirala.
Štefka prav imaš,hvala na tvoji pomoči,da smo spregledali,vidim moža zraven mene,ampak to so halucinacije.Si bom poiskala pomoč
Hvala ti. :D:D:D:D:D
Uh Štefka oz Metka,mal ti je vijak v glavi popustil. :D:D:D
Ni te bilo težko pogruntat.Sam pazi kaj pišeš na drugih postih,drugič raje naredi plan za 3 korake naprej kot pri šahu!
Lp
Me ne moti, če se zezate zaradi objektivnega mnenja, kjer si nato ena in ista oseba (neprava štefka, mirko, jao jao) privoščijo moje ime, ker samo ta ena oseba, ki si potem nadene še ostala imena ne premore, da ima vsak svoje mnenje.
Samo začelo se je po stavku, kako bi mi bilo po tejle zgodbi in od tam naprej so se začeli dodatki drugih štefk, mirkov, jajo jajo itd..
Se niti pogovarjati ne znate in stresate name jezo, ki jo nisem zakrivila, ker sem samo povedala svoje mnenje? Poglej sama, s kakšnimi si prišla ven, ker te je nekdo drug razjezil. Se kriva jaz. Zato opusti svojo žaljivost in škodljivost, ker ti nisem z ničemer škodila. Če pa ne želiš, pa tudi prav. Z otročarijami se ne bom ukvarjala. Še manj z izsiljevanji in grožnjami.
Tadruga Štefka, prenehaj! Sama vem, kaj bom storila. Odloči se pa sama.
Ne bom se vtikala v intrige, vendar oseba, ki jo je kaj vem kdo tako prizadel, je tako prizadeta, da sedaj spušča na meni avspuh, ki je zadušljiv. In to je oseba, ki mi je razložila, kako bi se jaz počutila – kot da me je kdaj vpršaala, razen jebana v zadnjem času v nekam, kako je meni? Sebičnica. Ampak, vidiš, tudi to prava, jaz Štefka, katero ime si mi ukradla, ti nikdar ne boš. Zato, poslovi se od kloniranja.
Ne potrebujem nič, ne potrebujem pohval, kot si zapisala neprava Štefka tam v temi “Smrt fanta” in bom raje tiho, kot da ti kaj izustim.
Imam svoje modrosti, svoje življenje, svoja čustva, svoje bolečine, svoje sonce, svoje vesolje, svoj* … Kaj? Hehe, hehe, hehe, hehe, pa tuhtaj in razmišljaj. Klon mene nikdar ne boš.
Tinca, moj zadnji post pred jebar* neprave štefe je bil 10.03.2011 ob 17.07.2011, ki se je držal topica, zato ne bodi kratkovidna.
Potem se je prikazala neprava štefa, ker sem samo povedala objektivno mnenje, ker sem povedala veliko resnic, ker jo je piknilo nekam kamor ni treba, pa si je zato nadela ime štefka. Voham le te, ki so žlehtni in hudobni, zato naj svoje hudičeve demone spravi za zid. Ne more biti Jaz, ker Dobro premaga Zlo.
Opazite, kar želite, naj bo potem Štefla, Šteflica, če si želi biti nekaj na Š. In naj ostane Zlo. Whathever.
Sem ravno našla eno fino knjigico za vse te teme in ko nekoga izgubiš..
Pozdravljena!
Tudi sama sem žalujoča in to tako zelo, da ni za povedati. Zgubila sem mamo 23. februarja na zelo krut način, dobesedno v dveh dneh. V soboto je imela 79. rojstni dan. Vedno je bila zdrava, nikoli v bolnici in tako zelo sem bila vesela, ker je še vse poskrbela zase, pa tudi mojo sedemletno hčerko je še tu in tam varovala. V nedeljo zjutraj so ji noge klecnile, ni mogla hoditi. Mrtveli so ji prsti na rokah in jo je brat peljal v zdravstveni dom k dežurnemu zdravniku. Ta jo je pogledal in rekel, da ima gripo. Napisal ji je lekadol in poslal domov. Ker mama le ni mogla hoditi in mrtvenje prstov na rokah ni pojenjalo, je na prošnjo sestre, ki dela na urgenci v bolnici in ki je klicala v zdravstveni dom, naj da zdravnik mami napotnico za bolnico, ta drugi zdravnik le napisal za sprejem v bolnico. Tu pa se je začela njena trnova zadnja pot. V bolnici so jo posadili na invalidski voziček, saj sploh ni mogla hoditi. Čakala je skoraj uro, da je prišla na vrsto za pregled. Opravili so ji rutinski pregled. Kri, voda, EKG. Potem je morala čakati na izvide. Sedela je v hodniku v invalidskem vozičku in jaz, moja sedemletna hčeka, mož in brat z njo. Pogovarjali smo se in moja hčerka jo je vozila. Zdravnica je prišla šele zvečer ob sedmih in dejala, da ima vredu izvide, da je ne bo sprejela, ker z njo nima kaj početi. Brat se je razhudil, a se je obrnila name in rekla, z vašo mamo je vse vredu. To mrtvičenje je od hrbtenice in da ne more hoditi. Rekla sem ji, da ima mama krivo hrbtenico od kar jo poznam in je vedno lahko hodila, kaj če je kaj z možgani, da ne čuti nog. Zopet je dejala: Gospa, to je od hrbtenice, bom jo pa poslala na travmo, morda jo pa tam sprejmejo. Peljali smo jo na travmo, kjer dela sestra, tam so jo mučili z slikanjem hrbtenice. Tudi tu so rekli, da ni za sprejem in klicali na interno, zakaj je bila poslana k njim. Potem je sestra prosila zdravnika, naj jo vendar sprejme, ker živi sama in ne more hoditi. Dal jo je prespat na travmo brez zdravil. Mama se je ponoči borila z možgansko kapjo sama. Zjutraj je videla samo na eno oko, pri viziti jim je le kanilo, da so ji naredili CT glave in ugotovili rahlo možgansko kap. Mama je bila pri popolni zavesti, le gledati ni več mogla. Pustili so jo na poškodbenem oddelku. Ko je prišla sestra v službo, je bila ob mami. Ni je pustila zvečer domov. Noč je preživela ob njen in mama jo je celo noč prosila, prosim pelji me v Maribor, tu mi ne dajo zdravila, tu se na meni učijo, glej tudi sama sem poskrbela za svojo mamo, ki se ji je tudi zgodilo, da ni mogla hoditi in so ji v Mariboru v štirinajstih dneh pomagali, da je sama prišla domov. To je bilo leta 1975. Sestra je klicala zdravnika, ortopeda, ki je trikrat prišel ponoči in ji meril vitalne funkcije. Rekel je, da je vse vredu in da je to prvi dan tako po kapi, jutri bo bolje. Tako mama ni zaspala niti minute, ampak samo prosila za pomoč. Drugi dan sem prišla jaz in ko sem videla mamo, sem kričala, samo kričala kaj so naredili z njo, da so morilci, šele takrat so se zganili. Zdravnik kirurg ni prišel na oddelek, čeprav ga je klicala sestra, ampak je moji sestri na urgenci naročil, vaša sestra je zgoraj, pojdita na interno in se zmenita, če jo vzamejo tja. Kričala sem, tekala po bolnici, nisem vedela, kam naj se obrnem. Nato sem poklicala zdravnika, ki je bil doma in smo znanci, prosim rešite mi mamo. Tukaj na poškodbenem oddelku leži z možgansko kapjo. Saj proti strdku ji zdravil niso dali. Po njegovem posredovanju smo jo odpeljali na interno, spet v IPP spet enak pregled kot pred dvema dnevoma in zdravnica je dejala, bo pač šesta v sobi, vidim da vam bo lažje. Vsa obupana sem jo prosila, dajte jo v Maribor, mama si želi, mogoče ji bodo lahko kaj pomagali. Odgovorila mi je, saj je ne bodo sprejeli, vi zrihtajte da jo sprejmejo, jaz pa vam dam rešilca. Kaj sem takrat čutila in kako nemočna sem bila ni za povedati. Kljub vsemu sem upala, da sem nekaj naredila zanjo in mami zagotovila, da bom jo rešila. Mama mi je rekla, povej oni zdravnici, ko me v nedeljo ni hotela sprejeti, da se ji bo nekoč tudi vrnilo. Jaz moram zdaj trpeti. Pogovarjali sva se in ji dvigovala veke na očeh in jo spraševala, mama ali me vidiš. Povedala mi je, da me vidi in da ko bodo drugo naredili, bo lahko spret gledala. Ne vem kaj so ji dali za zdravilo, nevem, nič ne vem, naslednji dan, zjutraj je sestri rekla, niste me peljali drugam , veš zdaj bom pa umrla. Klicala sem zdravnico, ki je dejala, insult počasi napreduje, Zakričala sem in vprašala, ali je v življenjski nevarnosti, saj je pred dvema dnevoma bila v dobri fizični kondiciji, mi je odgovorila, da to ne more reči in da, če želim da na vsak način preživi, sem dejala, samo da ji srce bije, mama mora živeti, vsaj še malo, dala ji je umetno hrano, to je vse kar vem. O 16 h sem prišla k njej in mama je nagnila glavo, zaspala je, kričala sem, ji potipala žilo na roki, ki je še bila, strgala sem srajco z nje in ji masirala srce in klicala zdravnika, ki ga ni bilo. Ko je končno prišel, sem kričala oživite jo, pa je popolnoma miren rekel, ne gospa. Objela sem mamo, bila je tako topla, ne bom pozabila njene toplote in nato zbežala iz bolnice in kričala, od bolečine kričala. Zgubila sem mamo.
Nisem se mogla potolažiti, tako zelo sem jokala in še jočem. Dva dni po pogrebu, sem ponoči v sanjah videla mamo. Takšno kot je bila. Rekla mi je: Ne tak Nika, glej na punčko. In je zginila. Zdaj se mi več ne sanja o njej, čeprav sem vsak dan na pokopališču in solze ne morem ustaviti. Bila je moja tolažiteljica, če mi je bilo hudo, sem odšla k njej in vedno odšla potolažena z novimi močmi za svoje življenje z družino.
Verjamem, da me mama vidi.
LP
VSI se še enkrat rodimo, kajti PRAVILA FIZIKE > ENERGIJE SE NE IZNIČI , reinkarnacija, živimo v novem telesu, pod novo identiteto z novimi možnostmi, šansami popravit to kar nismo prej, pa pride za nami vse se poravna .
uživajte , ne veste kaj boste v next life ! !!! (pravijo če si neki želiš , to tudi postaneš)
BODI Z DRUGIMI DANES, TUKAJ PRIJAZEN, PA BODO DRUGI V NASLEDNJEM ŽIVLJENJU PRIJAZNI S TABO, duše se na nek način srečajo, (kot prijatelji, d. člani, sovražniki, …)
ŽIVELI MED NESMRTNIMI! !!!!
Izgubila očeta na katerega sem bila zelo navezana. Umrl je tako hitro, da se niti
“poslovila” nisem. Zdaj po 4 letih si ga vsak dan prikličem v spomin, se pogovarjam in
si neskončno želim, da bi mi dal neki znak, da me “sliši”. Pa ga ni in ni.
Zakaj se potem enim osebe javljajo enim pa ne? Vem, da me je tudi oče imel neskončno
rad in, če bi obstajala kakšna možnost, da bi mi sigurno dal kak znak, da je še vedno
povezan z menoj.
se opravičujem- nisem brala vseh postov- hotela sem se samo navezati na nekaj začetnih, ko se dogajajo čudne stvari- luči, ropoti in podobno.
tudi moja mama je rekla da se je po smrti njenega očeta dogajalo povno čudnih stvari, potem so pa darovali za mašo v namen njegove smrti in je bilo bolje.
drugače pa v posmrtno življenje verjamem, priznam pa, da me je zelo strah smrti..verjetno zato, ker sem fascinirana nad lepotami življenja (poleg tega da se dogaja veliko groznih stvari).
lep dan vsem 🙂
Po smrti je duša nesmrtna .Plava ,po obromku neba 7 dni ,mogoče tudi več .Na koncu se poslovi ,se dvigne in odleti v neskončnost .Če se vrne na zemljo je verjetno ,da se naseli v nerojeno bitje ,ki še išče pot do maternice .Veliko duš se noče spopasti z vesolno potjo in so na zemlji ,posebno ,omorjene duše ,samomorilne duše in duše ki iščejo novo pot nov način oprostitve ,ljubezni ,srečo itd….Torej po lastni izkušnji verjamem ,samo da povsod se ne prikaže luč ,vendar lebdiš letiš ,se obračaš kot akrobat in neka sila te vleče ven iz telesa .Odlično je verjemite ,brez bolečin si ,vse veš ,vidiš ,toda včasih te potegne nazaj v telo ,preprosto nočeš in še nisi pripravljen poleteti na dalno pot .To sem izkusil ,Verjamem ,v posmrtno živlenje in to telo je nam naklonjeno da pridmo do spoznanja …..