VERBALNO ŽALJENJE
No, jaz sem bil malo bil prizanesljiv. Sem mu dal eno ali pa drugo, po njegovi teoriji. :))
Delaj tudi na tem, da skušaš ugotovit, kaj ti dejansko sporoča oziroma o čem razmišlja, ko to reče.
Dorina hvala za….pohvalo. 🙂 Nisem psiholog, daleč od tega, me pa zadeve zanimajo v toliko, da si lažje razložim/razumem ljudi in sebe, svoje občutke, “nesmiselne” odločitve…itd
Na začetku si napisala, da že nekaj časa prebiram rubriko in še nisem zasledila podobnega primera
Meni se zdi tvoja zgodba precej “klasična” in zelo podobna mnogim, ki jih lahko bereš na mon-u.
Ona išče čustveno povezanost, on vidi le racionalno/materialno povezavo. Vse ostalo napisano je le balast in daje potrditev/razlago temu.
Glede na to, da imata že oba nekaj (neprijetnih?) izkušenj iz prejšnjih vez bi bilo dobro, da ne ponovita napak, če želita kaj lepega narediti iz te zveze in to ne bo le materialno, ker očitno vaju to (mat.) ne osrečuje, vsaj ne dovolj/popolnoma (kolikor si želiš/želita).
Ti iščeš rešitve, se nekako zavedaš težav, on vztraja na svojem, zato se mi zdi, da mu lahko s svojim vedenjem ustvariš pogoje, da bo moral začet razmišljat drugače. Ne da ga prepričuješ v nekaj (kar on itak ne verjame 😉 ampak, da mu daš mislit, da se bo sam prepričal, da si bo želel drugače. Če ga le zajebavaš nazaj oz. poskušaš ignorirati s tem le sprejemaš njegovo igro, ki ti ni všeč in on ohranja, potrjuje! svoje razmišljanje. S tem ne tako pogostim zajebavanjem ti kaže kako te stalno vidi. Lahko mu zadevo preprosto prepoveš, da ne izreka več teh “štosov” (razmišljanje bo ostalo 😉 ali pa mu daš vedet, da te taka veza ne zanima in ga pripraviš do tega, da bo začel razmišljati drugače o tebi, te bo drugače dojemal in bodo tudi “štosi” prenehali oz se bo zavedel, da je žaljiv in si tega preprosto ne bo več dovolil.
No tole me pa spomni direktno na knjižnjo uspešnico “50 odtenkov sive” (sem šele na začetku) in bi se lahko strinjal takole približno glede na povedano do sedaj. 🙂
doriana,
razumem, da je zate situacija težka in da se ti postavlja ogromno vprašanj, mogoče ti lahko s svojim zgledom malce pomagam.
Tudi sama sem bila v zvezi z moškim, ki je imel zelo podobno obnašanje. Razlika je bila v tem, da je on začel graditi svoje podjetje ob meni, začela sva iz nule. Postal je zelo uspešen (kar mu seveda privoščim), vendar pa sva se midva v tem nekje izgubila. Pojavilo se je veliko njegovih lastnosti, o katerih se mi prej niti ni sanjalo. Primer: stvari iz navadnih marketov niso bile več dovolj dobre, potreboval je posebno hrano, vedno je moral naročati najdražjo pijačo, nikoli nisem ničesar prav naredila, norčeval se je iz moje inteligence (za katero danes vem, da ji nič ne manjka), ni sprejemal mojih prijateljev, sorodniki so mu bili odveč, moje mnenje pravzaprav ni bilo pomembno, če pa že, pa samo zato, da se je ukvarjal s tem, kako zelo se motim. Sama nisem bila ravno naklonjena temu, da mi karkoli kupuje, očital mi je, da mu ne dam veselja ob tem, ko on mastno služi, zato sem enkrat sprejela povabilo za šoping. Bum – kmalu sem dobila očitek ravno glede tega in zato še bolj bila prepričana, da so moja načela pravilna.
Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si ozavestila, da nisem slab človek, če se postavim zase, če sem taka, kot sem, če imam kakšen kg več, če zaspim ob 12h ponoči, če sem navezana na družino… Minila me je želja po seksu z njim, nasploh ga nisem več pogrešala, ob strani sem mu stala bolj formalno, čeprav mi je šlo dostikrat na bruhanje ob vsemu afnanju.
Kot je povedal, ga je na začetku najbolj pritegnilo to, da ga nisem spustila blizu oz. se ga imela na distanci. To mu je bilo v izziv, kar je iskal takorekoč v vseh odnosih. Ljudje, ki so bili prijazni, pripravljeni na kompromise, ki so izražali svoje občutke, zanj niso bili dovolj dobri in mu niso predstavljali izziva. Po njegovih besedah je potreboval, da je dobil od ljudi udarec nazaj, saj so le tako lahko bili vredni njegove druže, časa ipd. Načeloma se mu ni dalo ukvarjati z družbo, z družino, spoznavati ljudi, razen, če je bila to družba, ki je bila dovolj dobra.
Ko danes pogledam nazaj, menim, da pravzaprav nima smisla analizirati tisoč zakaj-ev pri drugih ljudeh. Nikoli si ne bomo mogli odgovoriti. Gre preprosto za odločitev, ali ob nekom vztrajamo ali ne in za naše počutje smo odgovorni sami. Če nekdo ve, da te prizadenejo določeni vzorci vedenja in te ceni ter ljubi, potem bo naredil vse, da se boš ob njem počutila zaželjeno, ljubljeno, spoštovano, lepo. Če tega ne stori, potem enostavno ni vredno, ker ne zna oz. noče. Postavi se na obratno pozicijo – bodi on, ko ti razlaga, da si ga užalila s tem in tem. Mislim, da bi takoj naredila vse, da bi se počutil bolje. Če tega ne zmore ni njegova odločitev, odločitev pa je, da se bo za to potrudil in da do tega prideta skupaj. Da me ne bo kdo razumel narobe in dobil občutka, da odnos sam po sebi uspe ali pa ne in to brez truda. Ni res, presneto veliko je potrebno vlagati v vsak odnos, potrebno je ogromno potrpljenja in empatije, vprašanje se pojavi ali sta oba pripravljena na to. Zamisli si sebe čez 20 let, če bosta tako nadaljevala, mislim, da si boš najbolj pravilno odgovorila.
Pa še to: življenje je prekratko, da bi vzgajali 50-letne gospode, katerim je itak že vse jasno.
Pa srečno!
MoG
najprej, ko sem prebrala tvoje pismo se mi je zazdelo kot, da bi ga pisala njegova bivša žena. Pa nisi, ker določene stvari se ne ujemajo. Moram pa priznati da je veliko podobnosti. Kar se hrane tiče zna komplicirati okrog mesa, ki mora biti sveže in seveda prve kategorije itd. To, da ne sprejema mojih prijateljev je tudi enako kot pri tebi. Enostavno pravi, da ga ne zanimajo. Sorodnike še kar tolerira. Vendar želi, da se vsi napovedo na obisk. To velja tudi za njegovo žlahto. Izjema sta njegov oče in mama.
Razlika pa je tam, kjer praviš , da tvoj ni toleriral prijaznih ljudi. Tu je pri meni ravno obratno. če si pri njemu prijazen, dobiš 100 točk in tudi ne morem reči, da bi ga distanca na začetku najine veze privlačila. Pa to, da se mu ne da ukvarjati z družino tudi ne bo pri meni držalo. On posveti otrokom ooggrommno, res ogromno časa. Se čisto pootroči in se z njimi igra vse kar hočeš. Od športov pa počnemo skoraj vse kar se spomneš.
Me pa zanima na kakšen način je tebe kritiziral kar se tiče kilogramov ? Pa kaj si mislila s tem spanjem ob 12h ponoči?
Veš kaj mi velikokrat pravi moja najboljša prijateljica, ki je stara že 55 let in ima tudi precej izkušenj. Princa na belem konju ni. Vsak ima napake. Lahko, da bo naslednji moški v tvojem življenju krasen. Vendar vedi, da bo tudi ta imel napake in vprašanje je kaj oz katere napake te bodo bolj motile.
Kar se tiče obratne sitacije pa se nebi mogla bolj strinjati s tabo. Ja, če bi jaz užalila njega bi se takoj počutila krivo in bi naredila vse , da bi se takoj počutil bolje. Vendar tu je spet drugače, ker on pravi, da so to heci, ki jih jaz ne razumem.
Oglasi se še kaj
Pozdravljena,
zopet se oglašam 🙂
Poročena nisva bila, sem pa sama skozi leta in razne pogovore kasneje ugotavljala, kako neverjetno podobne vzorce vedenja imajo določeni ljudje.
Da odgovorim najprej, po čemer si spraševala. Kar se tiče kilogramov, je bilo npr. v smislu: ” Aha, vidim, da ti je spet malo zrasla (ta zadnja). Te nič ne moti?” “Če bi kdaj malo bolj pogledala, kaj vzameš v trgovini in poješ, me nebi tako začudeno gledala, ko ti to povem.” Tudi drugače glede videza je bilo kar dosti opazk, recimo ” Če se bi še na krajše postrigla, bi bila pa že grda.” “Take bejbe so meni všeč …..” – po navadi je glede na opisano bilo to moje popolno nasprotje. Dostikrat so bili tudi prikriti komentarji, po eni strani, kot da me kritizira, po drugi pa, da to počne, ker mi želi najboljše ali pa da mi je vzbujal slabo vest. Otrok hvalabogu nisva imela, takrat sem bila precej mlajša, vendar sem si čedalje težje predstavljala z njim nekoč vzgajati otroke in graditi družino. V tej točki se precej razlikujeva. Na očitke glede spanja pa sem se spomnila, saj jih je bilo mnogo. Sam je opravil vse svoje hobije, pogledal stvari, ki so ga zanimale, velikokrat sem ga čakala, si čas zapolnila s študijem, hišnimi opravili, čim drugim in velikokrat med vsem tem tudi zaspala, kar mu ni ustrezalo. Njegova razporeditev časa, stvari, ki so ga zanimale, vsaka podrobnost, je bila v njegovem stilu najbolj pravilna – ni mi bila všeč dovolj kvalitetna glasba, smejala sem se preveč preprostim šalam, moj okus za estetiko ni bil pravi. Že od nekdaj sem rada v udobnih oblačilih, vendar to niso trenirke ob vsaki priložnosti in daleč od tega, da bi bila ‘zapuščena’. Menim, da sem privlačna ženska, ki se zna okusno urediti, vendar njemu to ni bilo dovolj, če sem se kdaj malce bolj izzivalno oblekla, je rekel, da ima končno občutek, da je ob ženski. Take stvari so me pravzaprav takrat precej prizadele, danes se jim nasmejim. Po njegovo bi se jim morala že takrat, ker je velikorat dodal, da je to še en hec, ki ga ne razumem. Menim, da je humor zelo pomembna sestavina odnosa med dvema, marsikaj se da rešiti tudi z njegovo pomočjo, vendar težko, če so šale vedno na račun iste osebe oz. sploh na račun kogarkoli.
Res je, nihče ni popoln. Tudi moj sedanji partner ima napake, jaz jih imam oz. so točke, v katerih se razlikujeva in se kdaj pa kdaj tudi skregava, da se kar bliska. Pomembno se mi zdi, da kljub stvarem, ki nas kdaj zmotijo, ne občutimo nenehne napetosti v odnosu. Da je vrnitev h nekomu domov prijetna, da se počutiš varno in ni potrebno razmišljati o vsaki izrečeni besedi, ki je zabolela, še ure/tedne/mesece.
Ko sem kasneje pridobila malce več znanja o psihologiji, razvoju osebnosti, družinski dinamiki in terapiji, sem šele lahko razumela stvari, ki so se mi dogajale v preteklosti. Tudi njegovo ravnanje mi je bilo bolj razumljivo, vendar pa kljub temu, da razumem precej zakaj-ev, ki jih prej nisem, vem, da je bil odhod pravilna odločitev, saj je bilo prestopljenih preveč mej, kar pa nisem bila več pripravljena dovoliti.
Odločitev je vsekakor težka, lahko pride tudi sama od sebe, ko je naenkrat dovolj, želim pa ti veliko moči, da boš lahko pogledala situacijo od daleč in se odločila tako, da bo prav tebi. Pravilnih in napičnih odločitev ni, v vsakem primeru pa nosimo posledice.
To pa je izjava tedna:
“Pa še to: življenje je prekratko, da bi vzgajali 50-letne gospode, katerim je itak že vse jasno.”
Za Doriano:
Tvoj partner je kratko malo hudoben in te stalno ponižuje. Zaradi nenehne kritike najbližjega človeka boš sčasoma postala čustvena razvalina ali pa se boš celo navzela njegovih navad in mu postala podobna.
Žal mi je vajinih otrok, še predobro občutijo, kakšen odnos ima tvoj mož do tebe.Pa nikar ne misli, da do njih ni hudoben, seveda je, takrat ko mame ni zraven. Enako kot je do tebe hudoben takrat, ko otrok ni zraven.
Za začetek pa ukini del svojih uslug in mu naloži nekaj dela v gospodinjstvu – boš videla, kako bo naenkrat postal veliko manj idealen in kako se bo njegova super inteligenca odrezala pri enostavnih gospodinjskih nalogah.
Se mi zdi, da prenalahko jemlješ celo situacijo in da se ne zavedaš globokih ran, ki jih stalno kritiziranje in podjebavanje lahko povzroča, predvsem ubije samozavest in notranjo samopodobo- tebi in otrokom.
Iz prebranega meni vse to bolj meji na narcisoidni tip mejne osebnostne motnje. Taki ljudje vidijo črno in belo, vmesnega ni. Težko sprejemajo kritiko, vedno želijo imeti prav. Želijo kontrolirat tvoje żivljenje, ne prenesejo tvojih prijateljev, najraje so sami ali v najožjem drużinskem krogu. So zahtevni do partnerja in ponavadi se mu ta podredi in naredi vse, od gospodinjkih del naprej sam, samo da ga ne razjezi. Zelo radi se verbalno znašajo na partnerja, ga żalijo glede njegovega izgleda, iščejo dlako v jajcu, samo da dokazujejo svoj prav. Bojijo se pa zapustitve in si pogosto iščejo neko rezervo, dostikrat preko inetrnetnih klepetalnic, kjerbse delajo najbolj uboge z nerazumevajočo ženo oz. partnerko . So pa ponavadi zelo ambiciozni in sposobni v obdobju manije, potem pa pride obdobje, ko jim vse pade dol in jim nič ne gre. Sprejemajo neprimerne odločitve, umikajo se v osamo, ne govorijo s partnerjem, za vse so mu vsi drugi krivi, zgovarjajo se na krizo, politiko itd. Skratka začaran krog. Malo si preveri o teh stvareh.
Sem na hitro prebrala in ne morem se upreti misli, da bi to morda bila mejna osebnostna motnja .. je ravno “Problem ima” nakazal-a … ne vem, preveri .. preberi malo izpovedi svojcev:
http://med.over.net/forum5/list.php?465
Znajo biti najboljši in najslabši (morda si rečeš: “Ne, najslabši pa še ni …” … Verjamem. Tudi moj mož ni bil, daleč od tega. Dolgo sem mislila, da “jaz pač znam z njim”, da so drugi še slabši, da prav verjetno lahko to sprejmem, mu pomagam, da se spremenim … kasneje sem ugotovila, da so bili vse to samo moji izgovori, zablode … Nikoli ne gre na boljše, se pa lahko zelo na hitro spremeni na zelo slabše. Ni nujno, da je tako pri tebi, a pomislila sem … pobrskaj malo in razmisli, če bi lahko bilo to to.
Sicer sem nekoliko mlajša, pa vendar sem sama ravnokar šla iz takega razmerja.
Neprestane kritike naj bi bile njegov izraz skrbi? Pa kaj še:)
Jaz takšnega egoista nisem videla še svoj živi dan.
Vprašaj se naslednje: spomni se kako je bilo s prejšnjimi partnerji, koliko več čustev so ti pokazali, kaj so naredili zate? Meni je to vprašanje najbolj pomagalo.
Živeti z nekom, ki se ženski pusti in ni tako odločen ali pa na drugi strani imeti nekoga, pri katerem nikoli ne veš, kaj bo čez dve minuti….
Vse sem naredila za tega fanta, pa nikoli ni bilo dovolj. NIkoli nisem bila in zanj nikoli tudi ne bi bila tista, ki bi jo nosil po rokah. Vedno je našel nekaj, da je lahko kritiziral, da je lahko postavljal neživljenjska pravila.
Saj imam tudi jaz visoka pravila glede partnerja, pa vendar… dejansko se nisem počutila ljubljeno. Se ti?
Tudi sama sem takoj pomislila na MOM, kjer so vse te najpomembnejše značilnosti, dodala bi še da gre za narcisistično usmerjenega MOMovca.Ti se pa moraš odločiti kaj je zate v življenju sprejemljivo, če je to skoraj idealno, je v redu. Če se počutiš slabo, temu gotovo ni tako. Ukrepaj, ker leta tečejo in škoda je energije za nekoga, ki ne zmore empatije, pravzaprav sploh ne ve kaj je to. Ne boš ga spremenila. Imej se rada in se vsaj ti spoštuj!
Upam, da si ok Doriana. Takih ljudi ne moreš spremenit. Saj se niti nočejo, ker oni mislijo, da so super. Ne zavedajo se, da s svojim obnašanjem odganjajo partnerja stran. Težko je, ker po njegovem niti govorit ne znaš, ne znaš jest, ne znaš hodit itd. Vse delaš narobe, celo misliš narobe. Človeku dajo občutek, da si res slab in da si za njegove izpade te kriv. Oni ponižujejo, te žalijo, ti pa z njim delaš v rokavicah, pa še ni dovolj dobro.
Zelo na kratko: jaz sem bila približno taka do svojega bivšega. Dokler nisem ugotovila, da zato, ker ga ne spoštujem dovolj. Fant je čisto ok, vendar je bil intelektualno precej šibkejši kot jaz, prav tako po izobrazbi. To je bil moj način izražanja nemoči in jeze, ker mi ni bil enakovreden partner, sem pa želela, da se spremani (butasto in grdo, vem). Takoj ko sem se tega zavedla, sem zvezo končala in problem sama s sabo temeljito predelala. Zdaj sem že vrsto let z drugim, ki mi je na tem nivoju podoben in iz mojih ust ni šla še niti ena žaljivka.
Tako, da žal…mislim da te tvoj ne spoštuje dovolj, da je vsakršno drugo dolgovezenje brezpredmetno. Moraš se ali sprijazniti, da nikoli ne bo boljše ali oditi stran. Nisi mu enakovreden partner (v njegovih očeh). Pa ne razumi narobe, to je le njegova percepcija, lahko si v resnici super inteligentna ženska, le on te ne vidi kot tako.
tocno o tem sem jaz govorila!
tudi sama sem bila do enega fanta taka. Potem sem pa spoznala enega ki je tak teror izvajal nad mano, pomoje ravno zaradi tega ker on je je priznal da me ne spostuje, da nimam izobrazbe, nimam rednega sihta, na koncu sem ze narobe hodila…:) in je bil tut cel nestrpen nad mano, zivcen, zaljiv, ampak to sele po nekaj letih zveze. Sedaj po letih prekinitva ko sva le nasla skupni jezik tega ni vec in se razumeva bolje kot v casu zveze, sem pa jaz med tem casom tudi naredila kaj zase in po izobrazbi prekasam njega 😉