AHA, to je pa zdaj spet nekaj novega,…. Ne grizevo več navadni smrtniki na stare fore, si je treba nove bedarije zmišljevat…. In to kar trdiš Jonson je pa zdaj 100% in ga ni, ki bi temu oporekal. Kaj je to spet še kakšna novejša zaveza, al kaj? Pardon, hipoteza…

Teško verjamem, ker je religija preveč zadi za svojimi floskulami in nikoli znanosti ne bo razumela…. včasih je religija sežigala – si pozabil, a zdaj pa je bolj napredna, al kaj! Oni v Vatikanu ma novo obleko?

O čem ti govoriš? Si lahko malo bolj jasna?

O tej tvoji hipotezi.

Malo sem bila groba, vendar nisem prebrala nič konkretnega, kar bi me prepričalo. Lepo je, če ima človek nekaj, v kar verjame in mu je to gonilna sila, kar še pa ne pomeni, da živim jaz v zmoti in posledično slabše.

Lep dan še naprej vam želim.

Prepričalo v kaj?

sai baba pravi : jaz sem bog
Milovan iz Donjeg Milanovca pravi: Ja sam bog i batina
Flash pravi: Jaz sem bog za sebe in batina za druge

Da in ne.

Če da, potem odnos postane globok in izpolnjujoč in prestane vse spremembe.

Če ne, potem se odnos ne razvija, ampak ostaja na strasti in ostalih hitro spremenljivih čustvih in hitro razpade.

Moramo pa najprej ugotoviti kaj je smisel odnosov. Jaz vidim smisel odnosov v učenju pravilnih odnosov.

Pravilni odnosi pa so tisti v katerih vnesemo duhovne kvalitete. Če temu rečemo vera v boga, potem je končni odgovor DA.[/quote]

Tole naprimer. Vera v boga je zame edino verovanje v Boga in nič drugega. O tem je bilo govora. Koliko duhovnosti do samega sebe človek premore in ne, tega ne poimenujem vera v boga. To sta zame popolnoma nasprotujoča prepričanja. Vera v boga je nekaj nadnaravnega, čudežnega in ne sledi razumu in evoluciji, vera v samega sebe pa je delo razuma, učenja, sprejemanja, čustva ga spremljajo in včasih zapeljejo…

Če misliš, da imam takšno vero, da imamo pač vsi ljudje neko vero (pač v nekaj) potem je moj odgovor tudi da, vendar pa vere (kakršnekoli) ne enačit z verovanjem v boga. Verjamem v moje otroke (dokler tega zaupanja seveda ne bodo porušli, ali pokazali nasprotno). S tem svojim verovanjem jih spodbujam, da dosežejo svoje cilje in jim tudi pomagam. Nikakor pa ne mislim čakati boga, da opravi, kar moram sama – čudež mogoče?

Da in ne.

Če da, potem odnos postane globok in izpolnjujoč in prestane vse spremembe.

Če ne, potem se odnos ne razvija, ampak ostaja na strasti in ostalih hitro spremenljivih čustvih in hitro razpade.

Moramo pa najprej ugotoviti kaj je smisel odnosov. Jaz vidim smisel odnosov v učenju pravilnih odnosov.

Pravilni odnosi pa so tisti v katerih vnesemo duhovne kvalitete. Če temu rečemo vera v boga, potem je končni odgovor DA.[/quote]

Tole naprimer. Vera v boga je zame edino verovanje v Boga in nič drugega. O tem je bilo govora. Koliko duhovnosti do samega sebe človek premore in ne, tega ne poimenujem vera v boga. To sta zame popolnoma nasprotujoča prepričanja. Vera v boga je nekaj nadnaravnega, čudežnega in ne sledi razumu in evoluciji, vera v samega sebe pa je delo razuma, učenja, sprejemanja, čustva ga spremljajo in včasih zapeljejo…

Če misliš, da imam takšno vero, da imamo pač vsi ljudje neko vero (pač v nekaj) potem je moj odgovor tudi da, vendar pa vere (kakršnekoli) ne enačit z verovanjem v boga. Verjamem v moje otroke (dokler tega zaupanja seveda ne bodo porušli, ali pokazali nasprotno). S tem svojim verovanjem jih spodbujam, da dosežejo svoje cilje in jim tudi pomagam. Nikakor pa ne mislim čakati boga, da opravi, kar moram sama – čudež mogoče?[/quote]

Po pravici povedano, nisem te razumel kaj si hotela. O čem govoriš? Kaj te moti? Kje je problem? Si lahko bolj konkretna?

Ali mogoče zamenjuješ vero z zaupanjem?

Ne, ne zamenjujem ju.

Kaj pa nisi razumel?

Mogoče je to, ko sem pisal o duhovnih kvalitetah pa to ne priznavaš kot od Boga?

Če je Bog tam nekje in smo ločeni od njega to pomeni, da ne moremo nič dobiti od njega. Vez med Bogom in nami je prekinjena po tvojem prepričanju.

Jaz pa pravim nasprotno. Bog je povezan z nami in sicer preko naših duš. duša pa je povezana z nami preko našega razuma. Vse kar rečemo duhovnost (pravičnost, mir, harmonija, poštenje, pravilni odnosi in ostale duhovne kvalitete) so od Boga in postajajo del nas, ko jih živimo.

Tako, da lahko rečemo, da postajamo božanski. Na koncu, ko bomo v polnosti izražali te duhovne kvalitete bomo postali tako podobni Bogu, da razlike ne bo več. Potem bomo rekli, da smo Bog.

Jaz pa pravim, da imam vse te kvalitete od mojih staršev… Bog ne bom nikoli, sem pa boginja mojega moža… (vsaj tako pravi in jaz mu naivno verjamem!

A to je problem. Ti verjameš v ločenega boga, ki nima z nami nič. Ki je tam nekje zgoraj in nas grdo gleda, da nas obsodi in slabe ljudi pošlje v pekel, kjer se bodo cvrli do konca svojih dni.

Ampak Bog je ljubezen…

Kaj pa je ljubezen? Ljubezen je energija, ki vse povezuje v celoto. Ljubezen je univerzalna zavest, ki vse povezuje v celoto.

Če je Bog ljubezen, potem je povezan z nami. Če ni povezan z nami, potem ta Bog v katerega verjameš ni ljubezen.
Kar pomeni, da ti “veruješ” v prepričanje oz. podobo, ki ji rečeš Bog. Ali ni to malikovanje?

Bog je v vsakem izmed nas. Če verjamemo v trditev, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi, potem lahko rečemo, da imamo potencial, da postanemo njemu podobni. Le razvijati moramo ta potencial.

Ni dovolj vera v Boga, ampak moramo živeti iz njega. Sveto pismo, indijske vede, budizem govorijo o tej ideji. Vse govorijo v osnovi isto. Razlike so le v kulturi, besedah itd.. V osnovi je vse isto.

Zato, da grem dalje… za odnos do partnerja ni dovolj le vera v boga, ampak je potrebno živeti v Njem.

Kot pravi Nietzsche: Bog je mrtev. Boga ni. Smo le mi in naš potencial, da postanemo Bog. Zato govorijo religije, da je Bog v našem srcu in da moramo sprazniti sami sebe, da lahko On deluje skozi nas.

Vendar pa, ker je naš razum omejen velja tudi hkrati, da obstaja Bog, ki nas presega, ampak o njem ne moremo nič reči, ker se ga ne da opisati. Lahko samo živimo Boga.

Ampak ne se slepiti, da smo bogovi, ker je to še zelo daleč od tega. Dokaz za to je trpljenje, ki ga živimo. Dokler človek ne uresniči Boga v sebi, do takrat le verjame v Boga. Ko pa ga enkrat živiš, potem vera ni več potrebna.

Ah, Joson…

Nikogar ne malikujem (celo nasprotno). Ne vem, če si bral vse zgoraj napisano, vendar sem ateist. Zato, da boš še ti vedel (zdaj sva itak že zašla od bistva) sem prepričana, da ne potrebujem vere v Boga, da lahko ljubim.

To sem tudi napisal, da ne potrebuješ vere v Boga. Potrebuješ pa povezanost z Enim Življenjem (ali Bog). Boga lahko najdeš v sebi. To je tudi bistvo odnosov.

Ljubezen pa izhaja iz življenja. Življenje je zavest. Zavest pa je ločena od fizičnih možganov. In to ni moja hipoteza. Mnogi zdravniki in znanstveniki verjamejo v to hipotezo.

Tako, da ateisti se motijo in tradicionalni verniki se motijo. Oboji gredo vsak v svojo skrajnost.

O.K.

Jonson:

“Tako, da ateisti se motijo in tradicionalni verniki se motijo. Oboji gredo vsak v svojo skrajnost.”

Neverjetno, kako se vsi trudijo, da bi dokazali svoj prav in predvsem, da drugi nimajo prav. Pa imamo lahko vsi prav. Enim je dano, da verujejo, drugim, da ne. Vsak se trudi najsti tisto resnico, ki je zanj najbolj sprejemljiva.Če nekdo želi iskati naj išče, če je prepričan, da ni česa iskati, naj ne išče. Dialog in argumentiranje je v redu, ocenjevanje in sojenje o pravilnosti tujih mišljenj in življenskih pogledov, pa je precej napuhlo in samoljubno.

Zelo dobro, Miro. Vsi smo bolj ali manj v temi. V čem se razlikujemo od slepca? Kako vemo da nismo slepi, če smo pa v temi?

Ker iščemo! Slepec ne išče. Kakor tudi tisti ki obupa, ne išče in postane slep. In tako ni stvar v tem kdo ima prav in kdo ne ampak v tem kdo vidi.

Ne vem zakaj vidiš sodbo v tem. To je moje mnenje, ki sem ga tudi argumentiral.

Cec: en moj komentar je izbrisan. Lahko pojasniš zakaj? Je bil v skladu s temo, ni bil žaljiv, je bil argumentiran…

V tej temi so skriti le moja tri pisanja in čisto nič drugega.

Cec: se opravičujem. Moja napaka. Sem spregledal. Vse je v redu.

Seveda je :))
LP