Samokontrola ne zadostuje,zato sem se odločila posikati najprej nasvet, nato pa, če bo potrebno tudi pomoč, da uredimo komunikacijo v naši družini. Z možem se imava neskončno rada in si medsebojno pomagava v vseh pogledih. Težava pa je, ker NE ZNAVA KOMUNICIRAT.

Jaz ne vem več, ali jaz govorim špansko on pa kitajsko, ampak vsaj enkrat na dan (raje večkrat) se prepirava. In to ni tisti prepir, kjer ljudje argumentirajo in imajo različna menja, ampk vedno sledi zadirčnost in jeza. Sigurno sem za takšno komunikacijo kriva tudi sama, saj se prepirati ne more nekdo sam s seboj (razen če je res močno narobe napeljan na podstrehi). Moti me, ker mejo okusnega, po moje, vedno prestopi mož. On namreč, kot jaz temu rečem, LAJA na mene. On niti enega nestrinjanja ali nasprotovanja ne zna izraziti z normalnim tonom, ampak name laja kot pes. Na vsako pripombo, prošnjo ali opazko se odzove, kot da sem ga napadla in najprej odgovori: SAJ TI TUDI NISI NIČ BOLJŠA, ali pa KAJ PA TI… Večinoma plane na stvari, ki se sploh ne tičejo njega, pa reče: TO SI ZDEJ NAME MISLILA, A NE, ali pa SAJ SEM TE VIDEL KAKO SI POGLEDALA, VEM KAJ MISLIŠ… In potem me napade z laježem. Jaz pa tega ne prenesem in ne dovolim, zato vsaka malenkost pripelje v prepir in jezo.

Moj mož je konkretno mlajši (skoraj 8 let) od mene in sem včasih to jezo in zadirčnost pripisovala svežemu odnosu, kjer se on išče in dokazuje. Žal pa odnos ni več svež, prepirov pa je vedno več. Jaz vem, da sem ‘težka’, ker me toliko stvari moti pri njem – ne bi naštevala, ker bo zmanjkalo prostora. Saj se trudim, da me toliko stvari ne bi motilo in on pravi, da nisem več normalna, kaj vse me moti. Veliko stvari je tudi že porpavil inupošteval, veliko pa tudi ne. In vem, da mu gre na živce, če ga za kakšno stvar prosim, opomnim ali pa samo pogledam. Saj včasih potrpim kakšen dan ali dva, potem pa ne morem več, pa zinem, kar me moti ( če naprimer prazna steklenica ostane na pultu par dni ali pa papirčki od sladoleda, čokolade ali pa njegove obleke po celem stanovanju – ima mesto v garderobi, ali pa prazen tetrapak v hladilniku oz. vsa prazna embalaža, ki sodi v smeti, naj gre vendarle v smeti – njega ne bi motilo, tudi če bi čez smeti hodil par tednov preden bi jih pospravil in potem bi bil jezen, ker ima toliko dela. Ali pa ko spusti torbo/potovalko pred vhodom in vsi čeznjo stopajo tudi po več tednov. Pa jakne in čevlje je tudi težko dat v omaro, čeprav je le ta strateško pri vhodu, da drugam res ne moreš dati… in še in še). Poiskušala sem že vse metode: povedati direktno takoj, počakati da se situacija umiri in omeniti ob drugi priložnosti, zaviti v humor, prositi…

Res je, da ne morem kar ostati tiho, če me nekaj moti. Mogoče je v tem težava, ampak če bi ostala tiho in jaz naredilo po svoje, se mi to ne zdi partnerski odnos, da jaz tlačim dol, on pa lahko kar hoče. Sem pa tudi to poiskusila, pa ne pomaga, da ne bi lajal. Najde kakšen drug razlog ali vzvod, da plane. Večinoma se uspe izogniti žaljivkam in me ne ‘zmerja’, včasih pa mu tudi kakšna žaljivka uide. A to je res redko. Vendar, žaljiv je že način, kako z menoj govori. In okolica to še kako občuti in opazi in mi tudi sporoči. Jaz pa iščem izgovore, da ni res, da se jim samo zdi, da v resnici ni tak. In po moje na zunaj izgleda, da me do konca maltretira in verjetno tudi tepe. V resnici res ni tak, saj tepe njega in mene zgolj njegov temperament oz. lajež.

Da ne bom samo kritizirala, moram res priznati, da se je odkar sva skupaj kar precej spremenil na bolje. Od bolanega ljubosumja, so ostali le še zametki in je postal normalen partnerski odnos, kjer pokaže, da sem njegova in ne zganja ljubosumja (razen tistega željenega, da vem, da sem njegova). Tudi pri gospodinjstvu ogromno pomaga – ker sva imela težko pot, da sva dobila otroka, mi je vso nosečnost pomagal in mi tudi sedaj, ko je otrok star 4 mesece, pomaga po najboljših močeh. Naj se pohvalim, da mi VČASIH skuha, posodo pomije in pospravi, obesi perilo, pomije tla, hodi v trgovino, opravi druga domača popravila – pleskanje, previja otroka, hrani, se igra… Skratka, ko je dober, je dober kot potica, a ko je pasji, je pasji kot zverina. Saj po srcu je krasen, samo ta jezik in nagla jeza, ga kvarita. Tudi v drugih situacijah (ne samo družinskih) je znan, da je nagle jeze in ostrega jezika. Ampak to meni ni nič mar, jaz želim normalen odnos doma.

Še preden sva dobila hči, sem ga prosila, da se pred ostrokom ne bova kregala, da bova svoja nesoglasja reševala civilizirano in proč od otrok. SEVEDA! Za otroka sva se mučila 3 leta (enega tudi izgubila) in je z nama že 4 mesece, pa ne mine niti dan, da se ne bi vsaj enkrat pred hčero na mene zadrl oz. povzdignil ton v neprimerno višino. Ko ga na to opomnem, je pa, kot bi na ogenj polil bencin. In imam občutek, da sem tudi sama postala vedno bolj nepotrpežljiva in vedno bolj vzkipljiva, saj me vsak dvig glasu GROZNO zmoti. NOČEM takšne družinske komunikacije in nočem, da se hči nauči, da se oče lahko zadira na mamo. Saj to se je on namreč naučil doma (komunikacija njunih staršev je nemogoča – oče se dere, mama pa kima, požira in joče). Nočem pa tudi, da prisostvuje nenehnemu kregu in prepiru. In je začaran krog popln.

Neskončno sem tudi sita poslušanja besed OPROSTI, NE BOM VEč, SAJ IMAŠ PRAV, SE BOM SPREMENIL…, ko pa nič ne zaležejo. Jaz vem, da bi morala tudi jaz nekaj spremenit, ampak res ne vem kaj, niti kako.

Nikakor pa ne razmišljam o kakšnem končevanju zveze ali zakona, saj je v družini verjetno prekomerna doza ljubezni (bi lahko napisla roman). Samo naučit se moramo komunicirat.

Ali mi lahko pomagate? Kaj svetujete?
Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem

Spoštovana ga. Savy,

zelo obširno ste opisali vajin »problem komunikacije« oz. to, da se vedno znova v vajinem zakonu pojavi »dretje« oz. »lajanje«, kot temu vi temu pravite. Pravite, da ima tak način komunikacije že dolgo zgodovino pri vama, vas pa vedno bolj moti, predvsem pa vas skrbi, da se bo teh vzorcev naučila tudi hčerka. Sicer pravite, da ste z odnosom zadovoljni, saj je v družini »prekomerna doza ljubezni« (hmmm, kaj naj bi to pomenilo?).

Najprej moram reči, da mi vaš opis pušča kar nekaj vprašanj, ker je nekaj stvari, ki mi »ne gredo skupaj«, kot npr. veliko ljubezni – veliko dretja, hkrati tudi to, da vas je to začelo bolj intenzivno motiti šele, ko je prihajal otrok, kot da vi sama niste zadosten razlog, da se to neha. Tem, ki bi jih lahko načela, je veliko, osredotočila se bom le na nekatere.

Iz vašega opisa bi lahko sklepala, da ste v družini precej navajeni »intenzivnih čutenj«. Ta »odprtost do čutenj« je sicer lahko zelo pozitivna. Hkrati pa se je pojavil problem, ker zdaj ta občutja – tako se zdi – nekontrolirano divjajo in ona obvladujejo vaju in vajin odnos, ne vidva njih. Predvsem jeza je očitno »vedno v zraku« – kot pes, ki je pripravljen, da napade vsakega nedobrodošlega prišleka. In občutek je, da ta moževa jeza oz. »lajanje« dejansko prekriva oz. služi temu, da ščiti ostale težje občutke, da ne bi prišli na plano oz. da jih ne bi vi – »nepovabljena gostja« – preveč zbudila in tako moža prisilila, da se z njimi odprto sooči – najprej sam v sebi in nato še ob vas. Občutek je, da vsa intenzivna občutja, ki so v zraku in o katerih se da govoriti oz. jih morda še bolj »odigrati« (ljubezen in jeza, bes…) v resnici ščitijo vaju pred odprtim soočenjem z malo manj prijetnimi občutji (strahom, ogroženostjo, spraševanjem, občutkom nevrednosti, sramom …), o katerih pa se očitno ne da odprto spregovoriti. Da se razumemo – kakor z vsemi občutji tudi z jezo ni nič narobe, le izraziti jo je potrebno drugače – tudi s primerno intonacijo v glasu. Torej tako, ki izraža spoštovanje do drugega in ne »napad« ali »zbujanje krivde«. In tudi ta dinamika »skrivanja za jezo« je zelo udomačena v naših domovih in odnosih. Kar pa ne pomeni, da je zdrava.

Mimogrede se mi prebuja še vprašanje, koliko se vidva (ali pa vsaj on) bojita vseh teh drugih občutkov, ki očitno so prisotni v vajinem odnosu (in ni z njimi nič narobe, so normalen del vseh nas), pa si o njih ne upata odprto spregovoriti, ker morda imata predstavo, da kjer je veliko ljubezni, ni prostora za težje občutke, ali pa imata od doma izkušnjo, da ti »težki« občutki lahko uničijo družinsko srečo in ljubezen (vendar le, če so neprimerno izraženi)?

Samoobvladovanje ne deluje oz. neha delovati, ko se nabere preveč težkih občutkov, ki izbruhnejo na plano, če jih ne damo drugega ventila – npr. normalnega pogovora, v katerem jih lahko neposredno izrazimo (Npr. Ko ti začneš spet govoriti o tem in tem, se v meni prebudi občutek sramu (ipd.) in počutim se kot.. (npr. majhen fantek/deklica, ki ga/jo starši kregajo).) Ali pa lahko pretirano zatirana občutja izrazijo preko telesa – psihosomatske težave.

Verjamem, da je precejšnji delež tega vzorca tudi naučen. Opisali ste njegove, kjer je »lajanje« moškega na žensko »normalno«, ženska pa ob tem nemočna žrtev; ne vem pa, česa so naučili vas – da ste take »izbruhe« od začetka tolerirali, jemali kot normalne in počakali, da minejo? Sprašujem se namreč, kaj pa je v vas tisto, kar mu »daje dovoljenje«, da sme tako z vami ravnati oz. govoriti – koliko torej vi spoštujete sami sebe? Zakaj je neprimerno vedenje potrebno opravičevati pred drugimi?

Edina pot, ki jo jaz vidim, da vaju lahko pelje naprej, je začeti se ZAVEDATI VSEH OBČUTKOV, ki se vama prebujajo, in O NJIH SPREGOVORITI SPROTI, predno je njihova teža prevelika in le še »izbruhnejo«. Morda bo vaš mož potreboval tudi kar nekaj časa, da bo začel pri sebi sploh razločevati, kaj se skriva za nekim izbruhom oz. jezo oz. »lajanjem«. (In zelo verjetno je, da veliko teh občutkov sploh ni povezanih z vami, ampak “koreninijo” v izvirni družini, ob vas pa se le prebujajo in jih vi “kasirate”. In seveda velja tudi obratno.) Morda ste se tudi vi naučili mojstrsko spregledati, kako vam je, ko vas nekdo nadere, in bo potrebno si dati dovoljenje vzeti vse to zares. Hkrati pa se morata potruditi, da se »lajanje« neha. Ker je to ena oblika nasilja in ker si nobeden od vaju ne želi, da vajina hči dobi tako doto, ki je do nje povsem krivična. Predvsem pa si takega ravnanja tudi nobeden od vaju ne zasluži, saj ponižuje oba. Vsak od vaju je odgovoren za svoje vedenje in tudi vpitje, kadar do njega pride. Pri tem prevaljevati odgovornost na drugega ne gre (npr. ti si me izzvala, izzval). Najlažje pa je s tem prenehati, ko živimo tako, da po tem preprosto ni več potrebe – ko torej povemo in razčistimo vse stvari sproti.

Kako se tega lotiti? Z vajo oz. pogovorom. In najprej trdno odločitvijo, da tako več res ne gre in da se bosta oba trudila za drugačen odnos. Verjetno bosta potrebovala kar nekaj časa, oz. bo najprej še kdaj »lajanje«, a je pomembno, da si ga res ovrednotita – da ne gre kar mimo. Da tisti, ki neupravičeno nadere (dretje pa ni nikoli upravičeno! – kar pa ne pomeni, da nismo upravičeno jezni!), se opraviči in tudi razume in sprejme kake posledice to povzroči pri drugem. V pomoč vama je lahko tudi kak priročnik na temo »učenja pogovorjanja« – kot je Hendrixova Najina ljubezen ali knjige, ki vama bodo pomagale razumeti, kaj se sploh dogaja v vajinem odnosu – kaj je globlja dinamika, ki vaju žene v to (npr. Gostečnik – Srečal sem svojo družino II, Poskusiva znova ipd.). Ali pa kakšne delavnice ali skupine za pare, kjer se lahko ob strokovnem vodenju učita komunikacije (informacije najdete na spletu). Če pa vse to ni zadosti oz. vama tak način dela ne ustreza, se lahko odločita za partnersko terapijo, kjer se bosta lahko temeljito posvetila reševanju težave.
Če ostaja še kako vprašanje, vprašajte.

Lepo vas pozdravljam!

Za vaš odgovor, pravtako izčrpen, kot moje pismo, se vam najlepše zahvaljujem.
Sicer ni opravičila, zakaj sem jaz dovolila sebi takšno komunikacijo, pa vendar: tako ni bilo od začetka. Zadeva se je stopnjevala skozi odnos. Skupaj sva 4 leta, zatorej menim, da nisem predolgo popuščala. Že ob prvem izbruhu sem reagirala in sledile so salve opravičil in obljub. Izbruhov je bilo vedno več, opravičil tudi, moja merica pa počasi ni več sprejemala zgolj opravičil, ampak sem začela reagirati nazaj. Tako je torej prišlo do takšne komunikacije, kot jo imava. Sem ali nisem pustila, dejstvo pa je, da nisem znala pravilno reagirati in še vedno ne znam. In želim si spremembe in pomoči. Veliko dejstev navajate pravilno, a moram priznati, da tudi sama ne prepoznam pri sebi ozadja svojega vedenja in močno dvomim, da bi ga znal razbrati on za svoje vedenje.
Mislim, da bo najbolj učinkovita pot za naju, strokovna terapija, ker oba želiva končati to ‘vojno’ in živeti srečno in ‘intonirano’.
Kje na Gorenjskem pa so takšne terapije mogoče (od Kranja do Jesenic)? Koga bi priporočili? Koliko okvirno stane terapija?
Ponovno hvala.

Spoštovana Savy,

glede na to, da ste odločeni za spremembo, verjamem, da bosta uspela.
Če vidva čutita, da je strokovna pomoč za vaju najbolj primeren korak v tem trenutku, potem res ne oklevajta.

Na Gorenskem imate na razpolago vsaj dva terapevtska centra, od tega je eden v Kranju (Inštitut Krog – http://www.zdi-krog.si/ ), drugi pa na Jesenicah (Družinski inštitut Bližina, Enota Jesenice – http://www.blizina.si). V obeh centrih sodelujeta tudi moderatorja tega foruma (Izidor (v Kranju) in Jerneja (na Jesenicah)).

Za podatke o ceni pa najbolje, da pokličete na izbrani center in vprašate tam. Kontakte pa najdete na spletni strani inštitutov, ki sem jih zgoraj navedla.

Lep pozdrav obema in pogumno naprej!