pozdravljeni!
končno sem zbrala dovolj poguma in odšla na CSD. tam sem se malo izpovedala, ampak ko sem odhajala, nisem bila zadovoljna. ne vem, kakšne izkušnje imajo ostale mamice, ampak mene je soc. delavka čisto zabila. Da se itak ne cenim, drugače ne bi dovolila, da partner z menoj tako ravna (in z otrokom). čeprav sem ji povedala, da trenutno ne moreva z otrokom kar oditi (če bi lahko, sploh ne bi premišljevala). da nimam nobene samozavesti (glede na partnerjevo obnašanje), da si sama dovolim, da tako ravna z mano… kaj pa naj naredim, kadar je partner agresiven, vse je za njega normalno. on živi v svojem svetu, ki pa je čisto nekaj drugega, kot resnično življenje. mogoče sem pa res za vse kriva jaz…
v glavnem, žal mi je, da sem šla k njej, sem mislila, da bo pokazala malo več strokovnega razumevanja. ali pa sem jaz narobe zastopila in ima ona prav. že tako mi je bilo težko neznani sebi razlagati o mojem sesutem življenju (že od mojega rojstva imam same neugodne situacije) in zelo težko življenje. in grozna je misel na to, da zelo trpi tudi (najin) otrok, edina svetla točka v mojem razsutem, osamljenem življenju.
najraje bi kar umrla….
zakaj sem se sploh rodila…

Najprej vam je treba cestitati za neznanski pogum in samozavest, ker ste odsli na CSD in povedali, kaj se vam dogaja. Socialne delavke vidijo veliko zalostnih zivljenj, tako da vcasih pozabijo, da je vase osebno zivljenje edino, ki ga imate in da ga zivite prvic, kot najbolje zmorete. Zato bi morala ta oseba pokazati malo vec socutja za vas konkretni primer, se strinjam.
Strinjam pa se z njo, da bi morali iz agresivne situacije oditi. Kaj ce bi sli v materinski dom ali varno hiso? Zelo vazno je, da umaknete iz te situacije sebe in otroka. Otrok vas zelo potrebuje, ker ga nihce drug ne more zascititi pred ocetom. Ne potrebuje pa samo zascite, temvec tudi srecno mamico, da bo lahko tudi on srecen. Saj sami vidite, da zivljenje polno trpljenja ni pravo zivljenje in tudi sama ste spoznala, da ste vredna boljsega. Zato mislim, da ste s tem, ko ste naredila ta korak in sla na CSD in zacela razmisljati o resitvi iz te situacije, sele zares zacela ziveti. Zivljenja ni konec – zdaj se sele zacenja!
vase zivljenje je bilo zelo zalostno, vendar pa ste zdaj na pravi poti. Prej so se vam dogajale zalostne stvari, zdaj pa ste prevzeli pobudo v svoje roke. Prijavili ste na CSD, to je bil prvi korak. Drugi je to, da se umaknete in na varnem in v miru zberete moci. Na forumu vam bodo gotovo posredovali informacije glede varne hise ali materinskega doma, ce ne tukaj, pa te informacije najdete na forumu Varna hisa.

Lep pozdrav,
naj ti zaupam, da so tudi hudi ćasi za menoj. tudi jaz nisem bila zadovoljna z delom csd-ja, no potem sem pa le naletela in se pogovorila s pravo žensko in mi je veliko in mi še pomaga. ženske, ki trpimo nasilje, takšno ali drugačno, mislim, da je dobro včasih poslušati drugo stran in videti, da nam le skušajo odpreti oči in pomagati na nek način, a na naši strani je ali bomo toliko močni in povedali čisto vse, kar se nam je zgodilo. sama nisem bila dovolj močna, da bi spregovorila o teh stavreh, kar dolgo časa, skoraj eno leto je trajalo, da sem priznala in zbrala pogum in povedala uradno, kaj vse sem trpela in prenešala, a tega mi ni bilo treba, pa zato ker nismo dolžni prenašati nasilja, ampak takoj ukrepati. bodi močna in zberi pogum in povej, kako se počutiš in mislim, da ti bodo pomagali, ali pa vprašaj, če bi šla lahko h komu drugemu na pogovor, jaz hodim k ženski, ki ima čez prav nasilje in podobne stvari. mislim, da si nihče ne zalsuži takega življenja. jaz pravim, da delam dobro zase in tako tudi dobro in predvsem za otrokov korist, ne pusti se nikomur, najprej si ti in potem tvoj sonček,
bodi močna in drži glavo pokonci, sama pravim, da sem vesela in srečna, da nisem taka kot so nekateri drugi,
veliko sreče

Ti13, ne bodi tako pesimistična!!!! Potegni se zase in otroka in ne dovoli, da te tuji ljudje, ki ne živijoin poznajo tvojega življenja, usmerjajo in obsojajo. Verjamem, da si se morala po razgovoru na CSD, kjer si verjetno pričakovala neko podporo in razumevanje, počutiti totalno povoženoin lahko ti povem iz prve roke, da vsekakor nisi edina. Ali lahko zaupaš, kaj se ti je s partnerjem dogajalo, da se se obrnila na CSD in kateri CSD je pristojen zate – čudi me namreč tudi, da ti je dejala, da naj z otokom gresta vstran (tako sem vsaj iz napisanega razumela) – meni je namreč dejala, da lahko grem edino sama in to celo v prisotnosti “bodočega bivšega moža”, čeprav sem na dolgo in široko razlagala domača dogajanja in razloge za odločitev za razvezo. Otroci so bili tedaj stari 1 leto in 3 mesece, 3 leta in pol in 13 let – tega nikoli nisem in ne bom razumela!
Lepo bodi in pogumno v boljšo prihodnost ti želim!

Draga Jaz 13!

Pisala si v aprilu, pišeš zdaj! Res vegetiraš namesto živiš. Odloči se, zaživi, ne dovoli, da tako ravna z vama. Morda pojdi na forum Varna hiša, kjer ženskam, ki preživljajo nasilje kot ti, odgovarjajo ženske, ki pa so že odšle od nasilnega partnerja. Morda se tudi ti odločiš za tak korak kot so ga zmogle one.

Pogum in lep pozdrav.

Draga Jaz13!

Sesuto, težko, osamljeno življenje… Najraje bi kar umrla….zakaj sem se sploh rodila…
Gotovo imate za seboj težke preizkušnje in tudi zdaj se nahajate v stiski. Nikar ne obupajte! Naj vas ena slaba izkušnja ne odvrne od iskanja rešitve in poti iz nasilja.

Imate dve možnosti. Lahko vztrajate v nasilnem, nezadovoljujočem odnosu ali pa potegnete črto – mejo in skupaj z otrokom odidete.
Oditi ni nikoli lahko. To vem tudi iz izkušenj žensk, ki pridejo v materinski dom. Nekatere se potem večkrat vrnejo domov, mnogokrat spet v nasilje. Nasilnežu boste z odhodom jasno pokazali, da se z zgrešenim načinom življenja, ki ga zdaj živite, ne strinjate in ga ne sprejemate. Dali mu boste vedeti, da se cenite ter da si zaslužite in želite več. Sebi pa boste dokazali, da ste vredni in da zmorete živeti človeka vredno življenje, predvsem brez nasilja.
Če se boste odločili za odhod od nasilnega partnerja, se lahko obrnete tudi na varne hiše in materinske domove, kjer vam bodo strokovno usposobljene delavke(ci) nudile svetovanje, zagovorništvo, skupaj z vami bodo iskale rešitve… Spoznali boste ženske s podobnimi izkušnjami. Oglejte si spletno stran:

V primeru, da niste še pripravljeni na odhod, pa si poiščite strokovno pomoč in svetovanje – lahko tudi pri organizacijah, kot sta Društvo za nenasilno komunikacijo ali Društvo Ženska svetovalnica:

Samo vi imate moč in odgovornost, da odločite, kako boste ravnali v svoji stiski. Lahko poslušate in berete naša mnenja, nasvete, vendar končna odločitev bo vaša. Kakorkoli se boste odločili, bo to za vas v tistem trenutku gotovo prava rešitev. Srečno!

V težkem stanju, kot smo kdaj, niti ne znamo tega tako povedati. Ocenijo nas za zmedene in čudne, v resnici smo pa tako prizadete, da komaj hodimo, kaj šele govorimo.
Meni je pred leti rekla, da imajo drugi še hujše probleme, ko sem se potožila. To se mi je zdelo nezaslišano in grozno, zato sem se razjezila (v sebi), naredila svoj plan in z nadpovprečno potrpežljivostjo prišla do želenega cilja. Počutila sem se, kot da mi hoče reči, vi z dna in oni s še večjega dna.

Ni lepšega, kot odselitev, ločitev in predana in zdrava skrb za otroka. Res je finančno težko, toda mirnega spanca nebi zamenjala za nič na svetu, sploh, če otrok spokojno zaspi po večerni pravljici v svoji čisti posteljici.

Zato pogumno in nič ne odlašaj, v akcijo in srečnemu življenju za vaju dva naproti.

lep pozdrav!
sva bila s sončkom malo na morju, zato šele zdaj: hvala za vaš čas, da ste mi kaj napisali. ko sem brala, sem jokala. in jočem tudi zdaj. kako težko je zbrati pogum za odločilen korak. to vedo tiste, ki so šle čez to. in samo čestitke za njih.
vem, da se je v vezi potrebno truditi, pa vendar… jaz se za oba ne morem. niti nimam več moči, volje.
moti me veliko stvari (spanje do popoldneva, alkohol, brezbrižnost, očitki, ljubosumje brez razloga (zvečer imam pravico iti ven nekje 5x v letu) in še in še.
ostala sem skoraj sama (razen službe mi ni dovoljeno nič, pa še tu poslušam, da se kurbam v službi), nikogar ni več v ta nekdaj zelo priljubljen domek…
vsi imajo prepoved priti na obisk. kar srce mi bo počilo. moj otrok je razen v vrtcu čisto brez otroške družbe… ker če kam greva, jih poslušam, da se je moj otrok igral, medtem ko sem se jaz …
sama sebi grem že pošteno na živce in dobro vem, da bom jaz tista, ki se bom odličila za ta korak…

oh, kako sem žalostna. najbolj sem vesela, ko zaspim. takrat ne mislim na moje gnilo življenje…

Si bila na morju sama s sončkom, ali je bil mož s teboj? Če ne, kako te je pustl samo na morje, če ja, kako si šla na morje s takim grobijanom.
Res je vse na tebi. NOBENO PISANJE TI NE BO POMAGALO, ČE SE NE BOŠ SAMA ODLOČILA. ŽAL!!!! BODI BOLJ ODLOČNA, DA NE NAREDIŠ VEČJE ŠKODE OTROKU, ČE TI ZATE NI DOSTI MAR.

Ljubosumneži potrebujejo veliko nežnost. Nekemu takemu moškemu je žena odgovorila: “Kaj se bojiš? Veš da te ne bi zamenjala za nobenega drugega moškega?” Tako mu je zelo dvignila moralo, in je ni več vznemirjal. Ljubosumneži se zelo bojijo, da je nekdo drug boljši in lepši od njega. Če se taka metoda ne obnese v tvojem primeru, potem boš morala težavo reševati drugače.