Ko grem na pokopališče,se vedno znova ustavim na “Polju belih vrtnic”.Vedno znova sem pretresena.Vedno znova me zaboli.In solzna sem ob pogledu na njihova imena,letnice in igračke.In ko se spomnim,koliko zlomljenih src je zaradi izgube otroka,koliko solza.In prav hitro vsi pozabijo na družino,ki v objemu ne stiska dojenčka.Bolečina pa ostaja.Sama še nisem mami in srčno si želim nekoč v rokah držati zdravega otroka.A nekaj mi ne da miru-kot študentki zdravstvene nege se mi zdi,da je za te mamice prevečkat preslabo posrbljeno in da bi mi,zdravstveni delavci lahko naredili več.Zato želim na to temo čez kakšno leto dni napisati tudi diplomsko nalogo.Takrat se bom spet oglasila tukaj,v upanju,da mi boste pomagale z vašimi izkušnjami.Čeprav zelo bolečimi.Sanjam o tem,da bi nekoč delala na otroški intenzivni negi,in takrat mi bodo vaše besede prišle še kako prav.

Spet danes,ko sm obiskala ta nebeško miren kraj,me stiska pri srcu.Vendar vam ne morem reči ničesar drugega,kot pa to,da mi je iskreno žal,da ste morale čez to trnovo pot.Neskončno vas spoštujem.In vam želim,da čimprej tudi za vas posije sonce sreče.

PER ASPERA AD ASTRA!

mathea

Pozdravljena Mathea. Lepo, da te kot bodočega zdravstvenega delavca zanimajo tudi take izkušnje. Tudi jaz ti bom z veseljem pomagala s svojimi izkušnjami. Zaenkrat pa naj ti povem, da so pred časom (spomladi) na društvu Solzice izvajali anketo na to temo.
Veliko študijskih in delovnih uspehov ti želim. Lep pozdrav