Tako sem že osamljena in non stop sama s saboj in svojimi mislimi, da sem se odločila poiskati še tukaj pomoč.
Z partnerjem sva skupaj 4 leta, od tega živiva 2 leti in pol skupaj. Na začetku je bilo vse super in oh in ah, ali pa mogoče tudi ne, vendar takrat tega ne vidiš ker si zaljubljen.
Kaj je moj povod temu pisanju? Opažam, da sem vedno bolj negotova, črnogleda, redko se smejim, … Moj partner se na to sploh ne ozira, njega očitno ne briga kako se počutim, ne zanima ga da sem skoraj cel dan sama doma, …. Sem brezposelna že več kot 6 mesecev in do zdaj sem imela vedno kaj za počet. Skozi študij sem tudi delala, diplomirala sem, ko sem bila zaposlena, …
Doma ne živim že od 18. leta in sem navajena skrbet sama za sebe, urejat stvari, ….
Kaj me tako zelo moti??? A smo res ženske na tem svetu samo zato, da kuhamo, peremo, pospravljamo in jih potem še ujčkamo. Sploh mi ni nič težko od navedenga storiti, ampak da pa se partner nikoli ne spomni nič sam narediti, nikoli dati povoda, da je treba kaj spremeniti, popraviti, … Potem, da mu je težko razumeti, da nimaš ravno obdobje svojega življenja, oz. verjetno sploh ne pomisli na to, da je kaj narobe. Sedaj mineva že skoraj 3 tedne odkar je najina komunikacija le tisto najnujnejše. Sedaj se mi vedno bolj dozdeva, da sem jaz tista, ki drži zvezo skupaj. In sprašujem se res čemu, če očitno to on sploh ne opazi, da ni vse vredu in nikoli ne more vprašat KAJ JE NAROBE in se normalno pogovoriti. Namreč moj partner prihaja iz družine kjer ni bilo in še vedno ni neke komunikacije, oče alkoholik, mati pretirano gospodovalna. Ampak ni na meni, da ga jaz učim veščin komunikacije pri 33 letih ali??? Sej drugače v družbi je zelo komunikativni ampak kar se pa tiče razodeti svoja občutke, mislim pa je en sam velik mrk.
Mene že to vse skupaj očitno preveč duši, vse kar je njegov povod o pogovarjanju je politika in služba. Jaz si želim več, rada diskutiram in se pogovarjam o čemerkoli. Čeravno pa sem v družbi jaz tista, ki je bolj zaprta.
O pravih, zrelih medsebojnih odnosih nimam pojma, kajti tudi sama nisem odrasla v družini, ki bi bila prfektna. Tudi moja mama je veliko časa preživela sama z nami (otroci), oče pa je imel vedno nekaj za počet. Meni se sedaj dogaja čist isto, veliko sem sama, vem, da ni on kriv za izgubo moje službe. Ampak verjetno pa bi se mogle zavedat, da preživm ogoromno časa sama, da postorim vse sama, ona pa ima vedno neke hobije, mamo katero ji nadomešča svojega očeta, babico ki je osamljena, …. Za vse druge zna poskrbeti, jim nuditi pomoč, pri meni pa je samoumevno, da je tako kot je.
Res je, da nimam veliko prijateljic, ampak ne morem se obešat na njih, ker ne dobim podpore doma. Veliko jih že ima otroke in svojo družino, nočem se izgovarjat, ampak tako je. Hodim na tečaj, občasno pomagam eni družini, ampak vseeno, ko pridem domov je kot da bi prišla v hladilnico. On za računalnikom, ali ga ni doma ali pa spi. Kako se naj sploh s takim človekom kaj pogovoriš, če je sploh to možno? V očeh drugih je vedno oh in ah, nihče pa ne ve, da je zelo zelo slab partner. Sedaj res ne vem ali se že smilm tako močno sama sebi ali kaj mi je???
Težko je vse opisati kaj se dogaja v meni in z mano, še posebaj na forum kjer lahko vsi preberejo. A obstaja kakšen pshihotrepevt ali kaj podobnega, se ne spoznam ravno na te stvari.

Aphrodita, niti jaz nisem strokovnjakinja za te zadeve, lahko ti le povem, da bi bilo verjetno najbolje, da gresta oba k družinskemu oziroma partnerskemu terapevtu (tudi midva s fantom namerava iti) in se bo ta pogovoril z vsakim posamezno in vama potem povedal kaj je težava, na čem je potrebno delati. Še bolje bi bilo sicer, da se sama pogovoriš z njim in mu poveš kaj te muči, vendar vem, da včasih oseba bolj resno dojema situacijo, če mu jo razloži tretja oseba, ki je strokovanjak v tem.

Praviš, da niti ne opazi kaj je narobe.. Mogoče pa ga moraš ti opomniti. Fantje včasih res nimajo občutka za situacije, oziroma si mislijo da se odvija samo obdobje nekih naših “muh” in da bo mimo. Prvo kot prvo potrebujeta pogovor o tem. Razloži mu, da se počutiš osamljeno in zakaj se tako počutiš, potem pa poskusita skupaj najti rešitev.

To je moje skromno mnenje, za kaj več nasvetov pa počakaj še na odgovor strokovnjakov.

Lp

Vzemi si čas za rekreacijo, pojdi na aerobiko, mal med žensko družbo, boš videla, da se boš bolje počutila. Čeprav ti bo na začetku kar nekaj, kmalu bo postalo to tvoj ritual.

glede partnerja pa, jaz bi ga na tvojem mestu posedla za mizo in se z njim resno, odkrito pogovorila. Žal nekateri moški res ne vidijo tistega, kar vidimo ženske in jim je treba vse povedati, pokazati.

Ti si tista, ki bo mogla nekaj postorit s svojim življenjem, ga popestriti, saj ga ti živiš. Zastavi si cilje, kaj želiš od življenja, kako ga želiš živeti… ne dovoli si stagnirati, pasti v slabo voljo in to zaradi partnerja, ki pa se morda niti ne zaveda kako ga trenutno vidiš v vajinem odnosu.

Moj nasvet, seveda tudi laični, bi bil sledeči.

Ti sicer delaš vse, kar ustvarja življenje, vendar v to ne verjameš, zato čutiš v sebi praznino. Zdi se ti za malo, da sama delaš za partnerski odnos, medtem ko tvoj fant tega ne počne, vsaj v tvojih očeh ne. Uspeh svojega življenja meriš v tem, ali ti parnerstvo uspe ali ne. Nisi napisala ali imaš otroke ali ne, ampak to ni tako pomembno. Pomembno je, da doumeš, da je v tej fazi, v kateri si, tvoj parnerski odnos mrtev. Kakršnikoli pritisk boš naredila na svojega fanta, bo stvar poslabšalo. Obiskati partnersko posvetovalnico bo imelo korist samo v primeru, da si tudi partner tega želi, kot vse kaže pa na to še ni namignil.

Preden obiščeš psihiatra je tudi dobro, da sama malo naštudiraš o tem, kako se življenje živi polno in ustvarjalno, drugače ti tudi pshiater ne bo mogel pomagati, ampak ti bo lahko samo blažil simptome. Ko pa si enkrat na pomirilih, pa je doživljanje še težje, saj je njihov namen, da mrtvijo čustva.

Vsekakor potrebuješ nekaj, kjer si boš lahko srečo ustvarila sama. Trentno imaš svojo srečo vezano na uspeh partnersva, kar pa ni dobro, ker si odvisna od dogajanja, ki je zunaj tebe. Sreča se išče v sebi.

Praktično povedano, loti se aerobne vadbe. Pojdi na kratek tek, v hribe, aerobiki, važno je, da spraviš srce v obrate in da se fajn spotiš. Med aerobno vadbo se razum izklopi in ostanejo samo čustva, tako jih lahko predelaš in vidiš stvari bolj realistično. Je naravna meditacija.

Kaj se ti bo zgodilo? Najprej ti bo telo govorilo, da je preleno, pa ti povem, da se ga da prepričati, samo treba se je vstati in iti na teren, potem se bo že prilagodilo. Potem pa bo kmalu tudi fant opazil, da ti je pomembnejše iti na aerobiko kot pa njemu zlikati srajco. IN! smo že korak bližje k dobremu partnerstvu. Seveda boš dovolj trdna, da svoje sreče ne boš odložila za njega in kaj kmalu bo ugotovil, da nisi več odvisna od njega ampak da ti bo morda še boljše, če njega ne bo, saj te ovira pri svoji sreči. Ampak najprej svojo srečo spravi v red.

Afrodita, jaz mislim, da se boš težko kaj pogovorila z njim oz. šla skupaj z njim k terapevtu. Zgleda, kot da mu je vseeno zate. Ne zanima ga, da si osamljena. Ko prideš domov, se posveča računalniku oz. drugim stvarem, tebe pa zanemarja. Morala se boš naučiti, kako ga pripraviti do pogovora, da se bo vajin odnos začel spreminjati na bolje. Ker sedaj sta na neki mrtvi točki, s katere se morata premakniti. Za več info mi piši. LP

Morala bota ugotovit odkod kontrola v odnosu ter zakaj si bojita biti bližje drug drugemu. To pa bosta dosegla z iskrenostjo ter trudom.

Aphroditka

Napisali ste, da je vaš partner »zelo zelo slab«. Kakšno mnenje imate o sebi kot partnerki? Je lahko dober partner nekdo, ki ni sposoben poskrbeti zase?! Če uporabim vaš stavek: Ali je naloga vašega partnerja, da vas pri XX letih uči družabnosti, samozavesti, odgovornosti zase in svoje življenje ter sposobnosti, da si ga osmislite sami? Kot že velikokrat bom tudi zdaj napisal, da je debata o tem, kdo je dober in kdo je slab, povsem odveč, predvsem pa nekoristna. Vaš partner se, če sledimo temu, kar pišete, ne zna pogovarjati o čustvih, vam pa gre za razliko od njega, precej slabše v skrbi in odgovornosti zase. Zakaj je ena »napaka« hujša od druge?

Toliko ste opisali vajini izvorni družini, da je zelo jasno, da se vama (kot vsem parom) ponavlja zgodovina. To ni naključje. Zato sta prišla skupaj in oba sta počela prav vse, da se je to ponovilo. Zakaj? Zato, da se bosta v isti situaciji naučila odreagirati drugače. Da si bosta na ta način počasi začela dajati, kar sta najbolj pogrešala kot otroka. Da bosta na ta način dopolnjevala svojo rast. Druge enostavnejše poti izgleda, da pač ni. Konkretnih nasvetov, kaj in kako bosta naredila, da vama bo to uspelo, vam ne morem dati. Lahko pa poskušam razmišljati o tistih lastnostih vašega partnerja, ki vas najbolj motijo. Je možno, da on »zna poskrbeti za vse druge, samo za vas ne«, ker vi že ves čas izžarevate in dajete vtis, da vse zmorete sami in da pri tem nikogar ne potrebujete. Od 18.leta že skrbite zase in na to ste ponosni. Znate sploh odkrito in jasno pokazati svojo šibkost, nemoč, osamljenost, žalost in strah,…? Ali vse to bruha iz vas samo posredno skozi prizadetost, razočaranje, jezo in prezir? Če je tako, kako naj gre moški podpirat in tolažit žensko, ki ga prezira in je ob njem prizadeta? Je bila morda njegova mati točno taka do njega in ima zato tega več kot vrh glave? Je možno, da tudi vi ne opazite, kako je njemu? Kdaj ste ga nazadnje vprašali z iskrenim zanimanjem in sočutjem, kako mu je, kaj ga mori?

Glede vašega vprašanja o položaju žensk v družbi pa se ne morem izogniti vprašanju, kaj bi vi počeli s sabo, če ne bi »kuhali, prali, pospravljali in ga potem še ujčkali«? S čim bi si potem napolnili in osmislili dan? Ste preverili, če si vaš partner res (samo) to želi od vas? Ne pričakujete morda, da vam bo on osmislil in napolnil vaše življenje? Če je vsaj nekaj resnice v tem, potem je morda samo klecnil pred nemogočo nalogo. Ker tega ne more narediti čisto noben na tem planetu. To lahko storite izključno sami. Bojim se, da jedro vaše trenutne stiske ni skrito v vajinem partnerskem odnosu, ampak v vašem odnosu do sebe.

Ni samo vaš partner tisti, ki se ne zna pogovarjati o čustvih. Tudi vi imate težave s tem. Izražanju jeze in prezira takrat ko si žalosten, osamljen in negotov bi težko rekli čustvena komunikacija, ampak je to bolj praznenje svojih čutenj. Noben od vaju se ni mogel v svoji izvorni družini naučiti izražanja čustev, še manj pa učinkovitega upravljanja z njimi. V tem smislu se je obema dogajala krivica. Na vama je, da sodelujeta in te krivice poskušata ustaviti, lahko pa jih še naprej delata drug drugemu. Vaše prepričanje, da bi partner moral uganiti, kako vam je, je ena od temeljnih zablod, ki najeda partnerske odnose. Ne vam in ne njemu ni treba ugibati, na obeh je, da se najprej naučita povedati, kako vama je in kaj pogrešata oziroma potrebujeta. Če pa bosta sploh želela ustvariti možnosti za to, se bosta najprej morala pri sebi zavesti teh svojih želja, hrepenenj in občutkov. In na tem mestu se začne vaša odgovornost in vaša prva »naloga«. Začutiti in razumeti sebe, kaj je sploh spodaj pod vsemi temi neprijetnimi občutji. Ko se jih boste zavedli in do konca občutili in jih iskreno pokazali in povedali partnerju – šele takrat boste s svoji strani odprli prostor za spremembe. Ali bo vaš partner v ta prostor stopil ali ne, ne morete vedeti. Boste pa zase naredili velik korak naprej. Če vama odkrit pogovor ne bo šel najbolje, potem bi bilo modro poiskati terapevtsko pomoč . Priporočam, da si preberete še naslednje podobne teme (v oklepajih so direktni linki):
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5428945 (kako se pogovarjati in biti pristen)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5349580 (Zakaj izberemo take kot so starši? Kaj je osebna rast?
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5137227 (Kaj je iskren pogovor)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,4781063 (Tema pre-čutiti, o regulaciji čutenj, kaj lahko naredimo)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5653841 (zakaj se kregam-o)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5648998 (zakaj in kako se ponavlja zgodovina, kako jo spremeniti)

Lepo vas pozdravljam

– morate si poiskati službo, ne delo ubija, ostane preveč časa za razmišljanje in iz dolgčasa se rodijo neumnosti. Če se služba v vašem fohu ne dobi sprejmite drugo morda malo slabšo, a vseeno bo služba…

– kot drugo obezno dejavnost, ki so vam jo predlagali tudi drugi – šport, šport, šport to je naraven antidepresiv in vleče nase samozavest

– v vašem postu je zaslediti veliko šinfanja čez partnerja…a je bil od začetka odnosa tak? ali je zadnje čase tak? Ker obstaja eno dejstvo, če ste vi non stop zagrenjena, slabe volje, prestrašena tudi on nima niti želje niti volje, da bi to spreminjal in se počasi vozita v pogubo.

– on nič ne dela? Zakaj pa nič ne dela? ker delate že od štarta vse vi….spet ste sama kriva, če ste ga razvadila.

Vam dam pa prav, okoli deca ki ne premkane ene stvari je treba narediti obvoz.