Haj!
Pišem…ker…sem razočarana..nad našimi starši..Mislijo da če so nam dali življenje, da moramo sedaj skakati okrog njih in jih še pri svojih odraslih letih, ubogati…niso vsi taksni..pa vendarle.. Starši bi morali dati otrokom dihati…
dihati..in še enkrat dihati..in jih ne jemati kot lastnino..ko otrok odraste, se ne vtikati v njihove zadeve..in jim razidrati še ne trdnih temeljev za družino…Zganjati psihični teror..ipd.

Kaj pravite?

Tina

Večna tema,dokler boš imela starše,boš za njih otrok,kar navadi se.

Ja, ugotovitev drži. Pomagaš si lahko tako, da jim prikimavaš in delaš po svoje.

Ja to vse drzi. Sam ko ti mama reče, da je do sedaj ona skrbela za nas (čeprav sem odšla od doma pri 18 ih in ..mi nihče ni nič pomagal) ko ti reče da je do sedaj ona skrbela za nas..od sedaj pa bomo mi zanjo…kaj pa potem? Mama je še mlada..samo ne prenese da imamo tudi mi težave..samo ona je žrtev..svojega življenja, pa non stop nas primerja z našim očetom ( ločena sta 10 let)…

Noro

Jaz sem taka mama. Pogrešam svoje otroke. Trudim se, da bi jim stala ob strani, kadar me potrebujejo, drugače jim pustim dihati. Ne pricakujem (še) od njih, da bi kakorkoli skrbeli zame. Dajte mi kakšne nasvete, da bi tako tudi ostalo. Pred kratkim so šli vsi od hiše. Vem, da so srečni vsak na svojem. Ali se zavedajo, da je doma prazno?

jaz se s svojimi starši krasno razumem. Nikoli mi nista težila, jaz pa tudi nikoli nisem delala problemov. Ne spomnim sem se, da me kdaj kam nebi pustila, da kdaj nebi smela na kakšen žur, v disko, kamorkoli … vendar jaz nikdar nisem izkoristila njunega zaupanja. Vse moje prijatelje sta imela rada in nikoli nista negativno komentirala mojih fantov. Vedno sem imela dovolj osebnega prostora, da sem ‘normalno dihala’ in živela kot se je meni zdelo prav. Seveda je prihajalo do problemov in konfliktov, kje pa ne … samo večinoma smo se dobro razumeli.
Ko sem se odselila smo ohranili prijateljski odnos, zdaj imam jaz otroka, mojega (najinega) načina vzgoje ne komentirata, ga spoštujeta in se zavedata, da sta otroku ‘samo’ stara starša.
Upam da bo tudi meni uspelo vzpostaviti tak odnos s sinom … predvsem odnos, ki bo tmeljil na zaupanju. Pa to, da bo zrasel v samostojnega in samozavestnega fanta. In da ga bom bila zmožna ‘spustiti’ iz svojega objema, ko bo čas za to. Najbolj bi bila razočarana nad sabo, če bi ga preveč navezala nase.

Po moje je napaka, da nekateri starši živijo samo za otroke, sebi ne privoščijo ravno veliko zabave in drugih aktivnosti. Ko otroci grejo pa se počutijo osamljene. Starši smo tudi ljudje s svojimi potrebami, željami … in tako bi tudi morali živeti.

lp,
Barbara.

Vedno bolj opažam,da se ženske raje navežejo na svoje otroke. Partnerja pa pustijo,da živi po svoje. Potem nastane krah in ločitev,še bolj se navržejo otrokom. Nato sledi hud udarec, otroci grejo od doma, dom pa prazen. Prvo je partner,potem otroci. Otroci ne bojo niti mal zamerli,če jih mal zanemarjate na račun partnerja, seveda pa bojo izsiljevali, kot vedno. Seveda pa je enostavno se nabacit otrokom,dokler to oni želijo. Pa preko njih se izživet na raznih hobijih, raje se posvetite mal sebi in partnerju. Potem pa okoli 45. leta “bolezni”, tabletke, zdravniki itd.

barbara

Koliko sem prebrala tvojih postov, se vidi, da si super ženska in, da se razumeš z starši kaj je pa najbolj važno.

Nisi zlorabljala njihovo zaupanje to je lepo….

Jaz sem isto mama in za otroka bi dala vse. . Tako kot ti praviš, da nekateri starši živijo samo zaradi otrok med njimi sem isto jaz, pač ne morem si pomagati.

barbara želim ti lep dan

Gala

Helou!
Moram povedati da je bilo pri nas tako..jaz sem sama odšla..ostali dve sestrici pa sta po večnih prepirih z mamo tudi odšli..pravzaprav jih je nagnala. Če bi sedaj ena izmed nas, ki smo podnajemnice samo omenila da pridemo domov, bi se mami utrgalo..tako da ne bi tukaj govorila o osamljenosti….. Nismo mi krivi da se je poročila z napačnim človekom, končno je on naš oče…Doma je ostal samo bratec, ki pa ga mama nažira iz vseh strani..če kaj ni po njeno..Za popent..res..
Oče je ostal v stari hiši in se še enkrat poročil..tudi ni kaj preveč srečen..
Tako da..kako naj rečem..da grem domov..če to ni nikakršen dom..več.?

Ika

Starsi se kar naprej trudimo, da bi bilo nasim otrokom cim bolje, nezavedno jih poskusamo obvarovati in vse preveckrat “zavijamo v vato”. To nam tako zleze pod kozo, da se niti ne zavedamo, da jim delamo ze skodo. Ce imamo v zivljenju slabe izkusnje, recimo v partnerskem odnosu, skusamo na vsak nacin vplivati na otroke, da ne bi delali istih napak kot mi in to manifestiramo tudi na ze odrasle otroke. Je pa uspesen odnos starsev do otrok, tudi odraslih, samostojnih, pogojen s starsevsko lastno samopodobo. Mati, ki se dovolj ceni, ki ima urejeno zivljenje, je aktivna na psihicnem in fizicnem podrocju, ima sigurno bolj zdrav odnos do svojih otrok, kakor mati, ki svoje nezadovoljstvo in svoje probleme manifestira na otroke, ces , da ne bodo delali istih napak kot jaz. Seveda pa je za uspesen odnos starsi-otroci potrebna tudi medsebojna odkritost. Z odkritim pogovorom je treba postaviti meje v mesebojnem odnosu. Tu pa nastane problem, saj se vse manj pogovarjamo in odkrito izrazamo svoje mnenje.

LP
Senja

Hvala Gala, tudi jaz ti želim lep dan, tako kot tudi vsem ostalim.

glede starševstva je pa tako .. ko si enkrat starš, poti nazaj ni, tudi popravnih izpitov ni … zato je najbolje, da s svojimi otroki delamo tako, kot bi si želeli, da bi naši starši delali z nami …

Barbara.

Draga Barbara,
popolnoma se strinjam s tvojimi pogledi na odnose med starši in otroki, posebej mi je bila všeč tvoja misel, da bi bila najbolj razočarana, če bi si sina preveč navezala nase. Res je, posebej problematičen je vedno odnos mati – sin, saj se hčerke običajno bolj znajo postaviti zase in se hitro otresejo premočnega materinega vpliva. S sinovi pa je problem, vse preveč jih poznam, ki so jih matere s svojo ‘neizmerno ljubeznijo’ zadušile, in kar je še huje, niso jih opremile za življenje. Zavestno jih priklenejo nase predvsem zato, ker v sinu vidijo nadomestilo za moža, sin postane njen novi moški. Groza! Razvajajo ga do nezavesti in v ‘imenu ljubezni’ počnejo prava grozodejstva, n.pr. takšni fantje si težko najdejo partnerico, saj se mama vmešava tudi v njihovo ljubezensko življenje in nobena ni dovolj dobra.
Najbolj bedno pa je še to, da se imajo takšne matere za dobre matere, saj vse svoje življenja ‘žrtvujejo’ za otroka. Fuj!
Po moje je globok razlog takšnega početja v tem, da takšna ženska ne ljubi svojega moža. Bodisi, da se je poročila kot izhod v sili ( ker boljšega pač ni našla ) in ga sploh nikoli ni ljubila, ali pa se je poročila v slepi zaljubljenosti in ga je spoznala šele kasneje in je bila razočarana.
Torej, na kratko – če bi ženska pametno izbirala ( ker izbere vedno ženska ) in predvsem, če bi si vzela dovolj časa za spoznavanje in bi svojega moža ZARES ljubila, se ji ne bi moglo zgoditi, da bi se tako patološko obesila na otroke. Kajti – otroci so se nam pridružili v delu našega življenja in bodo spet odšli.
Lep pozdrav!

Barbara, lepše se ni dalo povedati. Jaz se vedno poizkušam držati tega načela, verjemi, da se stvari izplačajo 🙂

Pa lep dan!

Jani

Vsi, ki ste že starši ali otroci odhajajoči od doma imam za vas eno vprašanje.

Hodim s fantom, star je 25 let, živiva še vsak na svojem domu. Problem? No, moj fant ima brata, star je 30 let, letos se je poročil, odselil od doma k svoji ženi, kjer imata svoje stanovanje. No, odkar sta oženjena je on ful tečen in razdražljiv.
Bistvo? Mamica teh dveh sinov je ful navezana na sinove, oz. če sem natančnejša na starejšega: dobesedno skače od veselja, ko sinko pride domov, karkoli kupi novega, nama s fantom, njenim sinom, kaže in govori kako poceni je dobil, naj še midva kupiva, če valda midva nekaj kupiva, kar je dražje, sva neumna, on ima vse prav, čeprav ima dostikrat narobe, uglavnem on je najlepši, najboljši, najpametnejši. Seveda, ko ji njen mlajši sin, moj fant, reče, kaj počne to vse zanika. Pa da ne bo pomote. Ona ne vzganja nobenega terorja, ni nesramna, samo preveč očitno kaže kdo je njen najljubši sinko. Jst grem ven iz prostora ko starejši pride dam, ker sicer skor kozlam od slinjenja. Ona je pa še prepričana, da bova midva s fantom živela v isti hiši. Sej je nora, a misli, da bova vedno druge violine????????

Moje vprašanje? Ali ima kdo od vas take izkušnje? Je kdo od vas zapostavljeni sinek ali hčerkica? Starši zakaj to delate, mar ne vidite, da mi vse vidimo?

Pa še nekaj! Ja, dokler so starši živi, nas bodo imeli za otroke, oni enostavno nočejo sprejeti dejstva, da je njihov 20-letni sad dela odšel od doma in da se jih komaj kdaj spomni. Žal vam ne preostane drugega kot da jih postavite na trdna tla. Bolje prva zamera kot zadnja!

Iza, lahko ti zagotovim da se ne zavedajo.Mislim da otroci ko se poročijo in odidejo pretrgajo neke vrste popokovino,ki jih je vezala na dom in starše in prav je tako.Nikoli nebi želela,da bi ostal moj otrok odvisen od mene tudi ko si ustvari svojo družino.Vesela bi bila, da bi videla njegovo družino srečno in v kolikor bi nekje živel otrok sam, njega srečnega.
Vprašam pa te Iza ,zakaj bi sploh pomislil na to , kako je doma prazno in pusto.Kadar pomislim nase,ko sem odšla od svojega doma vem,da na praznino
katero sem pustila za seboj nisem niti pomislila.Tako je kadar smo mladi in tega starši nebi smeli zameriti,saj smo kot ptice ki si spletajo gnezda.
Prav pa je,da imaš stike s svojimi starši,brati,sestrami…>Mislim ,da kaj več od tega ni pričakovati.
Lep pozdrav