Pozdravljeni!

Jaz več ne vem kako naprej pa bi prosila za kašn nasvet. Občutek imam, da se vedno prilagajam drugim, da ne pride do konfliktov. Jaz kot jaz sem zelo direktna oseba ampak stalno moram nekaj pazit, da koga ne užalim. Tu sta največji problem moja bodoča tašča in en prijatelj kao prijatelj on pač misli, da sva midva ne vem kakšna prijatelja. Problem je v tem, ker enostavno ne morem bit jaz z njima ampak nekdo drug, da se ne skregata z mano. In problem je tudi v tem, da ju ne morem prebavit preobčutljivi ljudje mi grejo na živce in javkalice tudi, prav moram nekaj v rokavičkah delat. Ali naj sem to kar sem in se skregam ali pa naj glumim še naprej in se žrem kot se zdaj žrem in ne morem spat? Kaj naj naredim? skregat se nočem zaradi fanta, ker ipaq je to njegova mama čeprav, če bi se skregala se ne bi več žrla in bi lepo imela mir pred njo. Meni nekako odleže, če se skregam ker se tega človeka rešim in zame ne obstaja več. Tako sem se rešila fantovega najboljšega prijatelja nekaj časa sem bila prijazna in ga prenašala sam enkrat je počilo in sem mu povedala vse kar si mislim o njem in on kaj si misli o meni, od takrat sva skregana. Kako bi vi ravnali v moji situaciji enostavno me frustrira to, da ne morem biti to kar sem s tema dvema osebama. Upam, da ni preveč zmedeno napisano…lp

Hmmm direktna oseba. Direktna oseba stoji za svojimi besedami, verjame v svoje besede in niti na misel mu ne pride, da so njegove besede koga prizadele. Direktna oseba ne uporablja besednjak agresivni ampak miren, globok in čuti se, da kar govori da v to verjame.

Torej po mojem mnenju nisi direktna ampak samo punca, ženska, ki si želi dobri odnosov si prestrašena in tvoja nevidezna “direktnost” ti je krinka, da pa si le mogoče konec koncev ženska, ki je mirna in si želi dobrih lepih odnosov z vsemi.

Kje v preteklosti si morala prevzeti agresivno direktnost, da si preživela in tudi zdaj ob ljudeh, ki ti omogočijo da te občutke doživljaš spet in spet. Spremeni preteklost v sedanjost. In um bo imel več možnosti, da na podobne dogodke reagira na več načinov. Kdo si v resnici??? In tako deluj.

Tole z njegovo mamo zna bit grdo in bi vneslo (vsaj) nemir v vajino zvezo. Težave z njegovo mamo MORA reševat izključno on. Karkoli (neprijetnega) boš ti rekla, boš osovražena “za vedno”, če bo on rekel isto bo še vedno njen otrok. Zato se ne zapletaj z njegovo mamo v spor, ker boš sigurno izgubila, niti ni potrebno, če imaš ob sebi moškega, če pa imaš maminega sinčka potem pa…..

Skregala si se z njegovim prijateljem po moje zato, ker si mu očitala, ga obtoževala namesto, da bi povedala kako se ti počutiš ob njem in ga mogoče prosila, da ne ravna več tako s tabo. Na ta način se on ne bi imel pred kom “branit”, bil bi “povabljen”, da pomaga, kar je bistvena razlika.

Ne imej tako “napadalnega” odnosa, ki se ga verjetno niti ne zavedaš in se bo uredilo samo od sebe, sloh tisto z njegovo mamo rešujta skupaj 😉

Hvala obema za nasvete. Sem res taka, da bi rada z vsemi imela lep odnos ampak z nekaterimi to ni mogoče. Če je ta prijatelj do mene žaljiv zakaj bi jaz morala biti prijazna z njim? gre mi na živce to, da se jaz prilagajam oni pa ne, njima ni mar, če bodo koga užalili meni pa je in to me jezi. Drugače pa nisem neka napadalna in agresivna glih obratno sem in to ni prvič, da se nekdo grdo obnaša do mene kot, da preizkuša moje živce ker baje delujem ful flegma. Sem se pa odločila, da bom ignorirala kokr se da oba, rada bi da prideta do spoznanja da mi nista všeč in da nočem nič met z njima. Kar pa se tiče njegovega prijatelja sem tudi probala na lep način ampak ni šlo enostavno se mi zdi, da ni dovolj zrel čeprav je starejši od mene 12 let ampak me ni upošteval. Je pa res, da se mi je opravičil jaz pa njemu ne, ker vem da če bi se spet družili bi bilo isto. In ne bom več pazila na svoje besede in se neki prilagajala pa magari se z vsemi skregam, imam svoje prijatelje ki jih imam rada svojga fanta in svoje starše za druge me ne briga.

Hay !

Prav imaš nikoli ne dovoli drugim, da mislijo in govorijo namesto tebe. Ne dovoli drugim, da manipulirajo s tvojimi živci. Tvoj partner mora vedno biti na tvoji strani ne glede na to kaj se dogaja okoli vaju. Samo v tem primeru bo tvoj partner. Partner, ki ni sposoben potegnit s partnerjem, tudi če ta nima prav, v družbi, ni pravi partner. Življenje je vse kaj kot igra zato ne pusti, da te krivica spodnese.Škoda je let in časa za nekoga, ki se boji potegnit s svojim partnerjem. Ponavadi takšni ljudje potrebujejo partnerja samo zato, da so boščeki v očeh drugih. S takšnim pa ni fajn živeti in ostareti.

Ma moj tip je ena taka zgodba zase, on se ne zna niti zase postavit kaj šele zame zato sem se jaz naučila postaviti za oba. Pri bivšem je bilo drugače vedno me je branil tko, da sem se prav mogla naučit postavit zase pri tem novem. Je pa rekel, da če se skregam z njegovo mamo bo najbolj on trpel tko, da je res najbolje, da se je izogibam da ne pride do konflikta. Pa ni noben mamin sinko on, ona pa ni nesramna ampak nonstop jamra kako je boga in kako so vsi drugi krivi za njeno nesrečo v življenju pa sem ji rekla sama si si kriva ne pa drugi in je stegnila surlo tko, da jaz res ne vem kako se obnašat do nje.

Tvoj problem je, da nisi iskreno direktna, ampak agresivno direktna. Kot je že ena zgoraj napisala, nekje je moral bit hakeljc, da si le tako lahko razvila svojo obrambo, ki očitno deluje. Ljudje se umaknejo, ti imaš mir in misliš, da si težavo rešila. V bistvu pa si samo to dosegla, da se te ljudje izogibajo.

Naslednjič probaj z mirnejšim, prijaznejšim tonom povedat, kaj te moti in kaj bi rada da bi bilo drugače. Ljudem prisluhni, kaj ti imajo povedati, ne da jih stisneš v kot in zmečeš vse v glavo.

Pišeš, da ne maraš ljudi ki so preobčutljivi. Hecno, jaz imam enak občutek pri tebi 🙂 Krivica te globoko prizadene, ne razumeš, kako so lahko ljudje taki… dejansko pa sebe gledaš v ogledalu. Nesigurna vase, zabijaš ljudi, ki te ne upoštevajo, a istočasno zanje nimaš razumevanja in se ti “ne da ukvarjat” s čustvi drugih, pričakuješ pa da se drugi ukvarjajo s tvojimi. Začaran krog.

Razen, če nečesa ne spremeniš.

Tvoj problem je, da nisi iskreno direktna, ampak agresivno direktna. Kot je že ena zgoraj napisala, nekje je moral bit hakeljc, da si le tako lahko razvila svojo obrambo, ki očitno deluje. Ljudje se umaknejo, ti imaš mir in misliš, da si težavo rešila. V bistvu pa si samo to dosegla, da se te ljudje izogibajo.

Naslednjič probaj z mirnejšim, prijaznejšim tonom povedat, kaj te moti in kaj bi rada da bi bilo drugače. Ljudem prisluhni, kaj ti imajo povedati, ne da jih stisneš v kot in zmečeš vse v glavo.

Pišeš, da ne maraš ljudi ki so preobčutljivi. Hecno, jaz imam enak občutek pri tebi 🙂 Krivica te globoko prizadene, ne razumeš, kako so lahko ljudje taki… dejansko pa sebe gledaš v ogledalu. Nesigurna vase, zabijaš ljudi, ki te ne upoštevajo, a istočasno zanje nimaš razumevanja in se ti “ne da ukvarjat” s čustvi drugih, pričakuješ pa da se drugi ukvarjajo s tvojimi. Začaran krog.

Razen, če nečesa ne spremeniš.

Zaradi sebe!
In zato da se ne spuščaš na njegov nivo, kjer ne moreš zmagat, kjer je on ekspert… 😉
Bolje je da ohraniš dostojanstvo in na njegove grobe besede odgovoriš ” A s tem si to mislil…” dodaš nekaj njemu nelogičnega. Mogoče ne bo takoj odnehal, ker rabi čas, da dojame kaj si želela od njega, bo pa prihodnjič bolj izbiral besede.

Bolj zanimivo mi je to:v povezavi s tem: in s tem: Tipična situacija!
Mama s svojim partnerjem ne zadovoljuje svojih čustvenih potreb zato ta del “izživi” s svojim sinom. On seveda nima nič proti, ker niti ne ve kaj se mu dogaja 😉
Gre za to, da se on sedaj čustveno navezuje nate in mama se počuti izkoriščena, zapostavljena, zavržena, nepotrebna na tem svetu in jamra kako je boga… ker se vsem razdaja in ji nihče tega ne vrača. Sedaj “odhaja” še sine, ti si tista, ki ji ga “kradeš”. Mama njemu vzbuja slabo vest, ko je s teboj, zato se tak fant ne more čustveno predat partnerici (tebi), kar je pogoj za uspešno zvezo. Ona bo na vse načine pritiskala nanj (ga kliče, naroča to in ono, “zboli” ravno ko bi moral k tebi, mu skuha in sprašuje kdaj se bo vrnil, tebe črni ali celo poveličuje ga sili k tebi in potem vsako tvojo “napako” prikaže njemu kot “smrtni greh”, itd,itd), vse z namenom da se sine vrne v njen čustven objem….

Že večkrat sem v takih primerih priporočal knjigo Ne boj se ljubiti, Marjan Košiček.
Toplo priporočam branje obema. Zadeva bi morala bit obvezno branje vsem, ki se spuščajo v nevarnost

To da se moraš ti postaviti za oba je škodljivo za vajino zvezo in za morebitne otroke, njihov čustven razvoj. Nima pa on nič proti temu, da si ti “glavna”, ker ta način pozna od doma. Tudi tam je bila ena ženska, ki se je postavila za oba…samo ona je žena drugemu moškemu….
Prosim preberita omenjeno knjigo.

Drugače bi bilo pa prav, da sprejmeš opravočilo in tudi njegove prijatelje v paketu z njim, ker če njih zavračaš, ne spoštuješ ne sopštuješ niti njega.
Mogoče te samo moti njihova čustvena navezanost na TVOJEGA fanta in bi rada malo “počistila”….
Mogoče si niti nista tako različni z njegovo mamo…
Njemu je pa itak vseeno katera “vlada” 😉 Hi, hi, hi….

Tudi jaz dvomim, da si zelo direktna oseba, če hkrati praviš da se prilagajaš.
Verjetno je v življenju nasploh najboljša neka zlata sredina oziroma ravnovesje. Nekaj med popolno odkritostjo (ki v resnici sploh ni tako plemenita kot jo nekateri želijo predstaviti) in totalnim prilagajanjem. Ne moreš pričakovati, da tvoja morebitna direktnost ne bo ostala brez posledic in tega se tudi zavedaš, hkrati pa te ta “gluma” frustrira.
Po moje jo boš najceneje odnesla, če se boš naučila do neke mere obvladovati te svoje frustracije, kar sploh ne pomeni, da ne boš več to kar si. Za mir in svoj “prav” pa se tudi ni potrebno vsakič skregati, kakor izhaja iz tvojega pisanja. Z vljudnostjo in korektnostjo se da več doseči.

Predlagam ti, da si nabaviš kakšno knjigo o konstruktivnem reševanju konflikotov ali pa se udeležiš kakšne delavnice na to temo. Pri teh stvareh ne gre vedno samo za lastno samozavest, ampak za en drug tip sposobnosti prilagajanja drugim, ne takšen kot ga ti omenjaš. Moj vtis je, da v resnici nisi dovolj samozavestna, da se v resnici ne znaš drugim prilagajat in da sploh ne znaš razreševat konflikte na konstruktiven način, zato se ti vedno zgodi, da se skregaš in prekineš stike. To je na žalost samo odmik od konflikta.
Mislim pa da tvoje obnašanje na nek način nakazuje, da se v bistvu že zavedaš svojih težav, kar je pomemben korak k njihovi razrešitvi. “Direktna” si, ker si v resnici želiš biti samozavestna. Ampak zdrava samozavest ni odrezavost in ni bežanje od konfliktov in konfliktnih oseb. Niti to, da šibješe od sebe za vsako ceno nadvladaš, jim dokazuješ svoj prav. Ker nemogoče je pričakovat, da boš v življenju srečevala same “pozitivne” osebe. Pozitivne zate. Torej se moraš naučiti živeti in shajati s takšnimi situacijami, ne pa da zaradi njih padaš v vedno nove konflikte in na koncu sama obveljaš za konfliktno osebo, čeprav si vseskozi imela dober namen. Počasi pa s premislekom in malce empatije do drugih, pa bo šlo.

Mogoče sem se slabo izrazila, da sem direktna…ko povem to kar si mislim naletim na odpor, primer.. zadnjič sem temu kolegu povedala, da se je malo zredil, ker je slekel majco, da ga zmasiram in je rekel poglej sebe prasica debela pa sploh nisem debela in sem ostala šokirana. Za take banalne stvari se gre..Je pa res, da sem agresivno direktna ko mi poči film e takrat sem nesramna kot sto hudičev, se pa moram nažret dreka, da mi poči in nočem več tega počet, ker se brezveze žrem in trpim, ko pa mi poči čutim olajšanje. Jaz vem, da to ni prav in rada bi to spremenila. Ma ni tako, da pričakujem, da bi se drugi ukvarjali z mojimi čustvi jaz sem taka, da prisluhnem ljudem in bi jim rada pomagala, pol pa vidim, da bi samo radi jamrali in sploh nočejo nič narediti, da jim bom boljše. In taka je moja tašča. On_ … seveda lahko zmagam, če me kdo provocira in žali znam bit še bolj žaljiva in tega prijatelja bi z eno besedico lahko tako užalila, da bi se na smrt skregala in mislim, da se tudi bova. Ker do zdaj sem bila zelo prijazna do njega in mislila, da se bo spremenil in cenil to mojo dobroto ampak on še naprej me žali. Zadnjič sem bila pri kozmetičarki in me je našminkala pa je rekel, da sem kot ena cenena kurba. Meni se zdi, da on meni zavida, ker imam vse in sem ful samozavestna in mi hoče nabit komplekse, da bom zakompleksana kot on. Ma ni glih tako kot si napisal On_. Tašča naju pusti na miru, se ne umešava v najino zvezo in ne govori grdo o meni je pa res, da je sama brez službe in brez prijateljev zato smo mi vse kar ima. In zato mene gnjavi, da jo poslušam jaz pa bi ji rada pomagala in vidim, da zgubljam čas z njo, ker nič ne naredi, da bi se stanje spremenilo. Kar se tiče njegovih prijateljev me ne sprejmejo, ker sem toliko mlajša od njih jaz mojmu ne branim, da se druži z njimi ampak brez mene. Enostavno so me ignorirali, ko sem bila v njihovi družbi tko, da se ne bom družila z njimi. Imam svojo družbo, ki pa fantu ne odgovarja jaz pa ga ne silim, da se druži z nami. Ma to ni res, da šibkejšim dokazujem svoj prav in jih hočem nadvladati, nočem jaz nobenga nadvladati jaz si samo želim dobre odnose z ljudmi brez konfliktov ampak očitno ne gre. Moja mama se npr. razume z vsemi in mi ni jasno kako ji to uspeva…

Te čisto razumem kako je, kadar ti poči film. Enostavno si ne moreš pomagat. In vulkana se ne da ustavit, dokler ne privre vse na dan.
Tudi jaz se smatram za zelo umirjeno osebo, in okolica me smatra za zelo skulirano, ko pa vidijo moj koleričen izbruh jeze, enostavno ne verjamejo, da imajo opravka z isto osebo. Sem tudi že poskušala to odpravit, pa mi še ni uspelo.
Zanimivo je pa to, da včasih lahko popenim za čisto brezvezno stvar, ampak ko potem naredim analizo, ugotovim, da so se zadeve počasi nabirale v meni in je ena malenkost lahko samo še kaplja čez rob.
Priznam pa, da me ne spravi iz tira zadeve v zvezi z mojim izgledom, starostjo, težo. Tukaj res nimam problemov. To sem že zdavnaj prerasla.Tako da, če me kdo provocira na tem področju, bolj ugotovljam, da ima tak človek sam probleme na tem področju.

Nazadnje me je razjezilo, ko se je nekdo norčeval iz ljudi, ki hodijo v fitnees. Nikakor nisem mogla razumet, kako je tako glup, če sam dela v fitness centru. Naenkrat sem popenila. Šele pozneje mi je prebilo, da je razočaran nad svojim kolektivom in da se mu marsikaj zdi brezveze in da je res najbolj cinična oblika humorja ali nemoči, se delati norca iz samega sebe.
Poskusila sem se postaviti v njegovo kožo in sem ugotovila, da te res lahko mine do veselja, če je kolektiv na tako slabem glasu in tudi tisti, ki niso nič krivi, so deležni blata.

“Mogoče sem se slabo izrazila, da sem direktna…ko povem to kar si mislim naletim na odpor, primer.. zadnjič sem temu kolegu povedala, da se je malo zredil, ker je slekel majco, da ga zmasiram in je rekel poglej sebe @#$%& debela pa sploh nisem debela in sem ostala šokirana.”
Ja ti pa si res ena pikica. 🙂 A misliš, da bodo ljudje ploskali, če jim boš direktno povedala, da so se zredili? Njegova reakcija pomeni, da ga je opazka, četudi resnična, prizadela. Ne zato, ker sam misli, da to ni res, ampak zato, ker misli, da ga sodiš po zunanjosti in mogoče ima že brez tega tisoč in en problem sam s sabo. Zato je tudi tako defenzivno odreagiral.
Ampak če misliš, da je tvoja prednost ta, da vsem poveš, kar misliš, da si direktna, potem ostani pri tem. Tvoja prednost je ta, da se ne sprenevedaš. In s tem bi morala biti pomerjena. Imaš čisto vest. Kaj je lepšega od tega? Vseeno pa se moraš poskušat vsaj deloma vživeti tudi v druge in predvident njihovo reakcijo na tvojo direktnost. Ali pa jo vsaj razumet, ko se zgodi. Ti pa potem odreagiraš isto kot oni in vojna se začne. Razmem, da si pravičniška in da imaš prav. Na sodišču bi zmagala. Ampak v resničnem življenju med prijatelji ne potrebuješ vojn. Ne potrebuješ sodnih procesov. Če vidiš, da tvoje direktnosti vsi ne sprejemajo najbolje, potem namesto da naslednjič udariš nazaj, rajši poišči še kaj pozitivnega. Ni vrag, da v svojem prijatelju ne vidiš kaj lepega, vredno omembe. Vem,da je to težko, ker je bilo podobno tudi pri meni. Timsko delo je bilo zame recimo v večini primerov kot smrtna kazen, ker mi je bilo grozno delat z ljudmi, ki so se mi zdeli milo rečeno nesposobni, ki niso dohajali hitrosti mojega razmišljanja. V družbi sebi podobnih pa je bilo vse ok. Toda čeprav veš,da imaš prav, je v takšnem primeru napačno svoje lastosti projicirat na druge, druge sodit po sebi. Zato poudarjam, da je potrebna empatija. Šele ko se potrudiš nekoga razumet, lahko njegove napake sprejemaš kot del njega, brez da se ti ob tem dvigne tlak. Kar zadeva prijatelja pa ti svetujem en iskren pogovor z njim. Ampak takrat, ko je morje mirno, ne ko so okoli vaju razburkani valovi.
Prav je tudi, da ohraniš svoje prijatelje. In tudi fant jih mora. Ampak morata pa glede tega doseči nek konsenz sicer bo še veliko težav zaradi tega. In nikakor prijatelje postavljat pred vajin odnos. V tem primeru bi tudi on moral malo boljše razumet tvoje občutke, ko se počutiš odrinjeno, nesprejeto s trani njegove družbe. Kaj naj rečem? pogovor, pogovor, pogovor. Nikakor pa umik in sprijaznjenje “tako pač je”.
To,da hočeš nadvladat šibkejše, ni bilo mišljeno dobesedno niti ne nujno v slabem pomenu. Okoli sebe imaš ljudi, za katere praviš, da jamrajo, a ne naredijo nič, da bi to spremenili. Torej so “šibki”. In pomembno je, da se zavedaš, da ni dovolj, da jim poveš kaj bi morali naredit, da jim s tem pokažeš, da ti takšna nisi, da si močnejša. Ker dejansko počneš prav to, čeprav se ne zavedaš tega. Če bi razmišljali tako kot ti, mogoče sploh ne bi bili v tej situaciji. Pa tudi če se ti še bolj trudiš, oni ne bodo nikoli razmišljali tako kot ti. Še posebej, če so potrti in niso psihično tako močni kot ti. Žal iščejo večinoma samo uteho. Da se tvoje besede pozlatijo in da se v njihovem življenju nekaj dejansko spremeni, pa se mora v njih samih zgodit nek premik. Mogoče ga lahko spodbudi pogovor s tabo, mogoče pa ne. Ne moreš vedet. In ne sme te prizadet, če vidiš, da vsem ne moreš ustreči in da svet okoli tebe ni takšen kot bi lahko bil, če bi samo malo pomigali. Nima pa smisla ljudem vsiljevat svoje mnenje, četudi veš, da imaš prav. Dovolj je, da poveš. Potem pa je na njih ali bodo te besede procesirali v kaj učinkovitega ali ne. V tem primeru postavi sebe na prvo mesto. To pomeni, da si ne beli toliko glave z drugimi, kaj mislijo, zakaj mislijo itd. Še vedno mislim, da moraš še delat na svoji samozavesti. Predvidevam, da bo to prišlo z leti, zdaj si pač v takšni fazi, da se očitno še “uveljavljaš” v svetu starejših od sebe. Po eni strani ti dol visi zanje, po drugi pa si želiš, da bi te sprejeli. Ko se boš nehala s tem obremenjevat, bo problem čudežno izginil. Ko boš sposobna na namerno provokacijo odreagirat z nasmeškom, ob tem pa se ti ne bo povišal utrip in ne boš čutila nobene jeze, potem boš dosegla pravo stopnjo samozavesti. Trenutno pa še malce nihaš, ampak mislim da ti bo uspelo. To, da imaš okoli sebe ljudi, ki so tako zelo različni od tebe, je zelo naporno, vem. Je pa zelo dobra šola, da se naučiš postati pomirjena in v ravnovesju sama s sabo, tudi če okoli tebe padajo bombe. Je pa hudo, če je ta “drugačen” tvoj partner. Tukaj pa moraš hitro ukrepat in poskušat prit do nekega konstruktivnega pogovora, sicer se lahko zgodi, da boš vedno bolj nesrečna in vse manj samozavestna. Da boš dejansko postala zakompleksana, pa ne nujno zato, ker bi kdo drug želel, da to postaneš. V tem odnosu, kakršen je, nisi srečna. Ukrepaj.

Ej hvala ti za ta komentar, super je. In kot je že nekdo napisal zame, da pričakujem, da bodo drugi pazili na moja čustva je tako, da ta moj prijatelj pričakuje, da bodo drugi pazili on pa lahko pove kaj se mu sprdne. In zato ga je užalilo to, da sem mu rekla, da se je zredil. Jaz nisem mislila nič slabega s tem samo iskrena sem bila…in nisem mogla verjeti kako je odreagiral, kako se takoj brani. On pričakuje, da bom jaz prenašala njegove kritike medtem ko jaz njemu ne smem nič rečt. Ma po pravici povedano se mi niti ne da z njim pogovorit, nočem da mi je on prijatelj saj ga razumem je pe.der in veste kakšni so ljudje do njih, je bogi ampak s takim obnašanjem ne bo nič dosegel. Preveč sem vredna in dobra, da bi se družila s takimi. Kliče me skoraj vsak dan pa se mu ne oglasim in niti ga ne pokličem nazaj in sem lepo mirna. Ma taki ljudje ki samo jamrajo in ti jim hočeš pomagat, ti pijejo energijo.. ti se trudiš za njih na koncu pa vidiš, da ne naredijo nič za to, da bi jim bilo lepo. In kot si napisal bom sebe postavila na prvo mesto. Res mi je pomagal tvoj komentar, zdaj vidim situacijo v drugačni luči. Hvala res…lp

No ja, včasih si je treba tudi preprosto priznat in se s tem sprijaznit, da z vsemi ljudmi res ne moremo biti prijatelji in da nikoli ne bodo vsi ljudje imeli o nas lepo mnenje. Tako kot tudi mi nimamo o vseh lepega mnenja. To ni problem. To so čisto življenjske stvari, ki se vsem dogajajo in kot življenjske jih je treba sprejet.
Vseeno pa, če se odločiš s kom prekinit stike, poskusi to naredit na nekonflikten način. Če se da. 🙂
Saj ne gre za to, da ti nekdo pove nekaj novega. Mogoče kvečjemu za to, da začneš razmišljat o sebi. In podobno je s tistimi ljudmi v tvojem življenju. Dokler ne bodo sami začeli poglobljeno razmišljat o sebi in svojih težavah, bodo tudi vsi pogovori samo začasni “analgetik” za njihovo ranjeno dušo in na dolgi rok brez koristi.

Metuljčica ti je napisala, da sta dejansko enaka vidva s kolegom, ti seveda vidiš zgolj njegove napake, svojih pa ne. In sori bejba, ampak če ne znaš bit prijazno iskrena, tud primitivna ne rabiš bit. Kaj ima on od tega, da mu rečeš, da se je malo zredil? Te je vprašal za ta komentar? Ja, obsojaš ga na podlagi videza, plus to, da je gej (peder je žaljivka mimogrede). Znaš povedat karkoli pozitivnega o njem? Po napisanem sodeč mu tudi ti nesi jaka prijateljica. Nesposobna se vživet v druge, ko se počutiš napadeno, pa takoj nazaj udariš. Res zrelo. Res prijateljsko.

Oprosti ker ti ne verjamem, da se v glavnem ti prilagajaš, so že drugi opazili, da si egoistična in da ti ni mar za druge občutke. Pa tudi jajc nimaš da bi se v miru pomenila z njim. Ne, zdaj se mu tako maščuješ. Naj kar on lazi za tabo, ane? Itak je prasec pa naj trpi.

Grow up.

Če se fokusiram le na tole tvoje razmišljanje in vse tisto, kar veje iz njega: ne ukvarjaj se s postavljanjem sebe na prvo mesto, saj se tam že imaš.

Kar se tiče prijateljevanja, sem mnenja, da ti je blizu lahko le nekdo, ki vsaj približno ve, kaj se dogaja v tebi. Ki ima občutek, kako ti pomagati (če bi to želel), da bo ta gesta imela efekt in da se te s tem še dodatno ne potlači.

Izkoristiti bližino, da drugega precizneje ‘žokaš pod rebra’ v njegovo šibko točko? In ko se ti zasvetlika, da morebiti to res ni bilo nujno potrebno, se dodatno braniti s tem, da izpostaviš še druge njegove posebnosti, ‘napake’, vse tisto lastno ‘žrtvovanje’ za njega v preteklosti?

Ko boste drugim pokazali svoj pravi obraz, bodo v vaši bližini ostali le taki, ki vam ne bodo v breme.

Hvala vsem za komentarje. Kako pa prekineš stike na nekonflikten način? Če bi mu npr. rekla, da mi ni všeč njegovo obnašanje in da se nočem družit z njim, bi se kregala, ker bi me napadel. Jaz bi mu najraje tako povedala. Kako pa si prijazno iskren dej mi en primer…jaz zase mislim, da sem prijazno iskrena nikoli ne napadem človeka in ga kritiziram ampak lepo povem. To ko mi poči izpade primitivno zato bi to rada spremenila. Saj jaz tudi njega ne vprašam za komentar pa mi vrže vse v obraz in pol mi še reče, da on meni želi samo dobro naj se ne bunim. Ma ajde, če bi on bil samo kritičen ampak me je predkratkim poklical in povedal, da je prišla pošta v njegov nabiralnik zame od inšpekcije, da sem dobila kazen in mene skoraj kap pol pa reče čez pet minut, da se heca….povejte vi meni kakšen je to človek, ker jaz ne najdem besed za njega? edino, da je pokvarjen in malo trčen v glavo. In to naj bi bil moj prijatelj? s tem on meni želi dobro? pa takrat bi ga najraje zadavila. In še to sem požrla, ker jaz enostavno ostanem šokirana, ker ne morem verjet, da kaj takega obstaja. Zato vem, da če mi še eno zine mi bo počilo in bom spet naredila celo štalo. Ker tega se je nabralo še preveč…na začetku, ko sva se spoznala sem ga imela ful rada in se ni tako obnašal do mene. Vsakič sem ga objela in mu dala ljupčka pa masirala sva se ne druzga, vse je bilo lepo in prav potem pa je on postal takšen. Seveda mi je mar za občutke drugih zato pa vas kle sprašujem za nasvete kako se obnašat, da koga ne užalim…ni to, da nimam jajc ampak enostavno nočem se lepo pogovoriti z njim, ker to ni mogoče. On je povedal jaz sem tak in, če ti kaj ni prav pejdi torej se noče spremenit alora šetaj mali. Jaz tudi ne bom požirala njegovih muh.

Prebiram to pa vidim da kritiziraš partnerja,kakšne ima napake ,njegove starše, se ti ne zdi da se sama sebi smiliš ti ne pa partner. Sama si priznala da si preveč konfliktna,direktna.Ne vem kaj ti bodo pomagali tukaj svoje osebne probleme rešujta s partnerjem samo vidva.Zmenita se kaj koga moti,delajta kompromise in v upanju in volji je moč uspeha.