Večni samci, kakšne so vaše izkušnje z njimi?
Verjeti partnerju je naivnost? Tudi prav.[/quote]
Pravim samo, da je naivnosti veliko in da se še posebno bohoti med ženskami, in nič o tem, da je verjeti partnerju naivnost (ker verjeti še ni naivnost sama po sebi).
Sicer pa vem, Žogica, da ti še vedno pestuješ prepričanje, da je naivnost nekaj dobrega (problem je v tem, da ljudje enačijo naivnost z dobroto – kot da človek, ki ni več naiven, ni več sposoben dobrote? Ali pa je zato kar manj dober?) … jaz osebno, v to ne verjamem – mislim, da je to škodljiv vzorec (škodi najbolj tistemu, ki je naiven), se pa strinjam s tistim, ki pravi, da smo bili bolj ali manj na začetku takšni kar vsi – tako da ne govorim na pamet. Zase torej že vem, da je nekoč tako bilo tudi pri meni, ampak potem človek to ‘preraste’ (vsaj zase tako mislim).
Moram dodati, da:
Moških ni več kot žensk!
.[/quote]
sem napisala, da je žensk več kot moških – očitno se nisva razumeli/a[/quote]
Ne, razumeli sva se prav, ampak se je meni zapisal en mali lapsuz, kar pa bi opazila, če bi hotela razumeti moje argumente v nadaljevanju:
Pa saj velja oboje:
– Moških ni več kot žensk!
– Žensk ni več kot moških!
Razen v skupnem številu (ker ženske živijo dlje in je torej več žensk le na račun žensk starejših od 60 let), kar pomeni, da je tvoja izjava o tem, da je žensk več kot moških do neke mere zavajajoča za večino starostnih skupin, še posebno tistih, v katerih so ženske, ki najbolj aktivno iščejo partnerja. Sploh pa, poglej link v prvem postu.
Je pa res, da je MALO kvalitetnih moških! Tako da do neke mere se vsaj subjetkivno strinjam s tabo.
Zaupanje je zelo široka tema. Zaupaš lahko nekomu, da tisti trenutek resno misli, kaj pa bo, pa on še sam ne ve. Jaz vem, da si ne zaupam. Kaj vem, če me ne bo odneslo v kako odvisnost, iz katere ne bom znala. Kaj vem, če bom dovolj močna, da bom zmogla vse, kar mi je življenje naložilo. itd
Ker je zaupanje sestavina ljubezni in ker ne moremo nikomur brezpogojno zaupati, potem tudi brezpogojne ljubezni ni. Če ljubezen ni brezpogojna, ni ljubezen. Ali potem ljubezni ni?
Je kdo dovolj pameten za to uganko?
Sicer se nimam za pametno a jaz ne bi enačila brezpogojnega zaupanja z brezpogojno ljubeznijo. Nikomur ne gre brezpogojno zaupati, tudi sebi ne, lahko pa vseeno brezpogojno ljubiš (tudi sebe). Ljubiti nekoga brez da bi to ljubezen pogojevala z njegovimi dejanji za ali proti meni. Ker v prvi vrsti ljubiš Človeka, krvavega pod kožo in zmotljivega kot si ti sama. Če recimo partner izda moje zaupanje, se sicer lahko odločim, da mu ne spregledam izdaje, lahko se odločim, da ne bova več partnerja in s tem preneha moja zaveza do njega kot sopotnika, ne preneha pa moja ljubezen, tista univerzalna, do njega kot sočloveka.
ljubezen preprosto je, ker je, ker jo čutiš. in nima veze z zaupanjem, s pogoji … z ničemer. vse ostalo ni več ljubezen, temveč je že partnerstvo in prilagajanje, katerega del je tudi ljubezen (ni pa nujno).
Jaz sem mislila, da lahko premagam vse, da zmorem vse, da preprosto … In sem telebnila, kolikor sem dolga in široka. Ljubim ga, še danes ga ljubim, z vsem srcem ga ljubim. In tako sem zaljubljena vanj, da ti tega ne morem opisati. Ampak si tako želim znova biti tudi zaljubljena vase. Tako zelo si to želim. Meni je to vse življenje dajalo moč. Jaz sem vse življenje sijala, prav sijala, in nihče me ni hotel prizadeti. Tudi dopustila tega ne bi. Nikogar nisem spustila v globino svoje duše. Njega sem, ker sem čutila, da je to tista ista duša, da je to tisto isto srce. In nisem zmogla. Svet se mi je zdel grd. Sama sebi sem se zdela grda. In takšna tudi postala. Popolna polomija. In kot ti pišeš, ne zaupam več sama sebi. Tako zelo si želim dobiti nazaj sebe. Pa njega tudi. Boli. In ko boli, bolečina lomi. Lomi dušo, lomi telo. Jaz sem dejansko nekaj časa verjela, da bom umrla od žalosti. In ja, se bojiim takšne žalosti še enkrat. Čeprav takšne ne bo nikoli več. Jaz verjamem, da samo enkrat v življenju zares ljubiš. Bog mi je priča, jaz njega tako ljubim. Ena cmerava noč je nocoj. Čepim za računalnikom in gledam svoje stare fotografije, izpred enega leta, dveh let. In jočem za seboj. To so šele bridke solze, ko objokuješ sebe.
Sicer se nimam za pametno a jaz ne bi enačila brezpogojnega zaupanja z brezpogojno ljubeznijo. Nikomur ne gre brezpogojno zaupati, tudi sebi ne, lahko pa vseeno brezpogojno ljubiš (tudi sebe). Ljubiti nekoga brez da bi to ljubezen pogojevala z njegovimi dejanji za ali proti meni. Ker v prvi vrsti ljubiš Človeka, krvavega pod kožo in zmotljivega kot si ti sama. Če recimo partner izda moje zaupanje, se sicer lahko odločim, da mu ne spregledam izdaje, lahko se odločim, da ne bova več partnerja in s tem preneha moja zaveza do njega kot sopotnika, ne preneha pa moja ljubezen, tista univerzalna, do njega kot sočloveka.[/quote]
Če ljubezen ni dvosmerna, je sanjarjenje…če te nekdo izda, te najbrž ne ljubi…ti ga najbrž ljubiš še en čas…potem čustva ugasnejo. Torej bi znalo bit, da je catch v tem, da je treba gledati samo določen trenutek v našem življenju in ne celotnega življenja. Samo v tem primeru ni šlo za pravo brezpogojno ljubezen, ker tisti, ki je izdal, ni brezpogojno ljubil, brezpogojno je ljubil le za določen čas, zaradi neznanja reševanja problemov pa je npr. ob težavah skočil čez plot. Problem v tem, da tisti, ki brezpogojno ljubi, ne ljubi pravega, ne dobi nazaj brezpogojne ljubezni, torej spet sanjarjenje.
Hmmmm…
vidiš tu je tvoja napaka. v bistvu si vedela na čem si in še vedno si mislila, da ga lahko spremeniš. a ti je zdaj jasno, da se človeka ne da spremenit?