Včeraj je odšla moja mami
Draga sotrpinka,
Iskreno sožalje -čeprav z zamudo. Brala sem tvoje vrstice, a nisem mislila, da bo tudi moja mami odšla tako hitro. Upala sem,da bo vsaj še do jeseni. V spanju je odšla 9.maja.
Kako si kaj ti zdaj? Je kaj bolje, kaj drugače? Sotrpini pravijo, da ni nikoli bolje, samo navadiš se živet s to bolečino. Njatežje je,ker moraš funkcionirat 100% navzven – služba, pa tudi doma so obveznosti (15-mesečna hčerka in partner). Ves čas pa imaš v glavi njo – enkrat spomin iz otroštva, pa spomin na zadnji dan, pa ko nekaj vidiš, slišiš – čist naključno in te podre do konca. Res je težko.
Jaz sploh več ne jokam – to me straši.Sem veliko več prej prejokala kot zdaj,ko je ni več. Najbrž bi bilo bolje,če bi. Samo bolečino čutim, pa parkrat vdihnem in je malo bolje.
Nikoli si nisem niti predstavljala, da bom tudi jaz kdaj izlila svojo bolečino na ta forum. V četrtek je tudi meni umrla moja mama. Sredi meseca aprila jo je hudo prizadela možganska kap. 14 dni je bila v globoki nezavesti in ko se je zbudila, ko sem po tolikem času spet zagledala njene oči kako me gledajo, se mi je zdelo, kot da bi se mi odprla nebesa. Ostala je težak invalid, v bistvu je le živela. Vseeno pa sem bila vesela, da je tu, da je z nami. Po mesecu dni bolnice so jo dali domov v domačo oskrbo. Na njenem obrazu se ji je videlo, da ve, da je doma. Bila je srečna. Vendar je bilo z njo doma tako hudo, ko nimaš prakse, kako je negovat, kako jo previt, kako jo obrnit, kako jo hranit. In kot neka pomoč se mi je zazdela, ko so poklicali iz doma in rekli, da če želimo, imajo prosto mesto v domu. Zdelo se mi je, da bo to predvsem zanjo dobro, da bo tam zanjo bolje poskrbljeno. In smo jo peljali v dom. Toda tam je bila samo en dan. Drugi dan popoldne so klicali, da je moja mama enostavno zaspala.
Ne morem povedati, kaj sedaj preživljam. Žalost, veliko žalost ob njeni izgubi in kar je najhuje občutek krivde, ki me mori, da pa, če bi bila doma, bi lahko bila še danes živa. Saj v bistvu razumsko vem,da bi bila celo življenje priklenjena na posteljo in da se je v bistvu rešila, po drugi strani pa ta velik občutek krivde.
Nisem si mogla misliti, kako je hudo, ko duša boli. Sedaj to vem. Upam, samo upam, da bo kdaj bolje.
Lilijana
Draga Lilijana,
Iskreno sožalje. Moraš verjet, da je bilo to le naključje. Verjetno bi tudi doma umrla. Nekaj je pa tudi fizičnega tukaj, saj ni čist tako, da se zavestno odločiš,kdaj boš izdihnil. Krivda je pri vsej bolečini še najhujša. Jaz se tudi krivim, ker nisem bila več časa z njo. pa sem šparala še lanski dopust, da ga bom koristila, ko bo še slabš z njo in bo res treba bit 24 ur pr njej. No, pa je kar na hitro umrla. Nismo pričakovali. Res je, da ni trpela toliko kot večina rakavih bolnikov. Si pa očitam, kdaj vse bi morala biti z njo, pa sem bila v službi ali smo doma kaj delali. Saj sem bila vsak vikend pri njej (1 ali 2 dni), pa si vseen očitam, da premalo (živim 80 km stran).
Pa še nekaj je: ogromno si naredila za njo, ko si jo negovala doma in ona je to vedela. Mogoče pa njej ni bilo toliko do tega, da bi živela kot rastlina, pa je vztrajala zaradi vas. Potem pa je našla svoj mir in zaspala. Vendar še enkrat: moraš vedet, da je smrt fizičen pojav in bi se verjetno isto zgodilo, če bi bila doma. Vendar ti nisi mogla vedet. Naredila si vse najboljše za njo. za tako hudega bolnika je v domu najlepše poskrbljeno, ti si pa tudi verjento imela namen biti veliko časa pri njej.
Jaz sem se prve dni skoz obtoževala, zdaj ne več toliko. Zgleda, da je krivda tisti prvi občutek ob izgubi. Upajva, da bo s časom bolje in se bomo naučili živet s tem in bomo poskusili odpustiti sebi, ker spremeniti žal ne moremo nič.
Veliko moči in poguma.
Hvala Urška t za izrečeno sožalje. Tebi draga Saneri pa tudi jaz izrekam iskreno sožalje. Saj do sedaj nisem vedela, kaj pomeni izgubiti nekoga, ki ga imaš rad. Saj sočustvuješ s človekom, ki ga ta izguba prizadene, vedeti pa ne moreš, kaj to pomeni, kako ta izguba vpliva na človeka, na njegovo dušo, srce, na celotno njegovo bit. Sedaj to, na žalost, vem tudi jaz.
Sem prav poiskala tvojo zgodbo in jo prebrala. Tebi je bilo še toliko huje, saj bi morala s svojim malim otročičkom živeti v sreči ne pa ob misli, da je mama tako hudo bolna. Zelo močna si bila, da si to prestala. Verjetno dobi človek eno notranjo moč, ki mu pri tem pomaga.
Kako hudo je, ko se zavem, da me ne bo nikoli več poklicala; ko bom prišla domov, se nikoli več ne bodo zaiskrile njene oči “o, kako lepo, da si prišla na obisk” in ob odhodu pomahala in občutila njeno skrb “vozi počasi”; nikoli več ne bom občutila njenega veselja ob uspehih svojih vnukov. O kako jih je imela rada.
Mogoče je vse to še toliko huje, ker nam je bila dobesedno iztrgana. Iz zdravega, aktivnega človeka je v trenutku postala težak invalid.
Saj se zavem, da bo treba živeti naprej toda vem, da bo to zelo zelo težko.
Tudi tebi želim veliko poguma in moči.
Urška t hvala ti za izrečeno sožalje. Tudi meni je žal za tvojo izgubo. Upam, da bo s časom kaj bolje. Res je, ne moreš si predstavljat te bolečine, dokler je ne doživiš. Saj sem že izgubila stare starše, ampak to je drugače.
Hvala ti Lilijana za tvoje sučutne besede. Nikoli ne bom vedela, kako bi potekalo prvo leto z mojo hčerkico, če ne bi bilo bolezni. Zdaj sem pa žal veliko misli, energije posvetila mami in boju z boleznijo. Saj sem bila skoz s tamalo, se ji posvečala glih tako, ampak sreča je bila zasenčena z grenkobo.
Ja, vse to, kar si napisala, kako hudo je, ko veš, da nikoli več…pa karkoli že v zvezi z njo.
Ja, zate je hudo, ker je bilo vse tako na hiter. Mi smo se lahko dolgo pripravljali, pa sem večkrat mislila, da bi bilo lažje, če bi kar čez noč umrla – zdrava. Ta rak te na poseben način uniči – ko je človek še videt čist zdrav, zdravniki pa pravijo, da ne bo več kot 1 leto. Lani sem bila pri njenem zdravniku na Onkološkem, pa mi razlaga, da se ne da več pomagat, da bo šlo naprej, da ne bo živela dolgo.. Pol pa pridem domov, ona pa na njivi pobira krompir – kot vsako leto… To je tud grozno – to zavedanje, kam vse pelje in da ni pomoči.
Mene velikokrat preseneti občutek, da je še živa, da jo bom videla, ko bom prišla domov – takoj za tem pa grozno spoznanje, da ni tako. Možgani kar nekaj po svoje delajo..
Ja, živet je treba naprej. Še dober, da imamo družine, zase vem, če bi bila sama, bi bilo še veliko huje. Dobro zame, da sem dobila hčerkico prej, da moram za nekoga skrbet.
Če želiš, mi lahko pošlješ kakšno zasebno sporočilo.
lp
Pozdravljeni.
Zdaj je že kar nekaj časa minilo, kar je ni več. Bolečina se počasi umirja. Vendar pa še vedno čakam, da pride nazaj. V vsaki stvari jo iščem. Zadnje čase tudi v čisto tujih ljudeh.
Pred nekaj dnevi sva s hčerko odšli na kosilo v restavracijo. Prav lepo nama je bilo. Vendar pa mi je pogled uhajal k sosednji mizi, kjer je sedela neka gospa, sama. Bolj kot sem jo opazovala, bolj se mi je zdela podobna moji mami. Po glavi so mi hitele misli, je mogoče, da ji je tako podobna… Čeprav ji verjetno sploh ni, ampak meni se je tako zdelo in nisem imela miru. Morala sem nekaj storiti. Kar nekaj me je gnalo s stola, komaj sem se zadrževala. Nisem dolgo zdržala. Ko se je gospa začela odpravljati, sem se presedla k njej in jo ogovorila. Povedala sem ji, da me zelo spominja na mojo mamo, da sem zato tako strmela vanjo in da se ji za to opravičujem. Brez besed me je objela in opazila sem, da je imela solzne oči. Takrat pa sem tudi opazila, da je invalidka. Ko je hotela poravnati račun, sem skočila po denarnico in ji plačala kosilo ter ji dala še nekaj denarja. Zelo mi je bila hvaležna, jaz pa sem občutila neko nepopisno srečo. Ne znam opisati. Verjetno gospe nikoli več ne bom srečala, me je pa zelo osrečila. Ne vem, če sem se pravilno izrazila, ampak…
Želela sem deliti to zgodbo, pa ne zato da bi se hvalila, da sem nekomu pomagala. Želela sem samo povedati, da je moja mama vedno z mano. V mislih, v srcu, v dejanjih, v dajanju, v sreči, v žalosti… v drugih ljudeh, stvareh…
Želim prijetne prihajajoče praznike, Urška.
Draga Urška,
Neverjetno, kaj se nam dogaja. Nisem bila na tem forumu že od poletja, danes pa pogledam, pa vidim našo temo na vrhu. Zakaj? Ker me je danes zadelo – prej sploh nisem točno vedela, zakaj mi letos ni nič do decembrskih nakupov, Miklavž… zdaj me je pa zadelo, to bo prvi december brez Nje, prvi Miklavž odkar pomnim brez Nje, pa potem prvi božič,pa novo leto. Saj sem že prej kot avtomat govorila, da bo prvi december, ampak nocoj sem pa občutila (!). Kdo bo letos premaknil vse bunke na smreki po svoje? S sestro sva krasili drevo, pa je potem mami vedno prestavla nekaj bunk po svoje – smo se vedno hecali iz tega. Še lani, ko smo že vedeli, da se slabša in da bo verjetno zadnji božič in sem jaz norela okrog s fotoaparatom, da bodo slike za spomin in je ona pozirala z mojo hčerkico, ki še ni dopolnila prvega leta…
Urška, kako je kaj s tabo zdaj? Sem vseeno mislila, da bo bolečina kam odšla s časom, pa se mal potihne, pol pa butne ven. Kot ti praviš, povsod jo vidimo in čutimo in slišimo – kolikokrat slišim njen komentar. Kot danes, ko je blo zjutraj kar hladno, pa oblečem bolj odprto bluzo, pa brez šala – in sem jo slišala, ko mi je rekla: Vzemi šal, prehladila se boš! Naši možgani delajo 100/uro in povezujejo in spominjajo,..
Ja, tudi jaz želim prijetne praznike vsem, zase pa ne vem, če bodo letos…
Hmm sicer ne vem zakaj obstajajo taki forumi, ki se noben ne upa kaj več povedati kot žali mi je zate, moje sožalje…. hmmmm?
Smrti je nekaj lepega, zakaj bi moralo biti samo rojstvo? Sprijaznit se je treba, če se rodiš potem je trba tudi umreti. Meni je že marsi kdo umrl. Malo te res šok zadane ampak ko dobro pomisliš zakaj bi jokali? Bodimo veseli sploh za tiste stare ljudi in invalide, ki se samo mučijo. Drugo so nesreče in mladi ljudje. Spet drugo so dojenčki, ki sploh še živet niso začeli.
Ljudje sprijaznite se, jutri smo tudi mi na vrsti.
Tvoja mama je dosti postorila v življenju in je šla zasluženo pod zemljo, bodi nanjo ponosna.