Včeraj je odšla moja mami
Najlepša hvala vsem za te besede. Zelo veliko mi pomeni to, kar sem prebrala.
Trudim se ostati močna, že zavoljo svoje male hčerkice. Zelo težko je.
Razmišljam o njej in moram povedati, da sem danes dojela, da sem veliko naredila, ko sem bila ob njej do zadnjega diha. Veliko zame in veliko zanjo.
Hvala vsem, danes sem že boljše, ne vem pa kaj še pride.
Urša
Draga Urška,
boli, razumem da boli in zavedajte se da bo še dolgo tako, samo poti nazaj ni.Prišla bo k vam v vaše sanje verjemite mi in vse vam bo razložila, povedala kako ji je. Moj oče, ki je umrl pred malo manj kot tremi meseci je preko moje najmlajše hčere našel pot do mene, da mi pove… Hči je stara 3 leta in je rekla nek večer, veš ata je umrl, bil je tunel in na drugi strani tunela je bilo…vse dobro. Triletnica si tega ni mogla izmisliti niti kje slišati. Zvečer ko gre spat reče; Spet me gleda. Pa jo Vprašam kdo??? Ja ata, saj je prijazen, vidim samo oči, pa vem da je on.
Verjemite, vsi so še vedno z nami, samo v neki drugi dimenziji.
Tafrinales
Urška,
moj oči je umrl pred slabim mesecem… po treh mesecih v bolnici je bilo zadnji teden jasno, da je tik pred koncem. Štiri dni pred smrtjo, sva v bolnici cel večer jokala. On je mižal in me držak za obe roki, prstiso bili prepleteni…bila sva tiho, le solze so tekle njemu in meni. Vedel je, da odhaja in zavedal se je do zadnjega..zadnji večer je bilo tako hudo z njim, da sem ga le božala po čelu, ga držala za roko, dlan njegove druge roke sem si naslonila na sovoje lice in imela sem vtis, da se je umiril…to je bil dotik očetove roke na hčerinem licu…dotik čiste ljubezni, ki si jo nisva nikoli izkazovala na tak način…to je dotik posebne vrtste z zavedanjem, da se zadnjič čutiva drug drugega…je posebna vez…ko je umrl, sem se oddahnila zaradi njega, ker vem, da ne trpi več… zdaj se soočam s tem, da ga ni… in noro ga pogrešam…saj enkrat se bova spet srečala… vem.
Težko rečem, da sočustvujem s tabo, ne zmorem, ker sem sama globoko v bolečini…ampak kot mi je rekla njegova zdravnica: živeti je treba za žive…in to osmišlja življenje.
Kreslin pravi: “.. Vzemi me s sabo, daj me v spomin, tam so že najine sanje, reka in mlin…včasih se zemlja strese in umiri…včasih ječijo breze in to boli… “
Ja, boli…
FM
Draga Urška,
topel objem in iskreno sožalje. Težko ti je in ti še dolgo bo… Vzemi si čas za žalovanje, kolikor ga boš pač rabila, ni pravila.
Jaz čakam dan, ko me bodo spomini na oba greli in ne več tako zelo,zelo boleli.Včasih se sprašujem ali bodo sploh prišli? Minilo je 5 dolgih, praznih let brez nje in leto brez njega.
Jutri je nov dan. Ponovno gre vse v stare tire. Služba, opravki, dom…
Vendar pa se me danes loteva nekaj. Zelo sem živčna, nerazpoložena, jezna na cel svet… Vem, da je vse to normalno, pa vendar sem pričakovala, da se bom do danes že malo umirila. Počutim se tako prazno, nezaželjeno, občutek imam, da se me ljudje izogibajo, da se mi ne upajo približati. Tudi prijatelji in svojci. Grozno je vse skupaj.
Potrebujem pogovor, bližino… Kaj naj storim? Se mi bo zmešalo?
Draga Urška,
moje iskreno sožalje,za žalost in obup ki ga zdaj občutiš ni besed, vem kako je to, verjetno se čudno čuje vendar jokaj kolikor ti duša da tako boš sprala žalost in bolečino. Moje mami ni 4 mesece, pa vendar je blizu, verjamem da pazi na nas, …moram to verjeti, drugače ne bi zmogla drugega dneva. V mislih sem s teboj draga Urška,
Lili.
Draga Urška,
sprejmi moj obejm kot izraz najiskrenejšega sožalja. Pred približno desetmi meseci se je poslovil moj oče, ni še dopolnil 65 let. Spomnim se dnevov, ko mi je rekel da bi rad živel, da bi bil rad z menoj in mamo.. Amapak rak je bil bolj močan.
V vroči poletni noči je njegovo srce prenehalo biti.
Četudi je minilo že več kot pol leta, še vedno boli, mogoče kak dan bolj, kak dan manj. Vendar ga vsak dan pogrešam, vsak dan pogrešam njegov nasvet, toplino glasu..
Želim ti veliko poguma za naprej.
Včeraj je minil mesec dni, odkar je ni. Nič ne pomaga…
Včeraj je bil tudi moj najbolj žalosten rojstni dan. Jutri pa bi praznovali njenega… Ne morem se zbrati in pomiriti… Saj navzven sem ok, notri pa kar vreje…
Kdaj se bom pomirila, kdaj bom sprejela, da je ne bo več nazaj…? Zdi se mi, da jo vedno bolj pogrešam…
Vedno mi je barvala lase in ko sem včeraj želela pobarvati lase, kar nisem vedela kaj naj storim. Poklicati je nisem mogla, domači pravijo, da ne znajo… Potem sem taščo prepričala, vendar… Saj je vse ok, pobarvana sem lepo, vse je uspelo, ampak moja mami je to znala narediti pravi ritual.
Vsak dan bolj žalostno je brez nje…