VAŠE ZGODBE
Drage mamice (in očki),
ker je forum namenjen izmenjavi izkušenj pri dojenju, bom zelo vesela vaših zgodb, ki jih boste tukaj podelili z nami.
Če je dojenje trajalo 1 teden, 1 mesec ali nekaj let ni bistveno, pomembno je, da napišete kar želite povedati v zvezi s svojim dojenjem. Dobrodošle so tudi zgodbe mamic, ki jim pri dojenju ni šlo in bi to rade povedale, se pogovorile o vaših občutkih, ki ste jih takrat preživljale ali morda z njimi še vedno niste razčistile.
Forum je namenjen temu, da se pri dojenju podpiramo, saj smo matere v današnji družbi na žalost izgubile to tisočletno naravno modrost človeštva.
Opažam, da ljudje ne ocenjujejo kakovosti našega materinstva le z ne/dojenjem ampak tudi z nočnim spanjem, primerno odejico v vozičku, časom, kdaj začnemo dodajati gosto hrano,… Nobeni skrbni materi se ni potrebno za nič opravičevati.
Poudarjam, da se kakovosti materinstva ne meri z načinom hranjenja otroka. In naj ponovim: ni NEUSPEŠNEGA dojenja. Če ste dojile le enkrat samkrat, ste dojile.
kopiram svoj post s foruma satrsi-starsem:
Dojenje-moja zgodba
Ob prebiranju podobnih zgodb, sem se odločila, da tudi jaz pridam svoj piskrček. Morda kakšni novopečeni mamici celo pomagam. Pred desetimi in pol meseci sem tudi jaz postala prvič mamica. Z možem sva z veseljem hodila v materinsko šolo, žal pa ni izpolnila mojih pričakovanj. Nič konkretnega, vse kar smo izvedeli in še več, lahko preberejo vsi bodoči starši v vsej literaturi, ki je danes na voljo. O dojenju nisem posebej razmišljala, zdelo se mi je povsem samoumevno. V šoli pa več kot en kratek filmček niso pokazali. Torej, ko je prišla tista deževna septembrska noč, ko mi je začela odtekati voda in sva vsa nestrpna odšla v porodnišnico, se je začelo zares. Rodil se je naš mali mož, čista desetka, porod relativno kratek za prvesnico in brez drog. Takoj sem ga pristavila na prsi, vendar ni kaj prida vlekel, tudi kolostruma še ni bilo. Prvič me je zaskrbelo, vendar sem čakala. Potem semv porodni sobi ostala tri ure (mami se mora baje temeljito spočiti od prvega šoka), sinka pa so odnesli v sobo za novorojenčke. Šele enkrat popoldan sem ga, težko pričakovanega, dobila v naročje. Spet sem ga pristavila, vendar je bolj spančkal. Nahranjen je bil že s sladkano vodo, s katero tolažijo dojenčke v porodnišnici, ki naj bi bila novorojenčkom prijazna . Zvečer po deseti uri pa so ga spet odnesle v sosednjo sobo za novorojenčke, kjer so se lačni in prestrašeni novorojenčki jokali celo noč. Drugi dan, ko sta moji sosedi že pridno dojili svoji deklici, sem jaz le potarnala sestri, da se bojim kako je z mojim mlekom. Pa je strokovno pogledala, stisnila mi je kolobar okoli bradavice tako močno, da sem dobila plav madež. Niti kapljice. Tretji dan pa naval mleka. Kako sem se razveselila. Moj sinko pa se seveda še ni prav naučil sesati. Do takrat je spil že kar nekaj »cukrane« vode. Popoldanska prijazna sestra mi je prinesla nastavek in električno črpalko za črpanje mleka. Po nastavku je začel lepo piti. S črpanjem pa je šlo slabo in kar večji del noči sem vsa utrujena in razbolela po šivih stala pod vročim tušem in stiskala dojke (tudi nisem vedela kako in sem izčrpala bolj malo). Končno je prišel dan odhoda domov. Vesela sem bila darila župana naše občine, ki vsako občanko obdari ob rojstvu. Takrat je bilo darilo knjiga Ksenije Šoster Olmer Dojenje in materinstvo iz srca, katero priporočam ne samo mladim staršem, ampak tudi njihovim ožjim družinam v katerih živijo. Požirala sem jo. Počasi sva odstranila tudi nastavek in začela uživati v dojenju. Teža je lepo naraščala: prvi mesec kar 1200g, drugi tudi, v tretjem mesecu pa šok, samo 450 g. Pediatrinja mi je rekla naj spotoma kar kupim Pikomil in začnem dodajati. Domov sem prišla razstresena. Mali je spil, kar je bilo v dojkah, od takrat naprej so bile čisto mehke. Jokala sva oba, on od lakote, jaz iz obupa. Kar naenkrat sem bila jezna na vse avtorje člankov o dojenju, ki pravijo naj bi 95% zdravih žensk ne imelo težav pri dojenju. Zakaj potem jaz? Mož je prinesel Pikomil, ko sem nagnila stekleničko malemu v usta sem spet jokala. Mali mož pa ni in ni hotel zagrabiti. Spet sem jokala od strahu, da je lačen, da sem odpovedala kot mamica, tiščalo me je v grlu, želela sem, da bi vendar že spravil ta prekleti pikomil po grlu, pa ne in ne. Drugi dan sem se nekako spravila k sebi in dan preležala s sinkom v postelji. Priklopljena sva bila nonstop. Poleg tega sem, ko je zaspal, izstisnila tiste dve, tri kapljice mleka. Zopet sem vzela knjigo v roke in brala in dojila in stiskala. Mali je veliko jokal. Medtem sem klicala patronažno sestro in jo prosila za pomoč. Vprašala sem jo kaj misli o dodatnem izčrpavanju, pa mi je rekla naj nikar ne norim in izstiskam, naj mu vendar dam piti (mislim halo, kaj pa sem počela), naj bom pred podojem vsaj dvajset minut povsem sproščena (tudi halo) in naj ga dojim na dve uri (halo na kvadrat). Vedela sem, da vem o teoriji dojenja več kot ona. Agonija je trajala približno pet do šest dni. Na predbožični večer, bilo je nenormalno toplo za tisti čas, sva šla z malim v kengurujčku na sprehod. Razmišljala sem da me mali potrebuje veselo in umirjeno in da se bom potrudila, da taka tudi postanem, ne glede s čim ga bom hranila. Ko sva se vrnila sem šla pod tuš in opazila nenavadno povečanje dojk in znano ščemenje. Juhuhu! Uspelo mi je. Tisti večer se je podojil in tako mirno in sladko zaspančkal v naročju, kot še nikoli do tedaj. Kako je bil svet spet lep in vse na svojem mestu. Naslednji teden je prišla tudi druga patronažna sestra s tehtnico. Stehtali sva malega in v teh štirinajstih dneh, (od tega sedmih »sušnih« ) je pridobil 500g. Takoj se mi je posvetilo, da so ga v ambulanti pri pediatru nazadnje narobe stehtali. Vendar škoda je bila že narejena, šok je takrat naredil svoje. Od takrat dalje sem po vsakem dojenju izstisnila preostanek mleka, kajti raje sem stran vrgla 2 dcl mleka, kot ga imela 10 ml premalo. Še danes si trikrat na dan izstisnem ostanek. Tako so mleko »delam« sproti. Dojiva se še vedno vsaj petkrat na dan, včasih tudi večkrat. Ravno včeraj sem okoli bradavice opazila zatrdlino, ki je bila velika že za pol pinkponk žogice, koža na površini je bila že grdo rdeča, pa me je mali že zjutraj vlekel za levo naramnico in z lepo papal in pozdravil mamico. Bolelo je kot hudič.
Hvala bogu (ali županu) in gospe Olmer za tisto zlato knjigo in ob tej priložnosti tudi hvala gospe Ireni s telefona LLL, katero sem tudi poklicala med krizo.
Joj kako sem se razpisala. Želela pa bi še dodati, da mamicam, ki nimajo sreče, da bi jih obkrožali razumevajoči ljudje ali so celo samohranilke in pozabljene kje v stanovanju ždijo s svojim sončkom in se ubadajo s problemom dojenja ter se tako vrtijo v začaranem krogu brez izhoda , želim vse najboljše za pogum. In tudi če so le enkrat podojile otroka, če je okusil le par kapljic maminega mleka, JE bil dojen in mamica JE dojila! Hvalabogu obstajajo kvalitetni nadomestki. Otroci potrebujejo predvsem ljubeče, samozavestne, sproščene mamice.
Največja sreča je v zibelki. Pa še res je.
Lp, Barbara
Pozdravljena Karmen in vse ostale mamice!
Imam dva sina: starejši bo v nekaj mesecih star 6 let, mlajši bo kmalu imel 13 mesecev.
Ko sem bila prvič noseča, se mi je zdelo samo po sebi umevno, da bom otroka dojila. Rodila sem tri tedne prezgodaj. Dete je dobilo močno zlatenico. Mleka je bilo ogromno, on pa je samo spal. Bil je zelo len za dojenje, zraven je zadremal. Vsi, razen moža, so me napadali, da mu naj dodajam čajek (celo zdehidrila bi mi bojda lahko – oktobra!!!), po nasvetu patronažne celo glukozo, v vsakem primeru pa bi mu naj še poskusila dodati Aptamil (kaj pa če bi bil še lačen, ponudim mu vsekakor ni greh). V glavnem, nisem se dala, bilo je dosti hude krvi in dete se je smililo starim staršem, ker ni imelo flaške!
Dojila sem ga “s pogledom na uro”. Prebrodili smo prve težavice, potem pa se kmalu začel pojavljati prevelik interes za okolico. Nikakor se več nisva uspela nahranit. Vlekel je dve minuti, da se za silo potešil, potem pa zijal okoli in je bilo hranjenje zaključeno. Nikoli nisem vedela, kdaj bo naslednjič lačen, tako da sva celo težko na sprehod šla (bila je namreč zima in dojiti zunaj ni bilo ravno prijetno). To so bili res hudi časi. Zdelo se mi je, da zavrača dojko in mene. Takrat smo hitro začeli z drugo hrano (da pediatra ne bi “ubogala” mi ni padlo na pamet). Pri pol leta se je dojil samo še zjutraj in zvečer. Kmalu se je dojil le še v zelo dremavem stanju in se pri osmih mesecih dokončno odstavil. Priznam, prvič me je dojenje, no, pravzaprav ne akt dojenje, bolj vso to zavračanje dojke zelo obremenjevalo in da me mož ni 1000 % podpiral bi verjetno že prej nehala.
Drugo dete je pravo nasprotje prvega – od prvega trenutka ko je prišel na svet je ljubiteljski in hraniteljski sesalček. Uro sem pospravila. V porodnišnici je bival na dojki. Iz leve na desno in nazaj na levo. Sestre so se grdo norčevale (!!!!). Kljub temu pa me bradavice niti bolele niso (prvič sem celo krvave razjede dobila).
Dojil se je skoraj 6 mesecev brez drugih dodatkov in skoraj do enega leta kljub temu, da je začel jest vso hrano, še po vsakem obroku druge hrane. Zdaj hodim v službo in ko pridem po njega v varstvu, me že cuka za majco… Pravzaprav se še vedno doji 4x dnevno in to z silnim veseljem. Mleka je še vedno dosti, pa če kaj jem ali pa ne, tudi če sem totalno neprespana in utrujena. Kako bova dalje še ne vem. Pediater mi je svetoval, da naj nehava, ker bom imela sicer kasneje velike težave z odstavljanjem (!!!).
Če potegnem črto pod ti moji dve materinski izkušnji: drugega otroka in drugo dojenje jemljem kot nekaj naravnega in uživam v vsakem trenutku, kljub temu, da vsi trenutki niso ravno idealni, prvič sem pa bila cela v krču, da ne delam kaj prav. Zdaj pa vem, da če prisluhneš že novorojenčku in kasneje dojenčku in malčku, potem nimaš kaj zgrešiti. Zdi se pa mi kar malo krivično do prvega sina, da z njim na začetku nisem našla takšne pristnosti in harmonije, kot sem jo našla z drugim…
Lep pozdrav in dosti uspehov temu forumu želim!
Jasna
Pozdravljen Karmen!
Se zelo strinjam s tabo, sem pridemo vecinoma le, ko je nujno, ko imamo kak problem, ki se seveda zdi nam najvecji 🙂 Potem ga premagamo (tako ali drugace) in se vrnemo spet, ko se pojavi naslednji problem:)))
Ni lepo, da si ne vzamemo casa tudi takrat, ko je vse v najlepsem redu in napisemo le svojih izkusenj… se strinjam s tabo!
Lp, Mateja