Vase mnenje
V tvoji zgodbi sem se deloma nasla in to v tem delu:
“se spomnim sebe v prvih dveh letih zveze, ko sem velikokrat jaz bila ignorantska do njega, njegovih potreb, zelja. To nisem pocela nalasc, ampak zato, ker me je bilo strah prevelike custvene blizine. Vcasih imam obcutek, kot da je sedaj situacija obrnjena.”
Enako se je zgodilo pri meni in sedaj čakam na razplet zgodbe, ki pa verjetno ne bo “srečen”. Očitno je tako da je v žensko-moškem odnosu pogosto tako, ženske smo sebične in se najprej nočemo preveč navezati, moški pa so najprej napaljeni, potem pa nimajo več motivacije, ker se ne čutijo ljubljene in njihova ljubezen upada, naša navezanost pa hkrati raste in se zaljubimo vanje ravno takrat, ko se oni odljubijo oz. ko ljubezen upada…
Kaj naj ti svetujem..ne vem! Mislim pa, da je ta tvoj fant še precej nezrel za odnos s takšno starejšo, izkušeno in zrelo žensko!
Želim ti veliko sreče!
Lep pozdrav
Večkrat sem prebiral tole pismo, ki ga je pisala Toni. Tudi sam sem se znašel v zelo podobnem odnosu, v katerem sva s partnerko vztrajala in vztrajala, kljub vsem zapletom. Največji problem med nama je bilo nezaupanje, v največjih krizah pa obtoževanje.
Spraševal sem se, zakaj se morava obtoževati za najine krize, zakaj si morava vedno znova nabiti krivdo do maksimuma. Sedaj spoznavam, da je prav občutek krivde “največja hrana” odvisnosti. Namreč z nahrbtnikom krivde nikoli ne moreš iz odnosa… Tako sva vzdrževala in podalševala najin odnos.
Z občutkom krivde se ljudje vedno znova vračamo v odnos, ali bolje rečeno iz njega nikoli ne odidemo; V odnosu smo v stalnem odhajanju: v začetku morda v službo, v novo razmerje, v novo stanovanje, vendar nas odvisnost potegne nazaj. Kot pri vsaki drugi odvisnosti, najprej najdemo tisoč izgovorov za ponoven prihod. A že naslednjo minuto si “vbrizgamo” dozo krivde z našim vedenjem, ki nas preplavi s sramom in postavi zopet pred vrata v večno odhajanje…
Prepričan sem, da sta si partnerja v tem zelo kompatibilna, oba močno odvisna, saj drugače tega nebi počela.
No, po dolgem času zopet tukaj. Ker sem pozabila geslo sem se morala prijaviti na novo, z enko za imenom.
Še zaključek zgodbe, ki se je končala pred pol leta. Po tistem novem letu sva sicer veliko več časa preživljala skupaj, delovala kot srečen par, a med nama je bilo veliko nerazčiščenih stvari. O preteklosti se ni želel pogovarjati oziroma vedno znova je prišlo do obtoževanj, brezplodnih pogovorov, ki niso vodili nikamor. Zato sem pri sebi sklenila, da se bom osredotočila predvsem nase. Ne bom se več ukvarjala s tem, kaj on počne, ampak kako se jaz počutim ob tem. V situacijah, ki so bile zame boleče, nesprejemljive, sem si vzela čas, razmislila, kakšne občutke doživljam, kako se počutim ob tem. Šele nato sem partnerju povedala, kako sem se počutila, kaj me je bolelo. S tem sem se izognila vsem tistim neproduktivnim pogovorom, ko so se začela obtoževanja, kaj je kdo naredil, rekel. Tudi nobene želje nisem več imela dokazovati kaj je prav, kaj narobe itd. Ampak samo sprejeti, da nekdo pač ravna tako kot ravna in misli, da je prav oziroma ne more ravnati drugače. Zame je postalo važno, ali jaz mislim, da je to prav in lahko s tem živim. Znova sem se učila povedati, kaj mislim, kaj želim. To mi je pomagalo, da sem vedno bolj prihajala v stik s sabo.
Ko sedaj gledam nazaj na vsa ta najina skupna leta vidm, kako sem že v začetku najine zveze, nekako po pol letih začela zaznavazi vse tiste probleme, ki so se nato vlekli skozi ves odnos. Te probleme sem takrat tudi naslovila, a sprožili so takšno čustveno reakcijo pri partnerju in posledično tudi pri meni, da sem se jih kar začela izogibati. Nato sem se vsa leta trudila za odnos. Skušala razumeti partnerja, opravičevala njegova ravnanja, upala, da bo moja ljubezen dovolj itd. A tistega ključnega za odnos ni bilo. To je zaupanje, iskrenost, pripadnost, spoštovanje itd.
V zadnjem letu in pol sem velikokrat na partnerja naslovila svoja razmišljanja o teh temah, mu postavila vprašanja, a o tem se kar ni želel pogovarjati. Tudi to, da se ni želel pogovarjati, je bil odgovor, ki mi je počasi odpiral oči v kakšnem odnosu sem.
Tako je počasi prišel dan, ko sem mu jasno povedala, kakšen odnos si želim . Njegova prva reakcija je bilo obtoževanje, napad name itd. Ker nisem odreagirala na to, ampak samo še enkrat ponovila, kaj si želim in da ga prosim, da o tem premisli, se je obtoževanje nehalo. Ker mi tega, kar si jaz predstavljam pod besedo odnos ni mogel dati, sem ga zapustila. Slovo je bilo boleče, saj sem ga ljubila, a hkrati je bilo tudi odrešujoče, saj sem točno vedela, kaj hočem in da mi pač tega ne more dati.
Iz tega odnosa sem odšla s pomembnimi novimi spoznanji o sebi. Ali bi se morala ta zveza končati že prej? Če bi odgovarjala racionalno,ja, a vsak ima svojo pot in moja je bila dolga. A ko prideš do tiste točke, ko res veš kako in kaj, lahko odideš. Je bolečina, žalost, izguba, a je hkrati tudi odrešitev, notranji mir, nova energija.
Lep pozdrav,
Toni
Krivi moram ti odgovoriti. V bistvu ne vem o čigavi in kakšni krivdi govoriš. Res sta v odnosu vedno dva in vsak od njiju nosi svoj del odgovornosti in krivde. A v odnosu po navadi nismo zaradi občutka krivde in tudi odhajamo ne iz občutka krivde. No, morda nekateri so. Naj ti povem še svojo zgodbo. Moj mož je bil v odnosu venomer nezadovoljen, skoz mu je nekaj manjkalo. Ko sem se o tem hotela z njim pogovarjati je takoj začel, ali kriviti sebe v smislu, saj vem, da sem vsega jaz kriv, ali pa me takoj napadati, češ kakšna sem, zahtevna, nikoli mi ni nič prav… Tako je trajalo kar nekaj čas. O problemih nisva govorila oziroma on ni govoril, saj se je vedno vse ustavilo pri besedici krivda. Na noben način nisem mogla izvedeti , kaj si želi, kaj ga moti, kako naj zastavima najin odnos. Vedela pa sem, da odnos ne funkcionira. Nato sem izvedela, da ima afero. Ko sem ga soočila, je prvo vse zanikal, nato pa začel zopet mene kriviti za vse. Sploh se ni želel soočiti s problemom, si prizadevati za najin odnos. Nato sem izvedela ne samo, da ima to afero ampak, da je ves čas najinega zakona in že prej imel afere, se dobival z različnimi ženskami, klepetal po netu itd. Brez besed sem ga zapustila. S svojimi občutki krivde naj živi sam. Jaz nisem kriva, da tako živi. Sem bila odgovorna za odnos, ne pa kriva, da je imel on afere.
LP
Saratara, da malo pojasnim. Ne govorim o krivdi nekoga, ampak o občutku krivde, ki se v nekem odnosu pojavlja.Ta občutek si partnerja tako spretno podajata, se sramotita, žalita in ga je zelo težko locirati. Zaradi tega je tudi zelo težko partnerju specifizirati kaj ga moti. Občutek krivde je neprestano med njima, saj se kot sem že napisal cel odnos s tem občutkom “hrani” in vzdržuje.
Kot vidim je bilo tega občutka tudi pri vaju veliko, ogromno. Kot opisuješ sta kar tekmovala, kdo bo komu več pripisal. In kdo je na koncu veze tega občutka več odnesel? Je moral biti za konec kar en kriv? Se je na koncu kdo počutil kot zmagovalec in si opral roke, oziroma jih še vedno? Se je kdo poslovil z občutkom, ki ga je imel že v otroštvu in je dobil le še eno potrditev? Bosta to rabila in vlekla na plan vse življenje?
Toni čestitam, da si zmogla in odšla. Tip te ni bil vreden in kot je nekdo napisal, zaslužiš si boljšega. Upam, da si ga že našla, ali pa ga še boš. Oglasi se še kaj. Me prav zanima, kako ti gre.
Krivi tebi hvala za odgovor, a te še vedno ne razumem. Z možem sem se samo želela pogovarjati o tem, kaj sem čutila. Čutila sem, da nekaj ni vredu, da je prisotno nezadovoljstvo. Če nekoga prijazno vprašaš, se hočeš o tem pogovarjati, drugi pa se noče in takoj začne z napadom ali obrambo, ne vem, mogoče ima res občutke krivde. Sem razmišljala, da se je moj mož lahko počutil krivega oziroma je bil občutek krivde prisoten če me je varal, porabljal denar za druge ženske, mi lagal… Jaz seveda dolgo nisem vedela za kaj gre, vedela sem samo, da nekaj ni v redu. Ne vem, kako je bilo pri tebi, a jaz se nisem čutila krivo zato, da se trudim za zakon. Lahko pa je moj mož ob tem čutil krivdo.
poznam tole o občutkih krivde in se strinjam s krivim.
in to lahko razčstimo le sami pri sebi, tega ne more noben drug narediti, še najmanj partner.
o krivdi kot taki pa imam tudi mnenje:
krivda se zmeraj deli in ponavadi se razteguje iz preteklosti. lahko se drži istih oseb, lahko pa gre preko različnih oseb, kot nekakšen začaran krog.
iz krivde pa se izvlečemo tako, da si oprostimo: tako sebi, kot vsem drugim, ki so nas prizadeli.
toni, vesela sem, da si zmogla pogum in krenila dalje svojim novim definitivno srečnim dogodivščinam naproti. upam pa tudi, da sta se razšla prijateljsko in brez obtoževanja, kajti v nekem nesrečnem odnosi nikoli krivda ne stoji le na enem. sama po svojih lastnih izkušnjam lahko rečem:
so ljudje, ki v tebi potegnejo ta boljše in so ljudje, ki jim to ne uspeva tako.
prav je, da smo s tistimi, ki potegnejo ta boljše. prav je, da smo s tistim, s katerimi se lahko smejemo in smo sami sebi všeč.
Ojka bom najprej par misli namenil tebi. Razčiščevati krivdo sam s seboj je precej zapleteno, po mojem skoraj nemogoče. Sam, zaprt v svoj svet fantazij in lastnih predstav? Nujno potrebuješ nekoga, ki ti postavlja zrcalo z vso paleto čutenj. Le- ta pa večinoma ne potegne le najboljše in smejoče se… To je garanje. Morda se boš smejala, a na misel mi je ob vsem tem prišla pravljica o sneguljčici. Se spomniš čarovnice in zrcala, ki ga je ves čas spraševala katera najlepša v deželi je tej? Precej samovšečno kajne? Kaj če bi bilo to zrcalo v prenesenem pomenu naš partner, ki nam zrcali vsa čutenja? Včasih je tako težko da bi ga najraje “razbili”, zastrupili, ali pa vsaj zapustili?
Saratara morda bi lažje razumela, če se postaviš v pozicijo nekoga tretjega, ki vaju z možem opazuje. Tako ne boš iskala krivde pri enem ali drugem. Za posamezna dejanja sicer ja. Za občutek krivde, ki sta si ga z obtoževanjem, umikanjem, delanjem napak ves čas podajala v vajinem odnosu pa ne. Zanimivo je, da pri sebi vidš le to, kako si se trudila za zakon. Ali lahko pomisliš na vsaj pet svojih ravnanj, ki so pripomogla k razpadu vajinega zakona?
ljudje okoli nas so ogledalo tistega, kar je ŽE v nas. če začnemo razčiščevati pri sebi, pa ne pomeni, da se moramo osamiti. seveda je ob tem dobrodošel vsakdo, ki nam pomaga pri tem, pa naj bo to le poslušanje ali pa konstruktivnejši pogovor.
in res je dobra asociacija tudi pravljica o sneguljčici. vendar ti lahko iz lastnih izkušenj povem, ko si sami oprostimo vse, kar smo naredili narobe ter si postavimo višjo ceno, potem se naša okolica tudi začne spreminjati, včasih se spremeni le vedenje ljudi, včasih pa se celo zamenjajo.
ja, partner je tisti, ki odraža naša čustva, našo krivdo in tudi našo samopodobo.
krivdo razčiščevati je morda res težko, vendar pa nikakor ni nemogoče. sami imamo v življenju izbiro, ki odraža naše stanje, našo samopodobo in kroji našo usodo. pomembno je, da se je zavedamo in da izkoriščamo ponujene možnosti. pomembno je, kako se odločimo. pomembno je, da se namenimo te stvari razčistiti. dokler si govoriš, da je nekaj tako težko, da je nemogoče, potem pač nimaš možnosti to razrešiti. poskusi pa reči: čeprav je težko, bom to naredil. morda pa ti le uspe. definitivno mislim, da imaš več možnosti, če na razčiščevanje krivde ali rešitev svojih težav gledaš kot na rešljiv problem. ker… verjemi mi… JE REŠLJIV.
življenje je lahko lepo. le odločiti se moramo. poiskati moramo stvari in ljudi, ki nam pomagajo pri tem. na začetku je to iskanje morda težje, potem pa se ljudje kar sami ponujajo.
to je moja izkušnja.
pa še to ne bi rada zavijala v pravljice tega, kar resnično mislim:
mislim, da smo ljudje v glavnem dobri in da se ne bi rabili toliko skrivati pred ogledali.
marsikdaj nas je strah pogleda, vendar sem prepričana, če bi dobro pogledali, da bi našli dobre stvari.
reci temu pravljica ali pa kakor hočeš. to je lahko resničnost in mi si te resničnosti ne dovolimo, ker se najdejo ljudje, ki nam (lahko da že od malega) govorijo, da nismo dovolj dobri. pa ne zaradi tega, ker so hudobni, ampak samo zaradi tega, ker ne znajo drugače.