varstvo – 3 mesečni dojenček
Pozdravljeni.
Mene pa zanima, do katere meje lahko gre tašča. Namreč, danes mi je kar vzela dojenčka, brez da mi bi to povedala in šla z njim po opravkih, oz. ga pokazat eni prijateljici. Malce imam občutek, da je prav čakala trenutek, ko ne bom pozorna, in ga mi potihem “ukradla”. Čeprav je vse skupaj trajalo samo 10 minut, se je meni zdelo to celo večnost,počutila sem se takoooo grozno…kakor, da bi imela živalski nagon, ko mamici vzameš mladička… :((( Problem je tudi ta, da tašči še ne morem zaupat svojega otroka v 100% varstvo, vsaj za zdaj še ne, dokler je tako majhen. Mogoče tudi zaradi par takšnih izkušenj, ko ni dovolj pazila nanj. Ko sem to povedala možu, se mu ni zdelo nič takega… Potem sem to povedala še tašči, ko sta prišla nazaj, pa se mi je dobesedno smejala v glavo, kako sem smešna, da me skrbi. Kaj si vi mislite, ali je to prav oz. do katere meje lahko tašča gre? Ali pa sem samo jaz panično reagirala, pretiravam in sem preveč v skrbeh? Kajti pogleda od dojenčka res ne morem umaknit, v varstvo ga pa zaupam samo možu in svoji dobri prijateljici….
Spoštovana LaVitaebella,
mislim, da veste, da pravo vprašanje ni, do katere meje lahko gre tašča, ampak do katere meje lahko greste vi, kadar želite kot mama poskrbeti za svojega otroka tako, kot vi čutite, da je prav.
Prepričana sem, da zelo dobro čutite odgovor na to vprašanje, morda ga morate samo še ubesediti. Preberite drobno, a dragoceno knjigo Rahločutnost do otrok. Pomagala vam bo, da si boste dali dovoljenje slediti svojim materinskim občutkom. Dovolite si biti mama, dovolite si biti zaščitniški, če gre za osebo, s katero nimate varnih izkušenj – mirno potegnite mejo, seveda pa potem ostanite dosledni in ne prepuščajte otroka tašči, da vam ga bo »ukradla« (očitno je treba tu potegniti še kake druge meje, ne vem, kako vam lahko nekdo trimesečnega otroka kar odnese iz stanovanja, ne da bi vi to vedeli?). Obenem pa razmislite, ali dovolj poskrbite tudi zase – pa ne mislim toliko telesno kot čustveno. Tu vam utegne priti prav knjiga Čuječe materinstvo.
Skratka, dovolite si biti skrbna, zaščitniška mama, dovolite pa si tudi opažati, kaj vse se dogaja v vašem okolju. Ko pride v družino dojenček, se družinski sistem zamaje in kar nekaj časa lovi ravnotežje – vsakega člana se sprememba dotakne po svoje. Kdo ve, kaj doživlja vaša tašča, kaj se ji ob tem prebuja, kaj bi rada s svojim nerodnim in netaktnim vmešavanjem dokazala. Stari starši imajo ob vnuku priložnost, da delajo »popravni izpit« za tisto, pri čemer s svojim otrokom niso blesteli. To priložnost lahko izkoristijo – ali pa ne. Zato še ena knjiga: Med dvema ognjema: družina v primežu generacij.
Na vaši poti vam želim veliko veselja in zadovoljstva v osebnostni rasti,
Pozdravljena,
morda še nekaj z besed z moje strani, ker sem se našla v tvojih besedah. Mi imamo 16-mesečno punčko in spomnim se, da je bilo podobno. Moja mami se nikoli ne bi tako obnašala, nikoli se ni “grebla” za otroka, partnerjevi starši pa so se (in se še vedno, le malo manj) obnašali kot hijene, ki samo čakajo na svoj “plen”, da ga odnesejo, da začutijo tisti neko zadoščenje, da jim je končno uspelo dobiti otroka samo zase, pa čeprav na hinavski in nespoštljiv način do tebe kot matere otroka. Moj mož je to rešil tako, da jim je povedal, da se to ne počne, da morajo naslednjič vprašati enega od naju, če lahko otroka odnesejo. Pa je recimo zaleglo. Problem pa nastane, da se ta odnos potem prenese na vse ostale stvari, ko gre za otroka. Morda te bo od zdaj naprej vprašala, če ga lahko odnese, ne bo pa te vprašala, če mu lahko da piškot, sok ipd. Ko boš spet zarohnela, da to ne dovoliš in da naj prej tebe vpraša, te morda naslednjič vprašala, preden bo dala piškot, ampak vse ostalo bo še naprej počela po svoje. Do tega, da se bo vtikovala v vaš red in vaše življenje na sploh. Midva sva začela delati red in se boriti za naš mir znotraj najine male družice zelo zgodaj. Po 16 mesecih še nismo rešili ničesar. Ravnokar sem natipkala svojo problem (ki bo objavljen, ko ga gospa Jana pregleda in odgovori) okoli tega, kako sta tast in tašča zamerila, da sva z možem dala hči v vrtec. Oni so si namreč želeli, da jo bodo čuvali. Ker je šlo vse skupaj čez rob, sva ju ta vikend povabila na obisk in povedala vse – ampak dobesedno VSE, kar naju moti, kar ni ok z njihove strani in zakaj midva enostavno nimava zaupanja v njiju, pravzaprav se dobesedno bojiva, da niso več ne sposobni ne primerni čuvati in vzgajati najino hči. Kot vam je gospa Jana že odgovorila – naši starši (nekateri) bodo morda skušali pri vnukih popraviti napake, ki so jih storili pri nas. Jaz menim, da to “popravljanje napak” lahko otroku naredi več slabega kot dobrega. Midva sva ugotovila, da sta moja tast in tašča tako zelo obsedena z otrokom, da je njuna sreča in razpoloženje dobesedno odvisno samo še od frekvence obiskov in od tega, koliko časa preživita s tem otrokom sama. Ker res nisva dajala punčke kaj dosti v varstvo (do sedaj varstva namreč nisem rabila in sem hotela izkoristiti čas z otrokom, dokler sem bila doma), sta nama očitala, da zato nimata občutka z njo ravnati, ker jo premalo vidita. Sem ju hitro “zabila” z dejstvom, da moja starša (ki živita 250 km stran in se vidimo 2krat mesečno) nam tega nikoli ne očitata, pa bi lahko, saj se res vidimo relativno malo, če primerjam.
Pač lej, dejstvo je, da se bo tvoja tašča že iz samega ljubosumja “borila in grebla” za tvojega otroka, ker točno ve, da imaš verjetno ti kot mamica s svojo mamo boljši in bolj iskren odnos in avtomatsko bolj zaupaš. Zaupanje temelji (vsaj pri meni) na temu, koliko nekdo spoštuje tebe kot otrokovega starša in dejstvo, da boš ti vedno imela prav, saj boš ti vedno najbolje vedela, kaj je za tvojega otroka najbolje. Pa je lahko tvoja tašča “gor spravila” ne vem koliko svojih otrok in naj bodo še tako superiorni, je dejstvo, da je ona danes cca. 30 let starejša in da jo preplavljajo čisto drugačna čustva, kot jih je imela do svojih otrok, ki so bili njeni in je vedela, da so njeni. Tvoja tašča (in tudi moja seveda) sedaj čuti strah, da je otrok ne bo imel dovolj rad, da bo otrok morda imel drugo babico raje, da ga bo premalo videla ipd. To so težave odraslih, ki jih majhen otrok ne more rešiti. In ko so odrasli preplavljeni s takimi čustvi, jaz menim, da v takem stanju definitivno niso najboljša družba in dobri varuhi ter vzgojitelji temu otroku. Tipičen primer je dejstvo, da si babice “kupujejo” ljubezen vnukov s sladkarijami, igračami in s tem, da otrok v njenem varstvu lahko počne vse tisto, kar doma pri ne sme. In to so tipični nezreli odnosi, ko nekdo tekmuje za otrokovo ljubezen. Moj tast velikokrat moji punčki reče, da ne sme tortice ali peciva, ker mami ne dovoli. In ne bo me prepričal, da s tem hoče po tihem otroka naščuvati proti meni ter ga prepričati, da bo otrok verjel “aha, mami mi ne dovoli, torej je mami grda do mene, dedi me pa ima rad in mi dovoli”. Otrok si namreč stvari točno tako razlaga. Jaz sem tastu to vse vrgla v obraz in povedala, da si je s takimi izjavami in s takim obnašanjem pri meni izboril nič druga kot moje nezaupanje. Na silo pač ne gre in če se v 60 letih življenja tega niso nauči, jim mi sedaj ne moremo rešiti življenja.
Ok, malo sem zašla, ker sem precej vključila naš primer, ampak vzorec se je pri vas začel kazati zelo podobno in čisto verjetno je, da se boš spopadala s podobnimi problemi. Tašča (morda tudi tast, ne vem, ga nisi nič omenila) se bo v glavnem borila za tvojega otroka kot otrok v vrtcu za njabolj priljubljeno igračo. Otročje in nezrelo, ampak ti si mama in kot ti je gospa Lavtižar napisala, moraš si dovoliti in upati se postaviti zase, za svojo hči in svoj prav. Povsem dovolj je že samo to, da imaš slab občutek in da nekomu ne zaupaš. Nikomur kot mati nisi dolžna polagati računov, zakaj je tako. Pač ne zaupaš in konec debate. Če je sposobna priznati sama sebi, da morda kaj ne dela prav, bo itak sama prišla do tega. Če ni sposobna, pa tudi noben pogovor ne bo obrodil sadov. S pogovorom sva midva dosegla samo to, da sva dala iz sebe, da sva jim povedala, kar jim gre. Spremenili pa se pri teh letih ne bodo. Žal.
Dalia2011, hvala za tako obširen odgovor, ne veš, kako zelo si pomagala!
Že sedaj vidim, da se vse skupaj nagiba k tvoji zgodbi! Sprva sem mislila, da ga ima pač tako rada, ker je to njen prvi vnuk. Malce sem tudi sumila, da je čustveno na dnu, da se ne razume najbolje s svojim možem, ker je večinoma časa odsoten, in da se pač tolaži pri otrocih. Ona ima res abnormalno rada majhne otroke: v trgovini recimo mimoidočim/tujim otrokom kupuje kinder čokoladice, če se jokajo za kakšno sladkarijo. Dvakrat sem se poskušala pogovorit z njo o “ženskih” zadevah, ampak nikoli nisem dobila nič iz nje, mogoče zato, ker si nisva bili dovolj blizu za kakšne globje teme.
Dalia2011 po tvoji zgodbi sem ugotovila, zakaj mi gredo kar kocine pokonci, ko ga ona vzame. Če spi,ga kar malce podrega, da se čim prej zbudi da bo im ela izgovor da ga bo pestovala. Potem mu ovohava glavo, in to gre meni totalno na živce :(( Način, kako se dotika otroka…dejstvo, da želi biti sama z njim v drugem prostoru, čeprav smo vsi npr. v dnevni sobi ali jedilnici…vse to me je motilo, pa sem ves čas mislila, da tako čutim, ker je pač ne poznam tako dobro. Aveš tisto, ko ti občutek nekaj pravi, da ni ok, pa ne veš zakaj.
Naj omenim še tasta. On se normalno obnaša in je ponosen na svojega vnuka. Niti se ne obnaša tako posesivno.
Ja nekako bom postavila meje, ker moj otrok ne bo nikogaršnji plen! Problem pri meni je, da me ne upošteva, če ji povem, česa ne želim. Drug problem je, da si nisva tako blizu, da bi se o tem pogovorile. Ali pa se mi samo smeji.
Srčno želim, da bo imel moj otrok dober odnos do obeh babic in dedkov brez grebatorstva in podkupovanj. Jana, tudi vam hvala za odgovor, bom prebrala knjige, morda najdem kakšno rešitev.
Živjo,
z veseljem pomagam, če lahko, ampak če sva iskreni, neke pametne rešitve še vedno nimava, ne ti ne jaz. 🙂 Pobegniti od teh ljudi ne moreva kar tako, le gre za starše najinih partnerjev in kaj takega ne moreš narediti kar tako, pam če bi še tako rad izginil daleč stran in pozabil, da obstajajo. Žal je veliko takih nezrelih tašč in tastov, ob katerih nam mamicam grejo kocine po konci, ko “vlačijo” otroka in si ga lastijo kot kakšen plen – dobro so to opisala, saj dejansko točno to počnejo – ko si otroka izborijo v naročje, hop nekam stran, da ga ja en bo kdo vzel iz naročja. Sploh se ne zavedajo, kako neumno in nezrelo se obanšajo, kako to izgleda na zunaj, kako se počutijo starši tega otroka. V takih situacijah šele vidiš, kako zelo znajo biti ljudje čudni in negotovi sami vase. In kako zelo jim manjka ljubezni ter pozornosti, da komaj čakajo na ubogega vnuka, da se rodi in jim reši prazno življenje. Z njim delajo velike načrte že preden se sploh narodi, ko je na svetu, pa ni več druga kot samo to ubogo nedolžno bitje, ki v resnici sploh nikogar še ne pozna, razen vonja in glasu svoje mamice.
Če sem iskrena, meni sploh ni jasno, kako da se nekdo tako bedasto obnaša in misli, da drugi ne opazimo oziroma se dela neumnega in ignorira čustva drugih navzočih – otrokovih staršev predvsem. midva sva jim naravnost povedala, da se očitno sploh ne zavedajo, da se kot eni majhni otroci dobesedno grebejo za otroka in kako to neumno izpade. Kot da so z lune padli.
Rešitve pa ne poznam, žal.
Dalia2011,
Kadar ne razumem vedenja človeka, se vedno poskušam postaviti v njegovo kožo. Tako tudi v tem primeru. Naj ti povem, da sem pri tašči ugotovila čustveno praznino, ker je večinoma časa sama, bolezen v preteklosti in predvidevam da tudi nekaj v tem smislu o neznožnosti imeti še kakšnega otroka. Problem pri njej je, da o težavah niso v družini nikoli govorili. To je sedaj najbrž prišlo na dan. Do vnuka se se je posebno navezala že takrat, ko je izvedela, da sem noseča. Da bom dovolj jedla, da ne pojem dovolj vitaminov, da se vnuk ne bo dovolj razvil. Saj ne, da sem egocentrična, ampak včasih mene sploh ni zaznala v prostoru, gledala je samo moj trebuh in če kaj brca. In kdaj bo priložnost se ga dotaknit 🙂
Ugotovila sem, da se zelo boji, da ji bi kdo tega vnuka tako ali drugače odtujil. Da ne bo imela dovolj pogostih stikov, da se ne bo navezal nanjo. Od tu izhaja vso to grebatorstvo: želja po ljubezni, čustvena praznina, neuresničene sanje po še enem otroku, strah pred odtujitvijo vnuka.
Kakor mama sem zaznala, da tukaj je pa nekaj ni ok,… Najprej sem mislila, da sem samo malce paranoična, ker je to moj prvi otrok in ker nasplošno vsaka mama bolj zaupa primarni družini. Tašča si mora moja zaupanje še priboriti…ampak s siljenjem bo šla samo še v obratno smer.
Tako je najbrž tudi pri tebi. Ker ves čas slijijo v vas, te vse skupaj samo še bolj odbiva. Napisala si, da ji tast pusti trgat in jest časopisni papir, tacati z rokicami po torti..no, v vrtcu bo verjetno še kaj hujšega. Jedli bodo tuj smrekelj, lepilo, pacali po jogurtu,….veliko stvari nikoli ne boš izvedela, ker vzgojiteljicam na splošno bolj zaupaš, za to delo so usposobljene, tvoj tast pa ni. Na tastu te zmoti vsaka malenkost, in ko samo pomisliš, da jo bo imel v rokah, ti gredo kocine pokonci. No, to bo zato, ker preveč silijo v vas. Tvoja intuicija ti nekaj sporoča, sedaj je samo čas, da ugotoviš, kaj te tako na tastu moti. Seveda, če le ni prepozno in se je že ovekovečil v tvoj spomin kakor grožnja. Vednar so ljudje, ki si pri otrocih načrpajo energije. Če se družiš z veselimi ljudmi, boš sigurno bolj vesel, kakor če se bi družil samo z zamorjenimi, kajne? Ljudje lačni ljubezni in dotikov tega dobijo dovolj pri otrocih…starejši kot otroci so, bolj se znajo zoperstavtiti objemčkom in poljubčkom.
Postavi se torej v njegovo kožo, premisli kaj te moti in zakaj ter kako vse to vpliva na otroka.
Vsaka mama želi otroku vse najboljše…in čutimo se odgovorne za karkoli se jim zgodi,
Pri nas sem tudi zasledila,da so določene osebe (ženske) hotele biti same z otrokom oz. dojenčkom…so ga vzele v naročje in odšle v drugo sobo,čeprav smo npr. vsi bili v dnevni….tega ne razumem…in ja,to se je meni zdelo zelo čudno in sem jim tudi rekla, ampak odgovora nisem dobila,ker so vedno nekaj “namutle”….sem pa vsem jasno povedala,da se brez mojega dovoljenja otroka ne nosi vstran….!!!