Varanje – zakaj tako zlahka?
Ja, najlažje je napisati, da nekdo naklada, brez da bi argumentiral zakaj in postavil protiargumente.
Dobro in zlo je ekvivalentno občutku ugodja in neugodja. Neugodje je odsotnost ugodja. Tako, kot je tema odsotnost svetlobe. Tema ne obstaja. Obstaja samo svetloba. Tema je preprosto odsotnost svetlobe (in še to ne v popolnosti).
Zlo ni nič drugega, kot odsotnost dobrega. Obstaja samo dobro.
Sebičnost je samo zanikanje svoje prave narave. Vse kar obstaja je človekova prava narava, ki je empatija, povezanost, enost, ljubezen (kakršenkoli izraz že uporabljamo). Ko ni empatije, potem temu stanju rečemo sebičnost. Sebičnost zato v resnici ne obstaja. Ko govorimo o sebičnosti, potem govorimo o odsotnosti etike (če ta izraz uporabimo za oznako človeške prave narave).
Tam, kjer se izraža sebičnost (zdaj vemo, da je to samo odsotnost etike), tam vlada kriminal. Kjer je kriminal, tam je zakon. Kjer je zakon, tam do zakonodajalci. Zakonodajalci so avtoritete. Avtoritete razmišljajo namesto ljudi.
Tam, kjer so avtoritete, nastane “resnica” in “religijske institucije”, katere so v zadnjem času osovražene.
V bistvu “sovražimo” sebičnost v sebi… v resnici sovražimo in obsojamo tisto, kar ne obstaja. Obsojamo odsotnost etike srca … pogrešamo etičnost – svojo lastno pravo naravo.
Zakaj varanje tako zlahka? Zaradi sebičnosti. Sebičnost je samopozaba oz. biti to kar nisi ali negiranje Samega Sebe.
Soglašam z vsem, kar je na to temo napisal Jonson.
Dodala bi le še to, da vsi vemo, da je »varanje« v naši družbi vedno bolj prisotno in da je družba do tega vedno bolj tolerantna in varanje vedno bolj vneto opravičuje in ga pogosto sprejema s širokogrudnim razumevanjem in to ni »nič takega«, saj vendar to počnejo »skoraj vsi«…. To kaže na vedno bolj ohlapne vrednote in na veliko licemerstvo.
Medtem, ko je še vedno nesprejemljivo ( in tudi kaznivo) varanje v poslovnem svetu ( kjer gre za izgubo profita), medtem, ko se ne opravičuje prevara in laž med prijatelji, sodelavci, znanci in se to označuje za nekaj slabega, pa postaja »prevara« v zakonih in zvezah skoraj nekaj »normalnega« in ne nosi več oznake »slabega«. Torej se je zlagati grdo, prevarati grdo, manipulirati grdo – razen, če to počneš svojemu partnerju (čeprav je to oseba s katero deliš svoje življenje in ti je najbližje!). Nepojmljiva je ta dvojnost meril, nepojmljiva je ta dvoličnost.
Najbolj dvolično pa se mi zdi, ko moški in ženska, ki varata svojega partnerja, mu lažeta, z njim manipulirata….. svoje otroke učita, da ni »lepo« lagati, varati, goljufati, manipulirati….Otroke za tako ravnanje ti starši celo kaznujejo…!!!!. Torej se zdi laž, prevara, goljufija, manipulacija še vedno ( in to tem istim ljudem) nekaj slabega RAZEN v primeru, ko nekdo laže, goljufa, vara svojo ženo ali moža. Takrat pa postane to opravičljivo in nič takega, Čudno, kajne ?
Se strinjam z “Ljubljeno” in tudi jaz ne verjamem več v zakon! Prav strese me ob besedi zakon!
Pa toliko mladih družin srečam, ki na prvi pogled izgledajo ok, ampak ko slišiš zgodbe vsakega posameznika,…. izgubiš upanje!
Ker sem optimist, verjamem, da pa o tistih zakonih, ki so ok, pa ne slišimo, živijo neko svoje življenje, neke svoje vrednote,…. Upam, da so…….
Meni ta dvojnost meril ni toliko nepojmliva. Ko govoriš o tem kaj je nesprejemljivo, govoriš o lastnini. Človek pa že najmanj nekaj stoletij ni lastnina drugega človeka. Čeprav marsikdo na svojega partnerja gleda točno tako in do njega goji prav tak odnos: kot na osnovno sredstvo – oplojevalec ali inkubator in poznejši familiarni multipraktik, ki zna likat, prat, kaj pošraufat, prebelit, popravit, se igrat in vzgajat potomstvo in predvsem nosit domov plačo. In morda velika večina razlogov zan varanja tiči prav pri tem oz. podobnem odnosu.
Še nikdar me ni kateri izmed fantov prevaral ali obratno, tako da ne vem, kako to je. Opažam pa, da je varanja zelo veliko, čeprav okoli sebe ne poznam oseb direktno, ki bi varale. V moji familiji tudi ni varanja in ne vem, mogoče sem zato kar nekako prepričana, da sama nikdar ne bom varala in tudi prevarana ne bom.
Če je to vse, kar je za večino ljudi zakon (ali partnerstvo), se čudim, da se sploh še kdo gre takšne institucije … no, ampak ker je pritisk družbe po tem, da se je treba sparčkat, sicer je s tabo ‘vse narobe’, se ljudje v to vdajo, da so pač varno popredalčkani (kot ovčke po hlevčkih).
Lastnina? Drži, nihče v resnici ni lastnina drugega. Zato garancij ni.
Je pa eno, če se se dekleriraš kot monogamen, obljubljaš, da si ali boš zvest in pričakuješ to od drugega, češ, da je to ‘zate’ vrednota, sam pa imaš pri tem figo v žepu in torej v resnici lažeš in manipuliraš in dejansko varaš, potem pač res nisi vreden počenega groša – ker nimaš ‘jajc’ biti to, kar v resnici si (ker si pač navadna ovca, ki ji vedno uspe najti tisoč in en izgovor zase).
Ker tisti, ki mu monogamno po ‘naturi’ ni najbolj blizu, pa je vendarle človek na mestu: je torej dovolj pogumen, da si upa biti svoj, iskren in toliko pošten, da se sploh ne obvezuje v monogamne odnose in torej nikomur ne obljublja ničesar, čemur nima namena slediti, ker v zavezanost le enemu pač ne verjame (ta človek torej ravno tako neguje vrednote, le da so te drugače zastavljene kot je to družbeno ‘zapovedano’), temu se varanje niti ne more zgoditi.
Ker varanje pač obstaja le v kontekstu monogamnih odnosov oz. točneje povedano: v kontekstu odnosov, ki se samo navzven kažejo kot monogamni odnosi. In pri teh zadnjih ni nihče žrtev nagona in raznih demonov svoje psihe, ampak je samo navaden strahopetec, slabič in oportunist.
ja, če si sam, se ti pa to res ne dogaja ;), ampak večini ljudi pač ni srčna želja biti in ostati sam …
… v resnici sem pa govorila predvsem o tem, da nekateri ljudje pač niso po naturi monogamni, tako kot pač niso vsi hetero usmerjeni:
http://www.cat-and-dragon.com/stef/poly/Labriola/nonmonog.html
Zato je pomembno, da se na začetku zjasnimo, kako, kdo in kaj – pošteno, tako kot je (če meni zvestoba veliko pomeni, potem z nekom, ki mu je to postranskega pomena ali ga celo omejuje, pač ne bova šla najbolje skupaj, ne? in je bolje, da iščeva dalje) – ker:
“Meje zvestobe si vsak par določi sam.”
Meni ta dvojnost meril ni toliko nepojmliva. Ko govoriš o tem kaj je nesprejemljivo, govoriš o lastnini. Človek pa že najmanj nekaj stoletij ni lastnina drugega človeka. Čeprav marsikdo na svojega partnerja gleda točno tako in do njega goji prav tak odnos: kot na osnovno sredstvo – oplojevalec ali inkubator in poznejši familiarni multipraktik, ki zna likat, prat, kaj pošraufat, prebelit, popravit, se igrat in vzgajat potomstvo in predvsem nosit domov plačo. In morda velika večina razlogov zan varanja tiči prav pri tem oz. podobnem odnosu.[/quote]
Mislim, da nisi razumel, kaj je lala hotela reči.
Ti omenjaš lastnino, ampak o lastnini sploh ni govora. Govora je bilo o dvojnosti meril. Laž je vedno samo laž. Ali lažeš v službi in se to ne tolerira in se tudi sam s tem strinjaš ali pa lažeš doma svojemu partnerju, ampak svojo laž označiš za “gensko predespozicijo za varanje” in tam laž toleriraš.
Lahko pa tudi rečeš, da imaš dejaven gen za laganje. V službi boš to zanikal (ker se boš bal izgube službe), v partnerskem odnosu pa tega gena ne boš zanikal, ker imaš interes skakati čez plot in boš zagovarjal svojo nemoč pred genom za varanje.
Gre torej za dvojnost meril.
Saj vemo, da si mnogi moški želijo skakati čez plot. Ampak tu gre za željo. In ne za nekaj, kar te določa.
Človek je žrtev nagonov in želja. Ampak je sposoben živeti iz svoje volje in kljubovati svojim nagonom in željam, kadar bi te škodovale sočloveku ali dogovorom.
ah no … vidva (ne-dam-se in tadej) govorita, kot da ljubezen nima nič z ničemer. vse je stvar odločitve. torej, če si v odnosu, rečeš varanju NE. pošteno! če si samski, rečeš ljubezni ne. pošteno in ostaneš sam, zvest svojim prepričanjem. pošteno!
o tem, da je vse stvar odločitve sem pisala (in to zelo na dolgo in široko) že malo višje, tako da moje osebno stališče več kot jasno …
… v delu, kjer si replicirava s tadejem, pa se sploh ne pogovarjava več o sebi, ampak o manjšini tistih, ki enostavno NISO monogamni in poznam vsaj dva fanta, ki tega – POŠTENO – ne skrivata, pa sta vseeno v razmerjih (po njuno bolj ‘svobodne’ vrste) in to s tistimi ženskami, ki to zmorejo prenesti ali celo so iste vrste ‘ptice’. Če ni laži in pretvarjanj, če so tako pač zmenjeni, potem tu pač ne more sploh biti govora o varanju (meni osebno to ne bi zneslo, ampak verjamem pa v ‘Live and let live!’) – no, tako pač mislim. Pa ti povej, če se tebi zdi drugače!
:)) Saj ravno o tem pravim, če se odrečeš ljubezni ne moreš govoriti o poštenosti. Še več, če je to cena poštenosti potem poštenosti ni niti v odnosu. Ne-dam-se, v tem nimaš prav, ko terjaš “poštenost”, ki je ni. Treba je ljubiti in ne samo razmišljati o ljubezni. Treba je tudi delati in ne samo tuhtati ali me ljubi.
Poštenost služi ljudem samo da opravičijo sami sebe v svoji namišljeni pravičnosti.
me malo frustrirata, ker vse, kar mi hočeta povedat, je to, kar sem v samem štartu te teme tako in tako povedala že jaz sama, tako da, ne vem … should i give up? ah, tako hitro pa ne 😉
tadej,
zadnji stavek mogoče le je v kontekstu tega, o čemer sem razmišljala nazadnje (ker pazi, samo razmišljala sem o tem, ali v primeru, da je nekdo iskren glede svojih resničnih namenov in siceršnjih nagibov (torej, da ne daje lažnih obljub), sploh lahko govorimo o varanju (ker varanje je zame v osnovi laž, prikrivanje, izdaja zaupanja) …
… in ja, mogoče imaš prav in gre tudi v teh primerih le za samoopravičevanje … tako in tako še vedno samo na glas razmišljam.
se mi zdi, da me je tadej precej razumel. nekako težko je pisati v tonu sarkazma (pa še cec tega ne dovoli!!) :)))
ne-dam-se … ko greš na cesto … tudi nimaš namena povzročit nesrečo. tudi ne pričakuješ, da jo bo nekdo drug povzročil. povej mi, vedno razmišljaš o prometni nesreči in o posledicah le-te, ko greš na cesto?! verjetno da ne (razen, če si jo imel pred kratkim in si še vedno v posttravmatskem stresu). in nesreče se dogajajo. nekatere iz objestnosti, druge iz malomarnosti, tretje iz neprevidnosti ali neizkušenosti. in ne glede na vzrok nesreče, je krivec vedno znan. tudi, če so le nesrečne okoliščine. krivec vedno je. in pogosto ne samo eden.
pa gremo kljub temu na cesto. in pričakovati od nekoga, da bo v življenju vse idealno in vedno pravično, je iluzija. in imeti v glavi le pričakovanja … zna bit naporno za drugega.
in ne, nisem pristaš varanja. samo življenje ne gledam samo v absolutnem smislu in črno belo. to je vse.