Obracam se na vas, ker me razjeda neizmerna krivda. Pred 2 letoma sem se zaljubila v drugega moskekaga. Vse je stimalo, z mozem ni, ker sva imela tezave v spolnosti. Zal moz ni bil pripravljen na pogovor. S tem moskim sem se parkrat zapletla, prislo je le do poljubov nic drugega. Takrat sem veliko energije vlozila v moj zakon in tudi moz se je zacel truditi, bolp ke kot bi nekaj slutil. S tem moskim sva prekinila stike. Vesela sem, da sem se tako odlocila. Verjetno sem se tako odlocila, ker sem sama locenih starsev in si je mami nasla drugega. Po vsem tem casu pa me se vedno razjeda obcutek krivde. Vem, da sem sama kriva za nastalo situacijo, da ni kriv nihce drug. Bojim se kako bo, ce bo moz slucajno kdaj izvedel. Povedala mu ne bi rada, ker rajsi trpim sama kot da bi trpela oba. Hkrati pa bi trpeli tudi otroci, ker bi imeli locene starse. Pred tem, ko sem jaz ze ubopovala nad najinim zakonom, mi je vedno govoril, da ne bom smela imeti najinih otrok. Res se bojim. Trenutno je najin zakon super, res se oba trudiva in lepo nam je. Hvala za pomoc. Vem, da sem za vse kriva jaz, da do tega ne bi prislo, ce bi jaz ne poslusala samo svojih custev.

Spoštovani,

vse odgovore že poznate, a vseeno upate, da vam bo kdo navedel še kako lažjo pot. Vzemite življenje kot učno pot, kjer vsi rastemo, se učimo, preizkušamo, predvsem odkrivamo in spoznavamo sebe, svoje zmožnosti. Vaša pot razkriva, da vas nevede spremljajo nezaceljene rane iz otroštva, ki se vam v različnih odnosih ponavljajo. Nekaterih se celo zavedate, a več kot toliko ne dovolite. Kot otrok ločenih staršev ste bili verjetno pogosto razdvojeni, prestrašeni. Komu bolj ustreči, kaj narediti, da bi se starša znova povezala? Ločitev staršev za celo družino, zlasti za otroka predstavlja izgubo, izgubo neke varnosti, gotovosti, miru, trdnosti. Vse se nenadoma spremeni, otroka napolni z nepojasnjenim bremenom, žalostjo, lahko tudi krivdo v smislu, da ni bil dovolj »priden«, nepomembnostjo, strahovi. Tudi v sedanjem odnosu ste si »naložili« neko breme, ki ga boste, tako kot nekoč, raje nosili kar sami. In tiho upali, da čudežno mine… Brez vaše akcije se ne bo spremenilo nič.

Pojav nezvestobe kaže na okoliščine, da sta se z možem zaradi različnih razlogov čustveno odtujila, da ste (sta) pogrešali občutek bližine, pozornosti, zaželenosti, da so se v vas morda vzbudili občutki nekega obupa, naveličanosti, nezadovoljstva, osamljenosti, kar naj bi po vašem mnenju našli ob drugem moškem. In začasno tudi ste. Vas pa sedaj zelo razjeda občutek krivde, ki pa je vezan na vaš strah pred izgubo – otrok, moža, družine, varnosti. Sami te občutke zelo dobro poznate, saj ste jih izkusili. Če česa ne želite več doživeti, so to izgube, ločitve, razhodi, odhodi. Vsi ti težki občutki, ki vas še vedno spremljajo, nevede. Ti so vas vrnili k možu, k družini. Kličejo po razrešitvi, ne dajo vam miru.

Poskus razrešitve težav na način, ki ste ga izbrali, je posledica vaše odločitve. To je nekaj, s čimer se boste morali vi soočiti. Stanje vajinega zakona oz. odnos, ki sta ga ustvarila, pa je posledica vaju obeh. Oba sta prispevala delež sebe, svojih čustev, misli, dejanj, in v odnosu ni nihče »bolj kriv« kot drug. Predvsem je pomembno vprašanje (tudi vprašanje nezvestobe), kaj lahko naredita, spremenita, da bosta znova našla skupno zadovoljstvo, srečo, povezanost, kolikor je to vajina želja. Nezvestoba vedno pokaže tudi stanje partnerskega ali zakonskega odnosa, ki kliče po tem, da je treba odnosu oz. drug drugemu nameniti več pozornosti, se poglobiti v teme, ki rabijo pogovor, razumevanje, da sta zanemarila drug drugega, sebe, svoje želje.

Kot veste, edino resnica osvobaja. Svetujem, da se večkrat poglobite vase in si razjasnite, kaj si zares želite (tudi glede odnosa). Kaj si želite in ne česa se bojite. Dokler boste strah gojili, bo vedno tam. Na čustveni ravni nosite veliko zamer, nerazrešenih stvari, strahov, ki bodo tu, dokler se jim ne boste posvetili. Življenje v stalnem strahu, zanikanju, bežanju nima nobenega smisla. Ni življenje. Ostajanje z nekom zaradi strahu je kot življenje v kletki, ki si jo zgradite. Edini način, da te strahove razrešite, je, da nekoč stopite skozi njih, da se ne počutite žrtev (kogarkoli), temveč poiščete način za pogumno soočenje s temi vzorci in občutki. Lahko se, če tako čutite, vključite v kakšno od raznih vrst strokovne pomoči, da si povrnete svojo notranjo stabilnost, zaupanje vase, da znova najdete stik s sabo itn. Druga možnost je, da se z možem vključita v proces zakonske terapije, kolikor čutita, da bi vama bila v pomoč. Lahko izberete kakšno tretjo stvar, ki bi vas nagovorila. Ni vam treba živeti kot v preteklosti, z voljo, zaupanjem in vztrajnostjo lahko ustvarite povsem drugačno, stabilno in varno družinsko življenje, lahko starše presežete. Prisluhnite svojim občutkom, naj vam negotovost ne pobere vse energije. Imate razne možnosti. Srečno na vaši poti želim.

Imam občutek, da vas ne moti le teh nekaj poljubov, temveč nek malo globlji razdor s partnerjem, ki bi privrel na plano v trenutku, ko bi mu priznali “prevaro”? In bi se morali pogovarjati. Če je tako, bi si bilo smiselno pripraviti teren, poiskati pomoč,…se sprašati, poiskati svoj del odgovornosti?

Si kdaj slišala za rek ” Resnica osvobaja”
Ali pa še naprej hočeš živeti v laži ?
En dan boš spoznala da so strah, sram,krivnja edina stvar na tvoji poti da
živiš življenje ki ti ga je Bog namenil. Skrb za otroke je sicer plemenita stvar ampak a ne
pomisliš kdaj na to da sedaj tvoji otroci živijo z osebo ki misli da je selektivna resnica okay ?

draga moja… to je to. Jaz sem z mojo prekinil že samo zaradi tega ker je bila na poti tja kjer si ti že bila.
In povem ti da se lahko kar fajn bojiš, da bo tvoj mož nekoč izvedel. In če ni 100% copata, bo sranje. Garantirano. Dokler ti nekdo ne naredi kaj takega kot je prevara, se sploh ne zavedaš kaj vse si pripravljen narediti.