varanje
Uau, tole pa je nekaj… Precej materiala za še več razmišljanja 😉 Hvala, ker si si vzel čas in tako nazorno opisal svojo filozofijo – zdi se mi, da je precej precej resnice v njej. Sama v iskanju sreče razmišljam v isti smeri, le da mi še zdaleč ni vidna celota. Nekako slutim, da je resnica blizu. Ker stremim k notranjemu miru in vem, da je edina pot, da to dosežeš predvsem samozadostnost, sprejemanje stvari takšnih, kot so (s tem se znebiš pričakovanj, ki te pogosto vodijo v razočaranje) in sposobnost v vsaki stvari videti nekaj pozitivnega, nekaj novega, kar se lahko naučiš. Tako razumem tudi ljubezen do vsakega bitja, predvsem pa do partnerja. Ko ga popolnoma sprejmeš takšnega, kot je. Ko se znebiš posesivnosti. Ko ne pričakuješ, ampak samo daješ. (Oh, ja, dolga je še pot… ;)) Vidim pa tukaj eno oviro: če želiš prestopiti na višji osebni odnos, morata to razumeti oba partnerja. V nasprotnem primeru je lahko eden globoko prizadet. To pa se verjetno ne sklada z “duhovnimi zakoni”, ki jih omenjaš. Kaj pa v tem primeru?
Mislim, da sem v fazi, ko počasi prehajam med nivojema čustev in razuma. Vendar v tvoji razlagi vseeno nečesa ne razumem (citiram): “Ko razumemo čustva jih uporabljamo samo za stimulacijo v majhnih količinah, da jih takoj, ko so uporabljena odpošljemo stran in naredimo prostor za nova sveža čustva”. Stimulacijo česa? Pridobivanja novega znanja, novih lego kock?
In še nekaj, če ti ni odveč pojasniti: lahko napišeš kaj več o samostojnem polnjenju z osnovno količino življenjske moči?
Drugače pa moram reči, da se popolnoma strinjam z vsem, kar si napisal. Zato te tudi toliko sprašujem. Trenutno sem pač kot goba, ki vpija znanje 😉 Upam, da te ne gnjavim preveč.
Lp
Živjo!
Dobro je da se vsi ne strinjamo in da si to tudi povemo, vsako trenje prinese novo vrednost. Razmišljam, nikar ne bodi skromna, po načinu izražanja in vsebini vidim, da si zelo daleč
K-eko, ko pravim, da veliko odločitev sprejmemo čustveno, mislim na primere, ko se vpišeš v šolo zaradi sošolca (ke), ki hodi ravno tja, ko greš v določeno trgovino, ker so tam prijazni trgovci, ali pa dovolj velik razmak med stalažami, namesto da bi se osredotočil na ceno in izdelke. OK verjamem, da vsi nismo takšni – povprečje pa po moje je.
Razmišljam, še do nedavnega sem mislil, da je edina stvar, ki je nujno stvar obeh spolnost. Pa še tu mi je K-eko razložil, da si lahko sam pomagam. In mu dam prav. Če lahko tisti na invalidskem vozičku pride na vrh hriba, bom še jaz lahko zmanjšal spolno željo in jo prilagodil partnerki. Ali pa jo bom pretvoril v življenjsko energijo, ali pa bom zainteresiral partneko – kolikor hočeš poti, vse so odvisne izključno od mene. To pa pomeni, da si popolnoma neodvisen od partnerja v vseh ozirih. Začneš z delom. Tvoj partner bo imel s teboj manj sitnosti, vse mu boš naredil, vse mu boš dal, dal mu boš tisto, kar si on želi – opazil bo spremembo na tebi. Potem pa je odločitev na njemu, da te vpraša, kaj se dogaja – pojasniš mu in ga povabiš – če noče, ga ne siliš. Idealno je, če skupaj napredujeta, če on zaostane nič zato, predstavlja ti dober učni poligon. Odnosi se po tvoji zaslugi bistveno izboljšajo. Če čutiš, da onemogoča tvoj razvoj, ga je pa potrebno zapustiti. Če ostaneš z njim in ga prerasteš za nekaj nivojev, se mu pač moraš prilagoditi, ko komuniciraš z njim, da te razume.
Čustva uporabimo za stimulacijo tistega na čemur pač trenutno delamo. Ja nabiranja novih lego kock, samodiscipline, službenih opravil, domačih opravil – karkoli pač.
Življenjska energija se nahaja povsod v vesolju v vsakem prostoru v vsakem živem bitju. V izobilju jo je. Vsak človek jo nujno potrebuje za življenje, za delo, za zdravje, za vse kar dela. Za boljše razumevanje lahko rečemo, da je človek iz duše in iz zemeljskega jaza (ega). Ego (čustva in misli) ima za nalogo zagotoviti preživetje na zemlji. Ego se mora spopasti s potrošniško družbo, mora drago prodajati in poceni kupovati, ves čas je na preži in v obrambni drži. Brani se pred vsem kar je, na žalost tudi pred življenjsko energijo.
Če hočemo dovoliti vstop energiji, ki jo je kot pravim povsod v izobilju, je potrebno samo odstraniti našega borca zaščitnika za nekaj časa. Izklopiti je treba čustva in misli. To počnemo vsi ljudje vsak na svoj način. Eni se drogirajo, opijajo, drugi prekomerno zganjajo športne aktivnosti, tretji seksajo, četrti …. Karkoli, samo da izklopijo misli in čustva in ostanejo v stanju čiste zavesti. Vsi ti načini so bolj ali manj posledice puščajoči in nagnjeni k še in vedno več, kar pa nam izčrpa telo in na koncu vedno izpade kot škodljivo.
Misli in čustva se da izklopiti tudi z navadnim sproščanjem. Najbolje se je zgodaj zjutraj, usesti na stol v varni sobi, kjer ne bo nobenih motenj, zapreti oči, sprostiti vse dele telesa, nato pa odsloviti čustva in misli. Ko ti uspe na nič mislit, začneš sprejemati energijo iz okolice in se z njo polniš.
Trenirati moraš vsak dan ob istem času vsaj kakšne pol ure. Najprej se naučiš nekaj o svojem telesu, vidiš kateri deli te bolijo, katerih ne moreš sprostiti, potem izveš nekaj o svojih mislih in čustvih, vidiš katere se kar naprej ponavljajo in ne gredo stran. Tam je potem treba čez dan ukrepat in reševat. Sproščenost postane način življenja, posledično delaš z več moči, sproščanje pa postane užitek večji od vseh drugih.
Takšna izmenjava mnenj je koristna za vse udeležence in ni govora, da bi to koga izčrpalo. Toliko kot vi prejmete od mene, toliko tudi jaz prejmem od vas, za kar se vam najlepše zahvaljujem.
Pa še eno klasično vprašanje, da ne bodo rekli, da nas je vrglo iz teme.
Kaj je vzrok, da se nekdo, katerega partner ljubi še nekoga počuti slabo?
Vitomir
Tvoje logično, všečno in lepo pisanje-izmenjava mnenj, kakor ti imenuješ, je privabilo in spustilo vame kar precej tvoje pozitivne energije, energije za nova moja razmišljanja in dejanja. To energijo je čutiti tudi na mojem izrazu in upam, da je še dosti imaš in občasno oddaš.
OK. pa še malo heca.Veš “tisto” o prijaznih trgovcih pa pri meni drži kakor pribito, še bolj pa “ono” o razdaljah med policami in vozeki, o cenah pa najmanj.
Vrag vedi, kje so čustva, logika in znanja.
l.p.
Hvala za odgovore in vložen trud 🙂 Všeč mi je tvoj način razmišljanja, precej sem odnesla od napisanega. In verjamem, da precej še bom.
Zakaj se počutimo slabo, če nekdo, ki ga ljubimo, ljubi še nekoga drugega? Mislim, da gre za posesivnost do te osebe in prizadet ego. Dejstvo, da nekdo ljubi še koga poleg tebe, ne pomeni, da te ljubi zaradi tega manj. Ljubezen ni količinsko omejena in je ne moreš pretakati iz ene posode v drugo – torej je je v prvi posodi sedaj manj. S tega stališča to torej ne bi smelo biti problem. A vendar – kaj, če me oseba zaradi tega drugega zapusti? Ostanem sama. Če nisem samozadostna, to postane problem. Strah me je, bojim se ZASE.
Še huje je, če oseba, ki jo ljubim, ljubi nekoga drugega in mene ne ljubi več. Očitno je ta druga oseba “boljša”, torej nisem jaz tista, ki je “najboljša”. Morda celo nisem vredna? To prizadane moj ego in omaje mojo samozavest.
V bistvu se vse suče okoli nas samih in našega pogleda na svet. Bolečino si ustvarjamo sami. Ker ne razumemo individualnosti posameznika, ne razumemo, da ima vsak svoje želje in potrebe in tega ne spoštujemo. Ko se tega zaveš, pustiš ljubljenega človeka tudi, da gre. Če ga resnično ljubiš, ga pač ne moreš zapirati v kletko in mu s tem povzročati trpljenje. Ker v tem primeru trpiš še najbolj sam.
Takšno je moje razmišljanje, verjamem pa, da je izredno težko živeti v skladu s tem. Ko te razjedajo negativna čustva, kot so ljubosumje, jeza, žalost,… A vendar, če se vsaj potrudiš razumeti to osebo, stvari postanejo lažje tudi zate.
Ti mene sploh ne motiš, je ravno nasprotno. Tvoja razmišljanja so dobra in zdi se mi, da so na pravi poti. Vsaj jaz razmišljam in doživljam, da se čustva spreminjajo in so minljiva na vmesni težji poti pa jih je potrebno voditi in usmerjati. Vsaj v mojih letih in mogoče tudi tvojih, so važne miselne in ne čustvene odločitve.
Sicer pa, ljubezni je “nebroj” in ni samo ljubezen do nekoga, ljubezen moraš razvejati in jo razbremeniti samo “ene teže in smeri”.
Jaz smatram, da je v strahu dosti pogona za nove izzive in nova spoznanja.
Meni je v kriznih situacijah-sicer neosebnih-začrtal zelo dobro pot.
K-eko, hvala tudi tebi za modre misli, ki si jih delil z nami že v prejšnjih postih. Strinjam se, da so miselne odločitve tiste, ki so prave. Sicer ni nujno, da so vedno tudi pravilne, ampak vsaj tako si lahko prepričan, da jih ne boš nekoč morda obžaloval. Sama poskušam vedno ravnati v skladu s tem. Seveda pa moraš pri tem vedno upoštevati tudi svoja čustva, kljub temu, da veš, da so minljiva. Ker imajo v določenem trenutku lahko veliko težo, bi z ignoriranjem lahko napravil dolgoročno škodo. Za to jih moraš, kot si napisal, voditi in usmerjati, nekako balansirati z razumom, ubrati neko srednjo, smiselno pot. Ker iti preko sebe ni vedno mogoče. Ali pač?
Lp
Bravo Razmišljam, vredna si nika. Se stinjam s teboj.
Pravijo, da ima vsak problem samo enega lastnika. Če sta lastnika dva, sta tudi problema dva.
Varanje je problem, njegov lastnik je tisti, ki vara. Če tole vse drži, bi bil prevarani brez problema, a temu ni tako. Prevarani ima svoj problem.
Problem prevaranega si Razmišljam zelo lepo opisala (posesivnost, nesamostojnost, nesprejemanje svojega partnerja). Problem prevaranega ne nastopi ob dejanju varanja, prisoten je že prej, od samega začetka veze. Čuti se kot pritisk in grožnja na partnerja. Izraža se s stavki: Nikoli več te ne pogledam, nikoli ti ne oprostim, če me prevaraš. Ti stavki se pojavijo takoj ob nastanku veze, ko o varanju ni še nobenega govora.
Partner, ki vara ob tem ne uživa. Oziroma uživa zelo malo v primerjavi s trpljenjem, ki ga doživlja. Partner, ki vara je pred začetkom varanja razdvojen, nesiguren in zbegan. Išče se, išče kar ne zna dobiti in kar tudi v novi vezi ne bo dobil, dobil bo šele, ko si bo sam poklonil. Takrat bi se moral zaupati nekomu, ki bi ga razumel, ki bi mu znal svetovati. Komu neki? Svojemu partnerju vendar – ampak, ker čuti pritisk in grožnjo z nasprotne strani si ne upa začeti pogovora, ne upa si priznati – čuj tale mi je pa všeč, kaj je z nama narobe, da se to dogaja? Ve namreč, da je že misel sama daleč preveč in nevzdržna za partnerja, ki bo prevaran. Če bi se partnerja tako pogovarjala in iskala rešitev pri sebi in v svoji vezi iskala izboljšave sem prepričan, da bi se marsikatero varanje ne zgodilo.
Kako bi morali ravnati, da zmanjšamo možnost varanja na najmanjšo možno mero?
Pozdravljeni vsi skupaj,
danes se vam prvič pridružujem, čeprav že nekaj časa berem ta forum. Zakaj …, ker že nekaj časa želim in v mislih varam svojega moža. Gre za precej zoprno situacijo, ker sem ugotovila, da v glavnem životarim in se stvari dogajajo nekako mimo mene.
Precej stvari o čemer je pisal Vitomir sploh ne razumem, o tistem o višji zavesti se mi še sanja ne. Mislim, da čustva vendarle niso čisto slaba, konec koncev so pokazatelj, tako na prvi pogled, kakšen odnos imamo do določene stvari ali osebe. Se strinjam, da na popolnoma čustveni osnovi ne moremo živeti, ker smo ljudje socialna bitja. Torej se moramo prej ali slej naučiti delati kompromis med čustvi – kaj si želim in razumskim – kakšne so posledice.
No v tem mojem primeru, ne prevaram moža, ker se bojim, da če bi izvedel bi me zapustil in ne vem ali je prevara tega vredna.
Ampak, če pravilno razumem Viktorja, bi lahko varanje preprečila (tudi to mentalno, da že enkrat neham životariti in sanjariti), če presežem sama sebe, se pravi moje predsodke, kako vezo dojemam in s tem kompromis spravim na drug nivo. Praktično bi to pomenilo, da kljub temu, da imava z možem nepisano pravilo, da se varava ne, se morava o tem pogovarjati, četudi tega nočeva, saj zaradi tega stvari ne izginejo in želja ne mine – tako nekako “the naked truth”. Ne vem morda stvari ob enih zjutraj izgledajo enostavnejše kot čez dan. Bom probala stvari prespati.
Sem zadevo prespala. kar sem včeraj razmišljala o čustvih in razumu ni res – ne gre namreč za kompromis med čustvi in razumom ampak za kompromis med dvemi čustvi – v mojem primeru za kompromis med poželenjem in strahom pred posledicami.
Kaj naj zdaj to pomeni, da obstaja več nivojev čustev. Če je temu tako, katera čustva so na višjem nivoju in katera na nižjem. Ali si to lestvico čustev oziroma prioriteto čustev sami ustvarjamo s tem, ko se razvijamo.
In če se vrnem na moj odnos z možem. Enkrat sem se z njim že pogovarhala o varanju in o tem ali on gleda za drugimi ženskami ali si želi spati s katero – ker mu je pač privlačna in konec koncev ne moreš biti vse življenje samo z eno osebo. In njegov odgovor – ko se je poročil z mano se je zavestno odločil, da bo z mano, ker je zaljubljen v mene in o varanju sploh ne premišljuje, zanj sploh ne predstavlja opcije. Mislim halo!!! ali je nek super ultra non human in tako imam neskončno slabo vest, ker jaz ves čas razmišljam, kako bi z veseljem skočila čez plot.
Torej kaj bi dosegla če se pogovorim z njim in zakaj se nočem:
1. sram, da jaz nisem taka super ultra non human;
2. da je to moja stvar in se njega ne tiče;
3. da bom odkrila kaj globjega, če zadeva pride na plano, npr., da preveč visim na njem in sem preveč odvisna od njega ter ga zaradi tega sploh ne morem gledati kot objekt poželenja.
Torej je vsa težava v moji nesamostojnosti, objekte poželenja pa si izbiram po mojem trenutnem duševnem stanju in razpoloženju. In še vprašanje za milijon dolarjev, kaj narediti, da tega ne pozabiš in začneš zares v skladu s tem tudi živeti.
In njegov odgovor – ko se je poročil z mano se je zavestno odločil, da bo z mano, ker je zaljubljen v mene in o varanju sploh ne premišljuje, zanj sploh ne predstavlja opcije…jaz si obliznem vse prste na rokah IN NOGAH, ker je tole zelo blizu mojemu razmišljanju. In haloooo naprej, ki si ga pisala, mi je smešen.
Če bi živeli v idealnem svetu, bi nikoli ne pomislili na nikogar drugega. Tako pa živimo v realnem svetu in vsi, prav vsi smo mogoče vsaj kdaj v mislih varali.
Tudi jaz osebno Vitomirja ne razumem prav dobro. Ljudje smo bolj čustvena bitja, kot razumska. Ko se človek zaljubi, adijo pamet…
Kaj pa ko se zaobljubimo? S poroko ali z neko ljubezensko zvezo? Zaobljubimo zvestobi recimo. Tisočkart sem že slišala, da je zvestoba edini temelj in edini znak resnične, prave ljubezni. In kaj je tista prava ljubezen z veliko začetnico? Popolna, enkratna, večna?
In kje je naša zavest, ko se zaljubimo?
Varanje je zame osebno dvorezen meč. Sedenje na dveh stolih. Pobeg pred resničnostjo v navidezen svet druge ljubezni. Druge osebe, drugega človeka. Ljubljena oseba nam ne zadostuje več, želimo spremebo, adrenalinsko omamo, drugi osebek, drugačnost in adijo pamet. Kdo bi vedel zakaj?
Močno se strinjam s tem, da problem prevaranega nastane že na samem začetku neke veze. In ja, res je, da ima tudi tisti, ki vara, svoj problem. Mislim, da si tega, da bo nekoč varal, na začetku veze ne želi (niti ne predstavlja) nihče. Ko veza ne nudi več tistega, kar od nje pričakujemo, se najprej pojavi želja. In na tej točki lahko ukrepamo. Seveda se želja ne pojavi pri vseh, da ne bo kdo mislil, da posplošujem. Nekateri imajo te stvari razčiščene. Mislim, da je osnova, da se možnost varanja zmanjša na najmanjšo možno mero to, da imamo jasno postavljene cilje. Najprej, da sami sebe čimbolj spoznamo in ugotovimo, kaj v življenju sploh želimo. Če želimo nek lep, zrel in trden partnerski odnos, potem se moramo tudi obnašati temu primerno in slediti začrtanemu cilju. Zavedati se moramo, da smo odgovorni za svoje življenje in srečo. Jasno je, da se na poti srečujemo s prenekatero oviro in različnimi skušnjavami (ne samo v ljubezni, ampak tudi na drugih področjih). Jasno zastavljeni cilji nam pomagajo premagati vse ovire. In dobršna mera samodiscipline 😉
Če pa ugotovimo, da se nam iz kakršnegakoli razloga ne odgovarja resno vezati, potem mislim, da je edino fer (do sebe in ostalih), da se takšnim vezam že na začetku ognemo, oziroma potencialnemu ljubimcu/ki že na začetku položimo odprte karte. Fair play. Tako ne prizadanemo nikogar.
Mislim, da je na splošno v življenju tako – če živimo po svojih načelih, sledimo svojim ciljem in se pri tem trudimo, da namerno ne škodujemo ljudem okoli sebe, potem v bistvu nimamo kaj zgrešiti.
Eden izmed možnih načinov je ta, ki ga je opisal K-eko (citiram): “Zdi se mi , da lahko z različnimi miselnimi vzorci gledanja na isti problem zaznaš drugačnost in v tej drugačnosti najdeš tudi možnost za obrnjeno oz. pozitivno naravnano smer čustev.” Mislim, da je to zelo lepo opisal. Vsaka situacija ima več resnic, izmed katerih si izberemo svojo. Če tako na problem pogledaš z drugega zornega kota, se ti lahko naenkrat sploh ne zdi več problem.
Včasih te življenje prisili, da sprejmeš določena dejstva, ki te motijo, zgolj iz potrebe po preživetju. Tu je verjetno res dokaz, da se vedno da iti preko sebe, če je le želja dovolj močna. Pa smo spet pri ciljih, o katerih sem govorila nekaj postov nižje… 😉
Ne vem, mislim pa, da me je moja poklicna smer vodila v neko praktično smer razmišljanja in vedno si življenske vzorce z delam z neko preslikavo tehničnih vzorcev v mehko realno življenje. Skoraj vedno mi uspe najti logično povezavo in takrat mi je rezultat jasen in razumljiv. Čustva.Čustva si predstavljam človeka z iztenjeno roko in vertikalno postavljeno dlanjo(samo eno), torej jih tudi odbijam in sprejemam omejeno dozo, njihovo oddajanje pa je v bistvu odvisno od načina sprejema.