varanje
Če hočeš opazit, moraš najprej vedet kaj opazuješ. Kaj je varanje?
To je kršenje pravila, dogovora, zakona. Ali je že bilo postavljeno pravilo, da je potrebno dihati? J že bilo postavljeno pravilo, da mora srce biti? Ne, še ne in tudi ne bo, ker pravilo se postavlja samo tam, kjer se pričakujejo kršitve. Takrat pravilo upraviči svoj namen. Varanje je torej kršitev pravila.
Kadar pravila ni, je varanje onemogočeno. Vsak od nas kdaj pa kdaj vara, kajti pravil je toliko, da se jih enostavno ne da vedno vseh upoštevati. Vara tisti, ki ne plača davka, ki vozi po naselju več kot 50, ženo vara mož tudi, ko stopi obut v dnevno sobo, ko ne pospravi nogavic takoj za sabo – seveda, če sta se tako dogovorila. Tudi jaz torej varam ženo in tudi ti si torej kdaj pa kdaj prevarana, če imaš moža.
Pravila se postavljajo zlasti tam, kjer nas moti ravnanje drugega. To pomeni, da drugega ne sprejemamo takšnega kot je, ampak ga želimo po svoje uravnati. K postavljanju pravil so nagnjeni zlasti tisti, ki se rajši ubadajo z drugimi, kot sami s seboj. Neprijetno in prezahtevno jim je spreminjati sebe in se prilagajati situaciji, rajši spreminjajo svojega partnerja preko skupnih pravil – kar je seveda ena od možnosti v partnerskih odnosih, ki v naprej ni obsojena kot slaba, če se z njo ne pretirava.
Nobeno pravilo, dogovor ali zakon se ne more postaviti iz ljubezni, ali iz spoštovanja do drugega. Pravilo se postavi izključno v poslovnem delu odnosa. Oba udeležena ga morata sprejeti prostovoljno, če sta natančna, se bosta dogovorila tudi o načinu kontrole in o kazni, ki doleti tistega, ki pravilo krši.
Zakaj torej nekdo ne opazi, da ga drugi vara – torej, da se ne drži pravila? (ne vem zakaj si se omejila na ženske?) Nima izdelanega sistema kontrole, ali pa kontrole ne izvaja.
Vitomir
A varanje je neupoštavanje pravil?
Veš, ko berem tebe s temi pravili in dogovori in pogodbami, se spomnim vica, ko je mož ob treh zjutraj na 30-eto obletnico poroke v temi pil v dnevni viski.
Zakaj bi sploh želel kdo živeti s nekom ob vseh teh pravilih in dogovorih? Po tvojih razlagah, si nakoplješ samo nepotrebne sitnosti.
Kje je prostor za čustva? Zakaj imam občutek, da enostavno nimaš filinga za soljudi in razumeš le pogodbe, omejitve in prepovedi?
OK, je krut, ampak se mi je padel na pamet, ko sem to brala.
Torej, mož sedi, pije viski, pride žena in reče, o kako lepo, da si se spomnil na obletnico. Mož pa reče, če bi te fental na poročni dan, bi danes odkorakal iz zapora na prostost.
Zato se mi zdi, da stvar varanja ni v dogovoru ali pogodbi ali prepovedi. V razmerju, kjer je človek izpolnjen, nima niti želje, še manj pa gre v neko akcijo. Tudi, ko seže misel v krokodilje možgane, “o, kako bi jo”, še tisti trenutek izpuhti.
Če pa moraš to nekomu prepovedati, če je v pogodbi, je pa samo stvar časa, kdaj se taka prepoved prekrši. Še hujša pa je misel, da nečesa ne narediš, da ne boš drugega prizadel. To pomeni, da si njegov last in omejen na želje drugega. Odvisen si torej od njegove milosti in od tega, koliko patologije nosi v sebi. Torej lahko že to, da se moški ne spomni sam nesti smeti v kontejner, povzroči precejšnjo bolečino, ki ni v dogovoru in pogodbi.
Napisal si prav, kratko in jedrnato, in v teh stavkih vidiš z neko predstavo vse.Moja izkušnja je prehod v višjo obliko odnosov, brez pogodbe z nadaljnjo praktično in uporabno gradnjo in takšno streho pod katero vsi (družina) funkcioniramo. Takšno pot moraš “krčiti” z nekimi novimi znanji in spoznanji v sebi,”ostali”- družina, pa ji kar sledi in ko jih opazujem znajo o hoji po njej tudi razmišljati.
Neke splošne zadeve: pomoč v gospodinjstvu, vzgoji otrok,študij partnerja, nogavice, copati in čevlji pod mizo, predaja čekovnih kartic partnerju….in kup nekih “neumnostih” tukaj jaz ne vidim nobenih težav in problemov. Težave pa so tam in v tistem, kaj si prinesel s seboj na svet tu pa mislim npr. na temperament (v vseh oblikah) in spolnost .
Zdi se mi, da lahko ljubezen-zaljubljenost “vodiš-usmerjaš” in se ji ne smeš podrejati, saj veš, da je minljiva. Vsaj po mojih izkušnjah in spoznanjih je vedno minila in prišla naslednja. Upam, da še kakšna. Zaradi ljubezni nekaj rušiti in na novo graditi je neumnost.
Ojla,
tale vajin dialog se odvija natanko v tisto smer, o kateri razmišljam že nekaj časa. Do nedavnega sem bila sama “zavita v vato” čustvenega in predanega razmerja, ki pa se je prekinilo ravno zaradi pričakovanja večne ljubezni in strasti. Po dolgem času sem stopila “back on the market” 😉 in glej ga zlomka, svet ni več to, kar je bil. Res sem starejša in je “ciljna skupina za potencialnega partnerja” temu primerno v večini že oddana (poročeni oz. drugače vezani). Naletela sem na nekaj takšnih primerkov, ki so želeli navezat bolj intimen odnos. Bila sem popolnoma šokirana in razočarana nad “moškim svetom” oz., če grem globlje, nad številom nesrečnih zakonov (kdor vara, v zakonu/vezi gotovo ni srečen). Pravzaprav sem še vedno v fazi, ko to poskušam sprejeti (in je boleče). Kam so šle vrednote, kot so družina, ljubezen, pripadnost, spoštovanje, etc.?
Po prvem šoku me je nagnalo v drugo smer: zakaj je tako? Je res na svetu toliko “pokvarjenih” ljudi (kot so me učili moji starši: nezvestoba je nekaj najgršega na svetu)? Težko verjamem. Mislim, da je sicer precej odvisno od tega, kakšne vrste človek si. A vendar vem in zato lahko razumem, da z leti “adrenalinček” v vezi popusti in vse postane bolj ali manj monotono. Nekateri ljudje rabijo v življenju več izzivov, nekateri to potrebo skrijejo za močnimi načeli, a vendar sem prepričana, da ga ni človeka, ki je dolgo v vezi in si ne bi sem ter tja ponovno zaželel močne strasti in tistih občutkov nore zaljubljenosti. Ko se pri 35-ih, 40-ih zaveš, da tega verjetno ne boš nikoli več doživel? Mislim, da je to v človeški naravi, kako pa te zadeve rešuješ, pa je stvar odločitve.
Pogosto razmišljam o višji obliki odnosa, zdi se mi razumna odločitev. Ampak vseeno me bega – kaj v tem primeru z osnovnimi čustvi? Racionalno razumem, kako in zakaj, a vem, da tega na čustveni ravni ne bi zmogla (sem izredno čustvena oseba). Oziroma bi potrebovala še par desetletij, da bi toliko dozorela. Kaj menita vidva o tem?
K-eko, v prvem delu drugega odstavka si me močno premagal, jaz svojih čekov ne dam iz rok za živo glavo – čestitam.
Prirojeno mi je…. in ne morem si pomagat, je zelo pogost izgovor za našo razvajenost. Vendar to je stvar, ki se tiče tebe samega – moraš ukrepati. Obstaja pot in način, samo najti ga je treba.
Kadar prideš na svet brez nog (prirojeno), se pač naučiš voziti z invalidskim vozičkom. Seveda se z vozičkom ne da na Triglav, lahko pa prideš na majhen hribček, ki ima urejeno gladko cesto. Tisto kar se moraš naučiti pa je, da si nad malim vzponom ravno tako navdušen, kot če bi šel na Triglav. Težko? Zame zelo težko, a k sreči nimam te naloge. Imam pa druge naloge, ki jih k sreči kar lepo rešujem.
Spolnost. Ja to je pa problem. V osnovi je sestavljena tako, da potrebuješ drugega. Povsod drugje smo si ženske in moški enaki in vsak od nas je lahko celota sam zase (ne vem od kje eni najdejo toliko razlik v pameti, čustvenosti, moči, vztrajnosti, zvestobi, zanesljivosti….. jaz jih ne vidim), v spolnosti pa nismo enaki niti samozadostni, smo samo polovica celote, potrebujemo drug drugega. Potrebovati pa pomeni biti odvisen, to pa pomeni lastniniti.
Biti prevaran v spolnosti.
Se mi zdi, da je najlažje od vsega zagotoviti, da nisi prevaran. Jaz zase sem namreč popolnoma siguren, da nikoli ne bom in zato me tega sploh ni strah. Po načelu, da spolnost moje žene ni moja stvar, ampak izključno njena, jaz nimam pravice ukrepati. Podaril sem ji popolno svobodo v zvezi s tem. Zdaj ne more skočiti čez plot, ker plota ni več.
Ali jaz varam v spolnosti?
K-eko, tu pa računam na tvojo pomoč, da mi boš tole razjasnil. Moja meni ni podarila svobode. Nič za to, me sploh ne moti – to je njena odločitev. Kaj posebej pa se o zadevi nisva pogovorila in definirala natančnih mej. Kolikor sem razumel matičarja je nekaj govoril o zvestobi v dobrem in slabem. Ženi sem zvest, saj ne seksam z drugimi. Toda do kod obljuba seže, kje se varanje začne? Kje se začne spolnost? Če povem po pravici, do vsake ženske približno moje starostne skupine čutim spolno privlačnost, do ene bolj, do druge manj. Ko sem v bližini energija teče, bolj kot sicer. Tega se zavedam in to nedvoumno občutim. Uživam zraven. Ne želim si seksati z njimi, čisto dovolj mi je njihova bližina, pogovor. Zaradi tega žene nimam nič manj rad. Po pravilu, da je moja spolnost moja stvar, imam pravico in dolžnost ukrepati. Jaz pa ne ukrepam, ampak samo uživam, evo uživam celo ob misli, da nama je Razmišljam pisala – škoda, da mi je zmanjkalo časa, da bi odgovoril še njej, ampak saj je jutri še en dan in pojutrišnjem še en…
Vitomir
Oh več desetletij. Takrat smo lahko že posipani….pa še dan je takšen.
Čustva res delajo “sranje”, dokler ne ugotoviš, da jih je potrebno v nekem smislu čimbolje in čim več (vse tako ne gre) racionalizirati, upravljati z njimi in jih voditi.Zdi se mi , da lahko z različnimi miselnimi vzorci gledanja na isti problem zaznaš drugačnost in v tej drugačnosti najdeš tudi možnost za obrnjeno oz. pozitivno naravnano smer čustev. Menim, da je možen tudi “boj”proti vsiljevanju tujih čustevenih izpadov vate, lahko pa ti jih tudi kdo ojača to pa je tvoj “boj”z izbiro družbe ali pa kdo iz rezerve.
Vsaj jaz si pri iskanju “jasnosti” postavjlam problem, ali naloge vedno v skrajno ekstremne položaje, rezultat je nekje vmes….in lažje je brskati in priti do rešitve, v kolikor imaš več predlogov.
Vsak človek se na svoji življenjski poti sreča z različnimi nivoji, ki jih mora po svojih najboljših močeh spoznati in osvojiti, če želi toliko napredovati, da postane njegovo življenje polno in lepo v vsakem trenutku.
Osnovni je bio nivo.
Vsa živa bitja, tudi rastline imajo bio energijo, omogoča nam življenje, osnovno količino dobimo ob rojstvu in jo moramo vzdrževati dokler smo živi. Zelo vpliva na naše zdravje in počutje.
Naslednji, višji nivo so čustva.
Čustva nas aktivirajo bolj kot karkoli drugega. Večino odločitev sprejmemo zaradi čustev in ne zaradi razuma. Čustva se hitro menjajo, od zelo pozitivnih (veselje, zaljubljenost, sreča) do negativnih (žalost, jeza, bes, zavist, ljubosumje, euforija). Če smo dalj časa v negativnih čustvih zastarajo in dobimo zelo negativna čustva (sovraštvo, aroganco). Med posebne vrste čustva lahko štejemo tudi želje in na drugi strani razvajenost.
Ljubezen se uradno prišteva čustvom – torej jo lahko skoraj izenačimo z zaljubljenostjo, lahko pa jo razumemo tudi kot višji nivo odnosov – takrat ljubezen ni več čustvo. Na čustvih moramo delati takoj, ko odrastemo in jih čimprej osvojiti, recimo do 25 ali 30 leta starosti. Osvojiti pomeni, spraviti iz nezavednega dela v zavedni del. Ko razumemo čustva jih uporabljamo samo za stimulacijo v majhnih količinah, da jih takoj, ko so uporabljena odpošljemo stran in naredimo prostor za nova sveža čustva.
Razum je višji nivo kot čustva.
Razum na podlagi izkušenj in pridobljenega znanja analizira in kombinira že znana dejstva. Razum dokazuje. Razum postavlja meje, rezultat razumnega obnašanja je samodisciplina. Z razumom ne moremo priti do zares novih spoznanj. To je kot bi imel komplet lego kock. Lahko sestaviš najrazličnejše kombinacije, če pa hočeš nekaj čisto novega rabiš nov komplet kock – tega pa z razumom ne dobiš. Ravno tako kot pri čustvih moraš znati odpustiti – pozabiti stara dejstva in nenehno sprejemati nova dejstva. (namesto DOS-a se je bilo treba naučiti Windowse… na DOS lahko sedaj mirno pozabimo) Razum moraš osvojiti čimprej, vsaj do 40 leta.
Naslednji višji nivo je zavest.
Zavest je, ko se zavedaš, ko uvidiš resnico na podlagi svojih izkušenj in ti je kristalno jasno, da ne more biti drugače, kot tako, kot je. V vsem kar se ti dogaja najdeš smisel in razumeš zakaj tako mora biti. Ko širiš zavest, takrat tvoja duša napreduje, se samouresničuje. Zavest ti ostane za vedno – za to in vsa naslednja življenja, probleme, ki si jih rešil, ti nikoli več ne bo treba reševati, modrost, ki si jo pridobil ne boš nikoli pozabil.
Primer hrane: Ker te je strah (čustvo) pomanjkanja se prekomerno hraniš in se zrediš. Misliš si, da bi bilo dobro nekaj ukreniti. Razum se odloči za dieto. Želja po hrani ostane, prepoved se razumsko doda in trpiš razdvojen med željo in prepovedjo. Ko stvar prestaviš v nivo zavedanja, »si ne misliš«, ampak ti je kristalno jasno. Tako zelo ti je jasno, da te mine ves apetit in vsaka želja po hrani, razumsko omejevanje ni več potrebno. Takrat dosežeš notranji mir.
Na nivoju zavesti si sposoben višjega nivoja medčloveških odnosov.
Nekaj pogojev za vstop:
Biti moraš popolnoma samostojen, obvladati moraš čustva in razum. (delo na sebi)
Poznavanje duhovnih zakonov.
Spoštovanje in sprejemanje drugega natančno takšnega kot je (ne pričakuješ, ne zahtevaš, ne spreminjaš)
Samostojno polnjenje z osnovno količino življenjske moči.
Želja po dajanju drugemu brez pričakovanja po vračilu.
Dobro opazovanje drugega in sprejemanje še tako skritih in majhnih darov od drugega.
Razmišljam, to je bilo nekaj mojih misli v katere verjamem in nekaj propagande za višjo obliko odnosa. Sedaj pa še nekaj odgovorov.
>razočarana nad “moškim svetom” oz., če grem globlje, nad številom nesrečnih zakonov (kdor vara, v zakonu/vezi gotovo ni srečen)
Se strinjam. Dodal bi še, da ne samo pari, tudi posameznika težko najdeš srečnega in zadovoljnega. Vsega nas učijo po šolah, samo srečnega življenja ne. Takšne so zahteve današnje potrošniške družbe. Nesrečni ljudje rabijo servise, pravnike, zdravnike, učitelje, ….
>da z leti “adrenalinček” v vezi popusti in vse postane bolj ali manj monotono. Ko se pri 35-ih, 40-ih zaveš, da tega verjetno ne boš nikoli več doživel?
>Pogosto razmišljam o višji obliki odnosa, zdi se mi razumna odločitev. Ampak vseeno me bega – kaj v tem primeru z osnovnimi čustvi?
Osnovna čustva ponujajo zelo redke trenutke užitka. Še takrat, ko uživaš se tega ponavadi ne zavedaš, ampak hitiš naprej v naslednji trenutek, hočeš še bolje in še več. Euforija – zaletavost, neučakanost. Glavni užitek v čustvih je pričakovanje svojih sanj in pa spomini za nazaj. V primerjavi s trajnim užitkom in duševnim mirom, ki ga doživiš v višji obliki odnosa so čustveni užitki in adrenalinčki zanemarljivo majhni – kot kaplje v morje.
>bi potrebovala še par desetletij
Pred začetkom učenja si je vedno treba zastaviti vprašanje: zakaj bi znanje potreboval? Ko vidiš smisel, postane učenje izredno hitro in učinkovito.
Veliko sreče
Vitomir
Tudi jaz se ti zahvaljujem za razlago in vložen trud.
Večkrat bo potrebno prebrati in primerjati svoja dejanja in misli s skladnostjo napisanega.
Kaj me malo bega?
Večino odločitev sprejmemo zaradi čustev in ne zaradi razuma, pišeš.
Kaj pa odločitve povezane z mislijo, umom,delom?
V takšnih odločitvah skoraj ne najdem nobenih čustev, razen takrat, ko je “Marija gelt geben” in me ima gospa žena raje doma.
Ja, “vidim”, da živim, delam in mislim z nekimi svojimi občutki v meni nataknjeno-dani življenski kletki neke poti…..