Valentinovo-komu in kaj
nikomur nič, ker je to praznik trgovcev, pa še uvožen iz amerike za povrh. sem sklenila, da mi nihče ne bo dirigiral, kdaj naj bom do koga pozorna, tudi ne maram, da bi bil kdo do mene samo na ta dan, še najmanj pa, da bi morala v ta namen zapravljati denar za rdeče srčkaste kozlarije, na katerih se bo kasneje nabiral prah. verjamem v pozornost vsak dan, če že ne vsak dan, pa takrat, kadar komu paše, da mi jo izkaže. v tem primeru je presenečenje še lepše, saj veš, da se je nekdo spomnil nate kar tako, in ne zato, ker mu to narekuje nekakšen “praznik”!!
Za vsako valentinovo (gor ali dol, če gre za ‘amerikanizacijo praznika’) jaz pošljem osebam, ki jih imam rada ali pa so mi simpatične kartico (navadno jih Feliks, mreža brezplačnih reklamnih razglednic, ob tem dnevu kar nekaj izda – zelo uporabni motivi!)…. ljubemu možeku pa skuham posebno večerjo, s svečkami in Enyo, ki v ozadju pričara čudovito vzdušje…
Če ne bi bilo ‘praznikov’ in podobnih dni, kot je Valentinovo – bi še na te stike, ki jih imamo, pozabili!!
Priznam pa, da sem alergična na kosmate igračke z napisom ‘I love you’ 🙂
Ideja: Ko je predlani LPP izdal posebne žetone (rdeče, v obliki srčka), sem jih nalepila na kartico in poslala po pošti z napisom: avtobus št. 9 pelje do mene… in zraven narisala zemljevid :)))
R1TA,
to so res simpatične ideje in želim si, da bi te veliko ljudi, predvsem mladine, posnemalo. tako pa še tisto malo žepnine zapravijo za kosmate traparije.
nič nimam proti praznikom na splošno, če jih človek praznuje tako, da mu je lepo. jezna pa sem na trgovske finte, s katerimi ljudi prepričajo, da zapravijo denar.
glede amerikanizacije: Valentinovo je vsekakor uvožen praznik. Gregorjevo je na slovenskem obstajalo že prej, pa se je redkokdo zmenil zanj. takoj ko so začeli s tem Valentinom, pa so kar naenkrat vsi vedeli za ta dan.
Maja,
torej le obstaja ena dobra plat Valentinovega: prinesel nam je nazaj Gregorjevo 😉
Meni so tako simpatični otroci, ki se ponavadi zberejo na predvečer Gregorjevega pod mostom pri Trnovski cerkvi v Ljubljani in spuščajo ladjice z lučkami/svečkami po Gradaščici, te pa potem kmalu odplavajo v Ljubljanico.
Na Vrhniki že leta organizirajo Gregorjev sejem (in ne Valentinov sejem), zato moje upanje do obujanjev slovenskih ljudskih praznikov ne umira. Je pa res, da gre zelo počasi v primerjavi z novostmi, ki jih prinaša globalizacija.
Dejstvo je tudi, da smo sami za vabo trgovcem: namesto da bi se potrudili in za ljube osebe naredili Sami darilce, se raje gnetimo v trgovinah, kjer je 100.000 enakih srčkastih medvedkov in 1.000.000 enakih bohotnih vrtnic, ki jim navijejo takrat ceno tudi do 1.000 SIT (da ne rečem več).
Kupovanje takih daril je kot kuhanje juhe iz vrečke: saj zaleže namenu… samo če pa skuhaš domačo juhco, tisto je šele dobro!
Torej: živele drobne pozornosti, narejene izpod naših rok in naših src (no, kda po potrebi tudi v kombinaciji s čim iz trgovine;)!