Pozdravljeni upam, da mi bo nekdo znal stati ob strani, ker se ne morem nikomur osebno zaupati. Stara sem 24, sem v zvezi 7let in pol. Zveza je prestala padce in vzpone. Oziram se naokrog in opažam, da v življenju nisem dosegla ničesar. Namesto, da bi življenjska črta šla navzgor, moja samo stoji in se nič ne dogaja. Živim pri starših, oče naju z mamo z besedami samo ponižuje, nikoli mu noben ničesar ne naredi prav. Skratka ves dan prepiri, kreganje ipd. S fantom sva ločena po mesec dni, saj je službeno odstoten (delo v tujini). Ljubim ga in z njim si predstavljam prihodnjosti, ki bo naj mirna in polna ljubezni, skratka srečen in topel dom. Na svoje ne moreva iti, saj najemnine so visoke, v dodatne kredite pa ne upava iti, saj še sama študiram (letos pavziram). Nenehno pošiljam prošnje in se trudim najti zaposlitev, a brez kakršne koli sreče. Velikokrat se zamislim nad očetove besede, češ da tako nebo nič z menoj in da nikoli tudi ničesar nebom imela. In res je, študij ne teče kot bi moral, službe ne najdem,… skratka ena velika izguba sem. Ko se ozrem naokrog, vse bivše sošolke z vožički v katerih so luškani dojenčki. Na vprašanje ja kaj pa še ti čakaš- se sladko nasmejem in iščem izgovore češ da še imam čas. Ne znam si predstavljati imeti dojenčka v moji situaciji. Partner službeno odsoten, ena plača,… Skratka danes me je dodatno strlo in mi vse skupaj potrdilo, da sem res zguba na polni črti. Partner me pokliče in mi pove čudovito novico, ki bi naj ostala še skrivnost, svakinja in svak pričakujeta naraščaj. Skoraj se nisem morala niti zadrževati več solz, ko sva se pogovarjala. Čim hitreje sem se poslovila. Ko sva končala s pogovorom, pa solze in jok. Boli me v srcu, ker globoko v sebi nosim že dlje časa želje, imeti otroka. Sedaj me strlo, saj sta svakinja in svak 3leta mlajša od naju, pred kratkim šla na svoje, zdaj pa še nosečnost.

skratka boli in noče nehati

Spoštovana Saranja!

Čeprav vas ne poznam, vam bom najprej rekel, da niste nikakršna zguba, čeprav se tako počutite. Ker ste v stiski. Le kdo je ne pozna? Znan mi je ta občutek nemoči in strahu, ko se počutimo tako majhni, nevredni, odrezani, nemočni. Vsekakor se je v taki situaciji težko zavedati ali začutiti, da kljub stiski, v kateri smo, še vedno obstaja kanček notranje moči, da začnemo plavati iz dolgoletne bolečine, ki so jo ustvarili ne-varni odnosi v družini in posledično nizka samopodoba, strah in negotovost ter s tem tudi nezaupanje in nemoč.

In vendar so možnosti veliko večje, kot jo lahko v stiski ugledamo.

Svojo moč črpamo lahko le iz iskrenih in spoštljivih odnosov, ki jih vi močno pogrešate. Vsak začetek nečesa novega v življenju (medčloveških odnosov), je vedno težak in tvegan. Življenje nas uči, da če hočemo zrasti in notranje napredovati, te faze ni moč preskočiti. Za to potrebujemo vsaj toliko samozaupanja in sočutja do sebe, da se odločimo za spremembe, kljub stahu in negativnim občutkom. To je iskrena pripravljenost poskrbeti zase. In rabimo seveda varen odnos, zato pri vaši zgodbi močno pogrešam partnerjevo pripravljenost, da vas z vašo bolečino vzame iskreno zares. Do vas ima ravno tako odgovornost kot vi do njega – zaradi odnosa.

Nasvetov vam nočem in ne morem deliti, ker vas s tem ne bi spoštoval. Iz pisma se močno čuti samozaničevanje, ki je uničujoča dediščina vaših zgodnjih odnosov s starši – in se očitno še danes nadaljuje eno in isto. Odtod občutek, da se nikamor ne premaknete, saj ste čustveno še vedno ujeti v zlorabljajoče odnose vaših staršev do vas, predvsem očeta. In to je prvo, kar se mora končati.

Vendar pa je to odvisno predvsem od vaših osebnih odločitev.

Vse, kar v življenju iskreno čutimo in mislimo o sebi in o našem očetu in mami, pa jim tega ne upamo povedati, je tisto grozno breme, ki nas drži v začaranem sistemu ne-varnih odnosov. In tem odnosom običajno najbolj poveljuje strah (otrokov prastrah je, da ne bi izgubil odnosa s staršem, ker bi s tem ogrozil lastno življenje). V njih se počutimo grozno nesposobne, grde, osamljene, nevredne ljubezni, zanemarjene itn. Vendar vse to težko vzdušje ni nekaj, česar se nikoli ne moremo razrešiti; le-tega smo kot otroci bili primorani nositi in prevzeti nase (ponotranjiti kod samoumevni del sebe) namesto staršev. Zakaj? Ker oče in mama nista bila pripravljena svoje stiske reševati v partnerstvu, ki mora biti strogo razmejeno od starševstva, temveč je s svojo popolnoma odraslo vsebino puščala od vsepovsod na otroke in celo družino. In kako neverjetno samouničujoče se vedemo otroci takih staršev še dandanes, ko smo odrasli in lahko veliko več ukrenemo, kot smo si pripravljeni priznati: slepo zanikamo svoje telo, svoje (negativne) občutke in misli do njih, smo v odraslosti še kar naprej nemočne žrtve, si lažemo, se pretvarjamo…ja, in tako počasi tonemo v še težje oblike stiske, kjer na koncu seveda zbolimo. Tako malo se spoštujemo. In to potem hočeš nočeš prenašamo na lastne otroke in tako se žalostno razbohoti celotna medgeneracijska drama.

Očetovo zaničevanje ni nič drugega kot odraz lastnega zaničevanja in razočaranosti nad svojim življenjem, zato je bilo veliko lažje to videti bodisi v ženi, drugih, še najbolj pa v odvisnih in nedolžnih otrocih. Krivica, ki se je kdajkoli očetu godila kot otroku, je seveda kruto, ker ga v vseh nepredelanosti drži v bolečih odnosih, vendar ga še ne opravičuje neodgovornega in zlorabljajočega očetovstva. Res je težko spoštovati take starše, ne da bi nas bilo strah ob tem. Ob njih se počutimo vrženi iz družine, tujci, nezaželjena bitja, polna sramu in krivde. S tako samopodobo pa v svetu ne pridemo do zadovoljstva in sreče, ker ne poznamo vztrajne izkušnje ljubezni, spoštovanja, iskrenosti; tj. če tega nismo doživljali sami kot otroci, istega ne moremo prenesti v svoje lastne odnose (partnerstvo, starševstvo,..).

Kot otroci smo bili žrtve v pravem pomenu besede, kot odrasli pa nič več, sicer se nam drama prične ponavljati ob naših otrocih. Zato je tako pomembno odraslo iskanje samopomoči (tj. varen odnos), da zares predelamo težko preteklost, ki nas še vedno sili v nezdrave načine funkcioniranja. Da to naredimo, pa si moramo priznati, ne to da smo si sami krivi, kot običajno govorimo, ampak za to, da smo ODGOVORNI za vse, kar se nam kot odraslim dogaja (dobro in zlo). Krivda je namreč doma le v ne-varnih odnosih polnih obtoževanja, zastraševanja, zanemarjanja itn., zdravje in odgovornost pa najdemo le ob iskrenosti, zaupanju, resnicoljubnosti, vztrajnosti…

Če čutite, da vas starši niso (bili) pripravljeni poslušati, kar jima želite sporočiti v zvezi z vašo stisko, z vašim življenjem z njimi itn., potem se ni smiselno ukvarjati s brezplodnim spreminjanjem očeta in mame (čeprav si to vedno želimo), obrnite se raje na partnerski odnos; partnerstvo je oder, kjer se po naravni poti odigrava družinska dinamika moškega in ženske, ki sta se odločila za skupno pot, prepletena s temeljnim vzdušjem. Le-tega pa oba enakovredno gradita na podlagi starih nerazrešenih vzorcev in vzdušja iz njunih primarnih družin. Cilj pa je vedno isti: odrešitev in prevzemanje odgovorosti za razpoloženje lastnega življenja. In največji potencial za osebnostni razvoj nudijo ravno izzivi v partnerski dinamiki. Ključ do spremembe je v obojestranski pripravljenosti spregovoriti o sebi zares iskreno ter prevzeti odgovornost za lasten prispevek v tem odnosu, ta pa je vedno 50:50 (ko smo srečni in ko trpimo). Končno, če tukaj zaškripa, se lahko še vedno obrnemo na stroko.

Torej puško v koruzo lahko vržemo tudi jutri – danes ne, ker nas čakajo izzivi. Pričnimo raje živeti spremembo, kot pa o njej govoriti in hrepeneti. Kar pogumno ter z vero v srcu in bolečina bo počasi izzvenela.

V upanju, da sem vam odgovoril, vas lepo pozdravljam!

Ajmene… se ne strinjam z vami spostovani g. Durakovic…. niso za vse krivi nasi starsi. Sigurno prinesemo vzorce iz preteklosti s sabo, popolnoma jasno je da iscemo zavetje v krogu svojih dragih ampak… tega problema punca nebo resila ce se ji bo naprej govorilo .. ja boga si.. pa ati je nesramen do tebe… ma kaj je to… dajanje potuhe pa nic drugega.
Spostovana Saranja…ne zameri… ampak stara si 24 in stokas, da nimas sluzbe pa faks ti nekako ne gre pa tole nebi pa unga nebi… ma zelis si pa otroka. Kako je te to skregano z logiko? Ja kam ga bos pa dala? Mar boste ziveli pri vas doma vsi na kupu, s fantom ki ga nikol ni, s sluzbo, ki jo nimas in z faksom, ki ga te enkrat mogoce bos nardila. Zivela pa bosta samo od ljubezni… najprej je treba temelje postavit da bo hiska dolgo in odlocno stala na zdravih temeljih.
Dej se prosim malo skupaj poberi najprej. Dokoncaj en projekt v zivljenju, ki si se ga lotila pa potem stopi korak naprej… sluzbe ni.. seveda ne ce nimas zakljucenega faksa, nimas izkusenj itd.. zacaran krog vem tudi jaz sem sla skozi to. Tudi jaz sem sla v tujino, ker drugace ni slo.
Hocem povedati.. da pravis da te oce zmerja ker nic ne naredis… da nimas sluzbe in da pavziras na faksu. Oprosti.. kako je to mozno… se pravi da nisi delala in bila po 10 ur v sluzbi in posledicno zaradi tega ti je zmanjkalo casa za ucenje si bila preutrujena da bi se zmogla in tako naprej… (vem o cem govorim ker sem podiplomca delala na tak nacin .. v tistih letih sem mnda shajala z 3 urami spanca na noc… je pa res da sem bla se mlada takrat). Torej zakaj ti ni uspelo narediti izpitov za prehod v visji letnik? Za redni studij… stipendijo, status, studentsko delo…. vse to stane veliko truda.
Ne samo jamrat. Te stvari, ki si jih ti tako hudo zelis stanejo v privi vrsti veliko tvojega truda. Zato gremo na noge pa konc samopomilovanja.
No seveda pa je stanje kot je trenutno, moje vprasanje je potem zakaj ne gresta s fantom v kako podnajemnisko stanovanje s kakim drugim parom ali v manjse studentsko stanovanje in si delita najnujnejse. Vsekakor boljse kot doma kjer je kot sama pravis nevzdrzno. Stanejo te stvari tudi ne toliko in morda nebi blo napacno. Ce ima fant redno zaposlitev bo zmogel za to in tudi ti dobivas podporo s katero bi zmogla.
Ce pa to ne gre me zanima glede na to da nimas ne statusa ne studijskih obveznosti ne sluzbe zakaj ne gres z njim v tujino? Vsekakor ti prinese vec izkusenj se morda kakega tujega jezika (ne vem kje dela) skratka ti razsiri obzorje, ampak to je le moj predlog.
Pa veliko srece…

Pozdrav,

jaz pa se strinjam in to zelo.

To kar bom sedaj napisala bo sigurno dojeto kot zelo mejno in bo padlo na zelo plodno-jezna tla za marsi koga in sicer: menim, da bi morali ljudi “testirati” ali so primerni, sposobni, preden bi se jim dovolilo imeti otroka.

Iz lastnih izkušenj vem kašno opustošenje, morijo, matranje, mračnjaško životarejnje lahko povzročijo nefunkcionalni (neodrasli, “zapacani z gnojem svojih nefunkcionalnih” staršev) starši.

“….češ da tako nebo nič z menoj in da nikoli tudi ničesar nebom imela. In res je, študij ne teče kot bi moral, službe ne najdem,… skratka ena velika izguba sem. Ko se ozrem naokrog, vse bivše sošolke z vožički v katerih so luškani dojenčki. Na vprašanje ja kaj pa še ti čakaš- se sladko nasmejem in iščem izgovore češ da še imam čas.
Skratka danes me je dodatno strlo in mi vse skupaj potrdilo, da sem res zguba na polni črti. Partner me pokliče in mi pove čudovito novico, ki bi naj ostala še skrivnost, svakinja in svak pričakujeta naraščaj. Skoraj se nisem morala niti zadrževati več solz, ko sva se pogovarjala….”

Zgoraj navedeno mi je vse hudo poznano in še več…

Sama imam redno (relativno OK-za današnje čase) službo in vzporedno študiram…
V službi s strani nadrejenih dobim primerne povratne informacije, pohvale… pa mi ne pomeni dosti (toliko že, da je bolje kot da bi me sekirali) in sem nezadovoljna in (zase) ne delam nikoli dost dobr!!
Študiram in dosegam lepe ocene, a se pred vsakim izpitom 10x ubijem in “motivacija” za učenje je: “Če izpita ne bom naredila-se bom ubila!”
In ko izpit naredim in je 10, ker je edino 10 neki vredna… tega ne ovrednotim primerno (karkoli že to pomeni), si ne dam priznanja, amapk se že začnem moriti z naslednjim izpitom…
Hočem povedat, koliko stvari “vlečem za sabo” pri vsakem izpitu, v službi, v vseh odnosih – povsod so “odsevi” zlorabljajočih, nesuverenih, mračnjaških staršev…, žal, tudi ko mi stvari “navidezno” uspevajo – je vzporedno toliko enega matranja in norije, da potem doseženo nima nobene prave vrednosti….

Sem poročena, torej imam tudi partnerja…;)…in … letos sva prišla do stanovanja (po 7 letih žura s taščo ;)…
Torej oba imava službe za nedoločen čas, strehco nad glavo …pa mi je kljub temu misel na otroka kot polet na luno-jaz pa vendarle nisem astronavt oz. -kinja…

Tudi pod razno se ne čutim primerno, dovolj zrelo, …, da bi šla v tako velik projekt kot je roditi otroka in ga zdravo popeljati v življenje…

Se trudim in to mislim, da kar zelo…čeprav, žal, ne vidim nobenega efekta, vsaj zdovoljivega ne…

Ni moj namen, da bi se sedaj kot odrasla oseba – pa jaz “skrivala” za svojimi starši… rada bi ju-jih, VRGLA VEN IZ SVOJEGA TELESA IN GLAVE…pa žal še ne dojemam kako…kako to narediti…

Me pa boli, ura dela zelo hitro tik-tak…in vsak čas bo moja odbila…reševanje tega “gnoja” pa je trdovratno-počasno…

Ne bojim se, če govorim hipotetično, da bi svojega otroka zanemarjala ali zlorabljala kot so mene (pretepanje, spolne zlorabe, alkohol, zaničevanje-poniževanje…………in še in še)…
Bojim se namreč, da bi “podtalno” negativno vplivala nanj…s kakšnimi nezavednimi ali slabo ozaveščenimi “energijami”…poleg tega je pa tako ali tako še ogromno področij, kjer jasno vem, vidim, da ne funkcioniram (pa četudi navzven ja), ampak v “tem projektu” mislim, da ni prostora za “blefiranje”, pretvarjanje, zakrivanje, neozaveščenosti in zabitost, ker bomo razkrinkani, če ne prej pa, ko bo otrok odrasel in bo hodil na terapije (kot jaz sedaj) in “preklinjal svoje vrhunske starše”…

Hotela sem povedati, da hiška, služba in “samec” 😉 niso dovolj za “imeti otroka”…vsaj moj vidik je zelo tak…
Vem, da sem se lotila te teme zelo (milo rečeno) udarniško….

LP, vsem

Spoštovana s!,

veseli me, da ste se odzvali, saj je tudi vam – kot mnogim – očitno tema zelo domača in znana. In ponosni ste lahko nase, predvsem na iskrenost, ki ste jo pripravljeni pokazati (pa čeprav tukaj le v anonimni obliki) do sebe in sveta. Odtod je vaš “udarniški” stil povsem upravičen in verjetno začasno tudi zdravilen, ne pa tudi dolgoročno, saj je potrebno negativna čustva (jeze, sramu, razočaranja…) končno ustrezno ovrednotiti in nasloviti – in kdo je pri tem “tarča”, se očitno vi dobro zavedate. S tem tudi predvidevam da je terapija, ki jo obiskujete, obetavna. Čestitam.

V praksi pa odločitev za to pot, kot vemo, ni lahka: iti k staršu in mu iskreno povedati kaj nas celo življenje muči ob njih in z njimi, zahteva pogum, vztrajnost in vero, da bo na koncu vse v redu in da smo predvsem mi sami pomirjeni s tem; da tu ne gre za to, da razvrednotimo starše, ki jih lahko imamo tudi radi, temveč da res prevrednotimo odnose z njimi (predvsem škodljivosti) – tokrat s perspektive odraslega otroka, ki si končno – po dolgem garanju in iskanju – upa spregovoriti o vsem tistem, kar ga že dolgo tišči in dela nesrečnega…to je pot, na kateri spoznavamo bistvo in temelje samospoštovanja in spoštovanja staršev (ter drugih).

Le toliko bi še rad zapisal, da vso to navlako, ki bi si jo tako radi spravili “iz glave” v odnosu do staršev (in posledično do vseh drugih), lahko uresničimo le tako, da si ob tem poiščemo ali vzdržujemo nek varen odnos, varno zatočišče (partnerstvo, prijateljstvo ali terapevtski proces), v katerem poskrbimo zase, se umirimo, kjer nas nekdo končno zainteresirano posluša in jemlje zares, spoštljivo in varno – do konca. Namreč, podati se v te vode sam je lahko pretežko delo (odvisno seveda od osebe do osebe) in nenazadnje krivično; zakaj bi hodili sami, saj vsi imamo temeljno zmožnost ljubiti in biti ljubljen. Ne glede na vse.

Vse dobro, držim pesti za vas na poti vašega iskanja!

Zivijo S!
no ce pogledas moje in tvoje sporocilo se ne razlikujeta veliko vsaj po citiranem. Seveda ni dovolj in seveda priznavam tudi da dolocene stvari prinesemo od nasih starsev s sabo v nase zivljenje. Ja imela sem lepo otrostvo in ja ne vem kako je, ce imas drugacnega. Vendar je tudi moj milni mehurcek pocil. Sem eden izmed tistih popolnih otrok, ki je prinasal dobre rezultate domov za pohvalo, nasmeh in ljubezen. Moj oce se je odlocil narediti samomor. V nedeljo po zajtrku je vstal vzel strik in se obesil. Nihce ni niti slutil.. nic vedel …
To je moja travma … dobro verjetno je se cas okrog 1. nov nekoliko bolj grozen.
Hocem povedati, da pa kljub temu niso oni krivi za moj zivljenjski pozaz. Ce oni niso znali boljse si bom pa jaz dokazala, da gre boljse…. mar to pomeni da ce oni niso dosegli v zivljenju nicesar pa se jaz naj vrzem pusko v koruzo samo zarad tega ker nosim isto gensko zasnovo… NI GOVORA!!! Ravno zato in iz inata NE!!! Enkrat mi je moj pokojni mentor in profesor rekel, da se moje igranje tenisa, ce imam slabi “backhand” nebo izboljsal ce bom sla igrat na drugo igrisce… ja torej tega se drzim, domac prag je treba najprej popucat.
Vsak je gospodar svoje usode in svojega zivljenja. Prav je da si pustis pomagati, ce si pomoci potreben.

pozdravljena saranja,

moje izkušnje s starši so podobne (no vsaj z enim od njih)- nikol dovolj dober, skoz poniževanja, ko ti je kaj uspel pa tudi ni blo ok. vedno sem mislila, da ko naredim fax, bo ok, pa potem ko bo služba bo ok, pa stanovanje na svoje ok.

samo ta ok, si moreš ti v glavi narest. zakaj sploh rabiš njihov ok- no, vsaj jaz ga kljub uspehom od njih še nisem dobila. sedaj celo pomislim da mi je dotična oseba fouš teh uspehov! pa dokazala sem da zmorem in nisem luzer. pa tudi ti nisi.

pride tvoj dan!! otroka si pa tudi ne želi preveč, dokelr niso stvari pošlihtane. mislim, pogovori se s svojim, kako si jokala ob novici za svakinjo. deli te občutke z njim.

ko boš tudi sama dobila službo, je laže kredit z 2-ma plačama… veš kolk se to pozna.

daj si še malo preberi spodnje teme o odnosih starši-otroci!

lepo te pozdravljam!

Jaz bi pa dodala komentar na post Libre 75. Iz njenega posta je skorajda razumeti, da kdor pa pri 24ih še nima redne službe in ne dela magisterija, temveč še nima niti diplome,je pa res zguba. In bognedaj, če pri tem ne gara do onemoglosti in spi več kot 3 ure na dan:)))

Sicer zelo spoštujem tiste, ki naredijo v roku faks, dobijo takoj službo in in zraven še delajo podiplomca, vendar pa tega nikakor ne bi upala postaviti kot nekakšno obče veljavno pravilo za uspešnost oz. neuspešnost. Ljudje smo si različni, imamo različne prioritete v življenju, s čimer ni nič narobe, in nenazadnje tudi različne zmožnosti.

Če pogledamo povprečno študentarijo, veliiiika večina (vsaj teh, ki jih jaz poznam) pri 24 še ni imela ne diplome in ne redne službe – vse to je prišlo vsaj kakšno leto – ali pa, bolj pogosto, več let – kasneje. Velika večina študentov tudi vsaj enkat v času študija pavzira. Tako da Saranja, po moje nimaš nikakršnega razloga, da se počutiš kot zguba – vsaj s stališča statistike ne!!!

Razumem občutke nemoči in manjvrednosti, vendar verjemi, da se z njimi srečuje vsaka mlada oseba, ki končuje študij in išče službo. Večina ljudi jo išče dolgo časa in to ni prijetno, a tako danes pač je, in to ne pomeni, da je s teboj kakrkoli narobe. Oče nima nikakšne pravice, da te daje v nič – kot je rekel g. Edin, on zdravi le svoje komplekse na tebi!!

Ne se toliko primerjati z drugimi (svakinjo, kolegicami..), vsakdo je v svoji specifični situaciji. Pomembno je, da svojo samozavest poiščeš v sebi, in da storiš vse, da slediš svojim ciljem (diploma, osamosvojitev…). Vztrajaj, in rezultati bodo prišli, ni pomembno, ali prej ali kasneje kot pri kolegicah. Vse v življenju ne more biti takoj, čeprav si to zelo želimo, vendar pa je pomembno, da imamo cilje in načrt, kako jih doseči. Naredita s fantom tak načrt – in to konkreten! Mislim, da ti je, če je resen, dolžan stati ob strani in sodelovati pri tem, da se čimprej osamosvojita.

Srečno!!!

Pozdravljena Lirika…
tegale pa nisem nikoli rekla… to je pa samo moč interpretacije… tvoje… rekla sem da zakaj ni zmogla prehoda in vsaj pogojev v višji letnik, če ni mela službe in vsakdanjih obveznosti… kar še enkrat bolj pozorno preberi moj post.
Nisem govorila o tem kaj more nekdo met pri 24 in oprosti tudi jaz nisem diplomirala pri 24 in tudi svojih dosežkov nisem nikoli postavljala nad tiste drugih.Govorim in popolnoma stojim za tem, da ima vsakdo v življenju pravice in dolžnosti, za katere prevzame odgovornost ali pa tudi ne. Le to pravim .. kaj mora nekdo meti in kaj ne in borba za službo in obstoj… s tem se pa vsi soočamo ne rabiš meni razlagat kaj je vojna tam zunaj….

Punci sem hotela pokazati poti iz tega, le na moj način… da pač ne pomaga jok in stok ampak delo in da se bori.

Živjo Libra,

s tem, da samo delo prinese rezultate, se popolnoma strinjam. Vendar pa se mi zdi, da si Saranjo preveč “na trdo prijela”, če se tako izrazim. Vsaj jaz sem tvoj post tako razumela, da ima oče pravzaprav določene “upravičene” razloge, da hčerko ponižuje, ker dejansko ni tako uspešna, kot bi morala biti (pavzira itd). In to je tisto, s čimer se absolutno ne strinjam.

Če staršem kaj ni všeč, imajo po moje pravico otrokom povedati svoje mnenje, napr. “lahko bi se bolj potrudil” itd, ampak na kulturen način – v nobenem primeru pa nimajo pravice do poniževanja! Besede kot so “itak ne boš nikoli nič dosegla” v nobenem primeru ne sodijo v besedišče zrelega in odgovornega starša. Po mojem ima Saranja poteptano samozavest zaradi (verjetno dolgoletnega) poniževanja, kar verjetno tudi vpliva na uspeh na faksu, in potem je to začaran krog… In najbrž zadnje, kar rabi, je, da ji nekdo pove, da oče upravičeno tako ravna z njo… Ker to, kar njen oče dela, ni ok, je čustvena zloraba, in tega ni noben otrok ne zasluži.

Po moje si torej Saranja v prvi vrsti mora pridobiti samozavest; kot je rekla kojotekk, “si sama v glavi narediti ok”. Ker pri takem staršu ne bo nikoli bolje, tudi ko bo imela diplomo in službo, ne.

Pa srečno!

Pozdravljena Lirika…
ja sem povedala kar si mislim… samo sem hkrati podala kaksne so mozne resitve. Poglej a ni tako da nas vcasih prizadanejo besede bolj kot karkoli drugega. Se posebej, ce so izrecene s strani starsev. Torej vseeno pa delam razliko med tem kaj je izreceno v jezi in razocaranju ali pa tistim kaj ti nekdo rece iz same zlobe. Tukaj se tega seveda ne vidi, ne vemo kak odnos imajo ti ljudje doma. Torej ce je blo zmeraj tako hudo je potrebno nekoc izbruhnit iz tega kroga. Prelomit vezi in iti dalje. Z sekiranjem ne naredimo preprosto nic, le tistemu ki zganja teror nad nami dajemo dodatno moc.
Punci sem predlagala da se preseli v kaksno studentsko stanovanje, kjer si bo zmogla placevati najemnino in iz lastnih izkusenj vem, da se najdejo placljiva in dovolj dobra stanovanja za neko prehodno obdobje, ki pa si jih je potrebno seveda deliti z drugimi, prav tako kot stroske in najemnino. Ali da gre z fantom in vidi kaj ji prinese tujina.
Drugega izhoda trenutno ne vidim.

najprej hvala za vse odgovore. Moram napisati, da sploh nisem lenarila med študijem, ampak od srednje šole redno delala preko študenta in to skoraj vsaki dan, tudi med vikendom. Štipendije nisem prejemala, starša me pa tudi nista podpirala. In v bistvu skoraj vsaki dan delati in hoditi na predavanja in obveznosti s študijem so bila tako naporna, da že včasih nisem več zmogla. In če človek redno dela preko študenta, enostavno ne more študij peljati normalno in vse izpite narediti v prvem roku,….

Lej spet se me vlece za jezik….
nikjer nisem rekla da si lenarila… halo pa dajte no zakaj slisite samo tisto kar bi radi slisali…
Pravim da prej nisi pisala o tem da si delala preko studenta in da te starsi financno ne podpirajo. Torej kaksna je pol razlika ce zivis doma ali ne. Poleg tega pa sem tudi jaz delala cel cas studija in ja sem bla zmatrana in tudi izpitov nisem naredila vseh v prvem roku, ampak pogoje pa zmeraj… tak da to ni opravicilo. V bistvu pa sploh ni vazno kar je je… treba je najti resitev zate. Mislim da ce pavziras mas kljub temu moznosti prejemat bone za subvencionirano prehrano, (vsaj 3 leta nazaj je bilo tako) in kljub temu lahko delas preko studenta cetudi nimas statusa. Sicer je to omejeno samo na eno leto. Morda bi se pozanimala pri ustreznih organizacijah. V mariboru so to SOUM in PIP pa seveda studentski servis. Preko studentske kamrice lahko najdes ugodno stanovanje… ne samo zase ampak kot sostanovalka drugim kar je se vedno boljse kot biti sostanovalec v druzini ki ne funkcionira. Ce si navajena delat bos za taksno najemnino skopala denar skupaj, pa tudi fant bi te lahko morebiti malo podprl – recimo.
Vem da so ta stanovanja placljiva in da, ce malo dlje casa isces in si ogledas malo vec stvari se najde tudi kaj spodobnega in prijetnega. Sem iskala za nase tuje studente stanovanja ki so prihajali na naso univerzo studirat za par mesecov in vem kaj vse sem vidla in kaj ponujajo ampak na koncu vseeno nasla zmeraj kak prijeten koticek za normalno ceno.
Poleg tega obstaja se tudi varianta Uni-hotela… kjer placujes za sobo… le da sklenes pogodbo za celo leto , je predpogoj. in se placuje soba… kar velika z tv in net priiklopom z vsemi stroski okoli 270E. Men se ne zdi takooo hudo dosti ….
Ne vem to so bili moji predlogi… probat bos morala pa sama … pomoci od nikoder nebo in niti zanasaj se nanjo ne. Tak je svet tam zunaj plavaj ali utoni. Pa to po moje tudi sama ves… nisem jaz mati modrosti tukaj, zelim ti res iskreno in od srca vse dobro.. da bos nasla mir zase …