Za seboj imam težko ljubezensko izkušnjo. Bila sem poročena z moškim, v katerega sem se zaljubila in se poročila po šestih mesecih skupne hoje. Takrat sem si mislila, da mi lepše v življenju ne bo nikoli. Zame je bil čudovit človek(moja predstava o njem), trudila sem se za odnos, njemu pa je bilo že od vsega začetka zelo pomembno, kako se afirmira v družbi. Kasneje sva dobila otroka, vključeval se je tako kot vsak navdušen mladi očka, vendar je rad zelo veliko delal. Potem je tudi rad šel ven s kolegi in prišel pozno domov. Postajala sem posesivna, na koncu ljubosumna, vendar jaz sem si želela predvsem, da bi čutila, da rad pride domov….
Ko je bil sin star 13 mesecev, me je zapustil z besedami, da me ne ljubi več.
Po dveh letih sem hvaležna za to izkušnjo. Vidim, da sem se ukvarjala z moškimi, ki niso sposobni ljubiti, ki se čustveno ne predajo, jaz pa garam kot norec….Spoznala sem, da sem zelo nepotrpežljiva. Te moške bi takoj zamrežila, jih okupirala, samo da jih navdušim in da bom v njihovih očeh vredna…. Napaka…. Delo na sebi… Razumeti, se spremeniti do te mere, da v izložbo postavljam žensko, ki hoče družino, ki ji je kariera le sredstvo, sreča je lep odnos in stalno duhovno potovanje, da postajaš boljši človek….

Tako je prišel v moje življenje človek, kjer me pa ta njegova zanesljivost, gotovost tako navdušujeta… To je drugačen svet. Tu me je strah, da ne bom znala vsega vrniti (ne pa zakaj nisem vredna njegove ljubezni). Strah me je, ker se nisem zaljubila, kljub temu, da me vleče. In je že postal ekskluziva. Vem tudi, da se čustveno zrel človek ne zaljublja več(ker ne potrebuje idealne podobe, potrebuje resnico). Sprašujem se, kaj je potrebno za(končno) zrel partnerski odnos. Pri sebi sem opazila, da je seksualnost v ozadju, kar to prej ni bila.

A sem res že v novi dimenziji in na pravi poti?

Ojla, Tada!

Si na pravi poti. Kar doživljaš, je zrela ljubezen.

Ni tisto neskončno privlačno, brez katerega ne bi mogla živeti, je pa tisto lepo, mirno, uravnoteženo, kar ti bo lepšalo življenje. Čisto druga dimenzija, čisto druga kvaliteta. Morda bo včasih celo malo dolgčas, zagotovo pa ne bo neskončnega strahu, trepetanja in hrepenenja po nežnosti od moškega, ki ti tega ni mogel dati.

Lp

Se podpišem pod to.

Po moje je vsaj sled zaljubljenosti nujna, sploh pa za spolnost. Sicer bi lahko to počeli z vsakim, ki ga imamo radi.
Za celo življenje je premalo imeti rad, zaljubljenost je ( pa četudi kmalu mine) neke vrste lepilo, baza, temelj, in je potrebna zato, da lažje prenašamo napake drugega. Spomin na metuljaste občutke, ki smo jih nekoč gojili do nekoga, se nikoli ne razblini in že sam spomin na to nam olajša življenje, ko vsakdan postane malo manj barvit.
Jaz ne bi mogla živeti z nekom, v katerega ne bi bila, vsaj nekoč, vsaj malo zaljubljena. Njegov vonj, dotik, okus poljuba, barva glasu, koža…

Ne strinjam se s tezo, da se čustveno zrel človek ne zaljublja več, ker ne potrebuje iluzije, ampak resnico. Po moje je človek, ki se ne more več zaljubiti ( zagledati se v koga, biti očaran nad nekom, imeti mehka kolena in pospešen utrip, sanjariti o nekom, bivati v oblakih….) , čustveno mrtev, ne pa čustveno zrel.

Se zelo strinjam…to je potem neke vrste prijateljstvo.
Zame je nujna kemija, privlačnost in strast, ki traja čimdlje, mogoče celo vedno?? tega še ne vem..

draga body po mojem si na pačni poti, boš že sama videla zakaj.verjetno si se zelo mlada…hmmm strast in zaljubljenost ki trajata čimdlje…vsekakor če tako gledaš na ljubezen boš lahko samo razočarana v življenju!!!
Srečno!

Ne odrekaj se zaljubljenosti, njej se odrečejo samo tisti, ki so preveč preračunljivi, da bi res ljubili in bili ljubljeni, ampak se zadovoljijo z ničemer samo zato, ker so preveč presrani, da bi tvegali.
Kdor ne reskira, ne profitira. Pa naj bo to služba, otroci ali loto. Jaz z nekom, ki ne bo moj angel, ki mi ne bo dišal, ki me ne bo vznemirjal tako, da bom vsa neučakana na poti do spalnice, vsaj na začetku in to vsaj par let, ne bom!!! Morda se potem strasti res umirijo, ampak če strasti, tiste prave nikoli ni bilo, potem žal nista več kot prijatelja. Teh maš pa res lahko en kup. Torej zakaj bi potem izbrala ravno njega???????

verjemi She, da čustveno zrel človek(torej ta človek je enkrat bil čustveno nezrel in zato bival v oblakih ,imel pospešen utrip ob pogledu na ljubezen svojega življenja, itd..je enkrat prerasel na drugo stopnjo in začel živeti pravo življenje, ne pa umišljeno,ki te pripelje le v začaran krog.lahko ti to povem iz svojih lastnih izkušenj.
čustveno mrtev človek je povsem nekaj drugega..ponavadi do tega pride iz razočaranj,žalosti… itd.

no, po moje mate prav vsi, ker zgodi se pa lahko tudi to, da se v zvezi, ki si jo začel bolj tako, zaradi kaj pa vem, varnosti ipd., kot piše tada, zaljubiš do ušes! :-)))) meni se je zgodilo prav to :-)))) samo čustveno moraš pa odrast, ja, ne glede na to, al vstopiš v zvezo zaljubljen al čist razumsko – ene in druge lahko nepospravljeno podstrešje pokoplje.

tko da – tada, ni pravilnega odgovora zate, sama ga boš mogla poiskat. če boš v ta odnos, ki ima zgleda lepe temelje, vnašala tisto, kar mu manjka, boš na pravi poti. ampak vnašala tako, da se ne boš morila s tem, kaj vse mu manjka – če boš sebe in partnerja skoz gledala tako, da vama kaj manjka, boš na koncu v dimenziji, ki ti ne bo čist nič všeč. osredotoči se na lepe stvari. ljudjem, ki zvezo zgradijo na zaljubljenosti, se ponavadi sploh ni treba spraševat o odnosu, ker se jim ta zdi skoz idealen; šele čez nekaj časa jim padejo plašnice dol in takrat – kakor kdo. lahko je cela štala, lahko pa dozorijo. ti lahko dozoriš pa prej in se potem zaljubiš :-))))

če pa se ne odločiš za ta odnos, se lahko za kakšnega drugega. mogoče bo spet tak, mogoče boš imela pa metuljčke. ampak mogoče boš po metuljčkih razočarana, mogoče boš po varnem odnosu razočarana, mogoče boš pa po obojem v devetih nebesih.

ne moreš vedeti vnaprej, to je to. zato boš v ‘drugi dimenziji’, kot temu rečeš, takrat, ko si boš upala zaživeti izkušnjo, pa kakršna koli že ta bo. verjemi, da te čisto vsaka obogati, samo jemati jih moraš tako.

lp

Strinjam se s tem kar je napisala pionirka.

Nekaterim spolnost nikoli ni pomembna in tebi očitno je in poznaš sebe kot človeka ki ti je do tega. V tem odnosu že na začetku ni zaljubljenosti in ni metuljev v trebuhu, kaj potem sploh je ta veza – prijateljstvo? Če v vezi ni tako kot si želiš že na začetku, potem drugače tudi nikoli ne bo.

Prijatelje lahko najdeš kjerkoli in ni treba da z njimi živiš ali imaš celo otroke…

tada napisal:

> Takrat sem si mislila, da mi lepše v
> življenju ne bo nikoli. Zame je bil čudovit človek(moja
> predstava o njem), trudila sem se za odnos, njemu pa je bilo že
> od vsega začetka zelo pomembno, kako se afirmira v družbi.
> Kasneje sva dobila otroka, vključeval se je tako kot vsak
> navdušen mladi očka, vendar je rad zelo veliko delal. Potem je
> tudi rad šel ven s kolegi in prišel pozno domov. Postajala sem
> posesivna, na koncu ljubosumna, vendar jaz sem si želela
> predvsem, da bi čutila, da rad pride domov….
> Ko je bil sin star 13 mesecev, me je zapustil z besedami, da me
> ne ljubi več.
>

ma ja, Larika, metulji v trebuhu znajo pripeljat tudi do tegale, kar je napisala tada zgoraj. Saj je fajn, če imaš ti drugačne izkušnje, ampak napisala si: “Če v vezi ni tako kot si želiš že na začetku, potem drugače tudi nikoli ne bo.” – no to pa nikakor ne drži vedno. sploh če sta oba pripravljena se spreminjati in prilagajati, kar je osnova vsakega odnosa, ane.

Nikoli v vezo brez zaljubljenosti! (tako je pri meni). Morajo biti metuljčki, mora biti prava živalska strast do nekoga. Če tega ni je kot bi bilo vseeno s kom sem. Pač z enim prijateljem. In ne vem zakaj se ženske tako hitro zadovoljijo z nekom? Pač poskušaš in čakaš, dokler nimaš zveze z zrelim človekom, ki ti je dober prijatelj obenem pa te noro, noro privlači.

in koliko časa je najdle trajala ta tvoja živalska privlačnost??
mam občutek da ne preveč dolgo;))

drugace lahko odgovorim na tole vprasanje tudi jaz

mogoce je to zivalska strast ali karkol pri meni so trajali metuljcki tudi po 4 leta ali vec

c. haaaaaaaaaa….ta je pa dobra

zaljubljenost – metuljčki v trebuhu, idealiziranje stanja, nerazumsko ampak srčno reagiranje na situacijo…

ljubezen – spoštovanje, strast, prijateljstvo, kompromisi, žrtvovanje…

Pri obeh gre za sklop vseh teh vrednot, ki morajo biti obojestranske…brez ljubezni med partnerjema, kaj je potem to??????????

Tiste ženske, ki ne verjamete v večno ljubezen in strast, tiste te ljubezni preprosto nimate oz. je v sebi ne nosite, prav tako je ne dobivate nazaj, kar pa še zdaleč ne pomeni, da za vse velja enako…so ljudje, ki čutijo ljubezen skozi celotno skupno življenje, obojestransko…

Ena ali dve od mojega (ljubega) Pavčka:

ROKA 1

Po starem gre roka po znanih krajih
telesa v sprejetem obredju daritve.
Postarana in po starem navajena vztrajnih
gibov na pamet zaznava sožitje

krvi in kože. A zdaj že brez prejšnje tesnobe
ali zadrege pravim: Lepa si od mnogih časov
ljubezni, ljubezen moja, od teme in svetlobe
vseh svojih dosedanjih obrazov,

lepa si od odpuščanja, lepa in sramežljiva
zmeraj na novo in zmeraj na svoj način
tudi v tem poznem času, ki použiva
užitek kot novi čudež in stari spomin

v vsaki gubi, v vsaki sivini, v vsaki hibi
telesa; lepa si, preprosto, ker si.
Po starem gre roka s prastarimi gibi
po tebi in te na novo kot prvič slavi.

ROKA 2

Roka, ki daje na mizo kruh in vino,
je tvoja. Ne več bela in ne več dekliška
kot v pesmi, a roka z novo vsebino:
vse tvoje roke, od prvega stiska

prstov med mojimi do izbočenih členkov,
so v njej. Roka ljubice, matere, žene.
Roka rož in vetrov in zvezdnih pomenkov.
Roka dvojine, krute in posvečene.

Vse roke v eni. Neutrujena staroselka
zbira v sebi preostanek pridelka –
neugaslo toplino. Z njo boža in čara

in greje navznoter. Mala čudodelka,
netilka požara, zase zmeraj vse manjša utvara,
zame, orača, vse bolj zeleneča ozara.

———————-

A ni to lepo, lepo, lepo … ?! Na jok mi gre …

Eljka

Nazadnje skoraj 6 let. 7. leto pa je bila muka brez ljubezni. Žal je bil napačen človek.

Nisem rekla, da je edini kriterij zaljubljenost. Ampak to je tisti začetek, tista osnova ki po mojem mora obstajati, da sploh pride do prave ljubezni, sicer pa je strast tudi del zaljubljenosti.

pozdravljena dekleta.
en moški pogled na vaš problem.
pomembno v našem življenju je, da se vedno znova sprašujemo kaj zakaj počnemo in ali smo pošteni do sebe in s tem tudi do svojih bližnjih.
dostikrat nas udobje, navade in lagodnost uspavajo.
tudi različne cilje in želje imamo.
moje življenje mora biti vsak dan zapolnjeno s tistimi stvarmi in ljudmi, ki jih ljubim. moj poklic je moja strast in hobi.
moj otrok tisto zaradi česar se veselim prihodnosti in končno znam razumeti svoje starše. in vidim njihove napake in jih skušam popravljati.
upam, da tudi svoje.
svojo ljubezen sem pa zapravil, ker sem preveč razmišljal in se bal biti še enkrat žalosten ob izgubi
ljubezni.
usmerjajte svojo energijo v dobro, postavite se pred zid in se vprašajte kaj je res in kaj ne. in vzemite si čas in bodite iskreni.
samo eno življenje imate, živite ga s tistim, ki ga ljubite.
se izplača…
sploh pa bi moral biti naslov- v trajno vezo brez ljubezni- mislim, da že ta modifikacija pove, da si to dvoje nasprotuje.
z ženo sva se razšla, po preprostem vprašanju- kako mi izkazuješ svojo ljubezen.

lp

kaj je zaljubljenost – to da ti srce divja, ko se nekomu dokazuješ, da si vreden njegove pozornosti, ko se za nekoga non stop boriš in imaš zato občutek manjvrednosti.

Ne prava ljubezen je biti z nekom, ki te spoštuje (sicer malo obrabljena fraza, ampak tako je), s katerim lahko poklepetaš o čemerkoli brez sramu in skrivanja svojih “nepopolnosti”, za moje pojme tudi pri katerem seksualnost ni glavna preokupacija, temveč dopolnitev odnosa….

Ne obremenjuj se s takimi malenkostmi. Živi za dani trenutek in imej se lepo. Če se bo pa “sfižilo” boš imela še dosti časa za analiziranje veze – kaj je bilo narobe….. Trenutno pa UŽIVAJ in nehaj z vprašanji!!!!

Življenje je prekratko (še ena oguljena fraza, ki je na žalost resnična)