Lepo pozdravljeni !

Sem v stiski . Po večjih letih oklevanja,sem se odločila da zapustim moža in odidem z otroci ( 8 let in 3 in pol ) v mirnejše lepše dostojno živlenje.
Polno je groženj,prepirov z njegove strani.Pravi,da bo vse naredil,da mi otroke vzame . Da želi,da ostanem tukaj,dokler sem njegova žena . Skratka lahko bi naštevala..Se bojim,da v vsem tem besu naredi kaj meni fizičnega,saj nebi bilo prvič.Prosim če mi svetujete kako na naredim umik.Odstopila od tega ne bom,kajti dosti mi je gorja. In še nekaj,ko se enkrat odselim,kako naj naredim z obiski,saj mu otrok nebi rada odtujila .A se spet bojim,da bi mi otroke ne bi vrnil.Mi delal scene v novem stanovanju in podobno .Kaj narediti.Ali naj spokam in poniknem do takrat,ko bom imela v rokah vse papirje glede obiskov in plačevanja otrok.Prosim,če mi svetujete,ker sem res v veiki stiski in dilemi.
Hvala in lep pozdrav

Če se želite umakniti, je dobro, da je to pretehtana odločitev. To pomeni, da razmislite o stvareh, ki se utegnejo zgoditi kot posledica, hkrati pa, da jih sprejmete v zakup. Ko predelate ta psihološka vprašanja se lotite vprašanj kam se boste umaknili, kako bo s šolo in varstvom za otroke, službo…

Opozorila pa bi vas rada na to, da pred odhodom pripravite vse stvari, ki jih bi utegnili potrebovati, kajti zgodi se, da potem ženske ne morejo do njih. Posebej bodite pozorni na osebne dokumente in tudi sicer na dokumente o stanovanju, dokumente otrok…

Dobro bi bilo, da bi na centru za socialno delo pred odhodom poskušali dobiti kakšno informacijo o tem, kako začasno urediti stike med očetom in otrokoma, pa začasno plačevanje preživnine… hkrati pa jih tudi seznanili z vašo situacijo, saj se boste po tem še srečevali v postopku ločitve, dodelitve otrok, zaradi stikov…

V kolikor bi se odločili za varianto umika, ko poniknete, si utegnete po mojem mnenju nakopati dodatne težave. Poleg zaostritve odnosov z možem, ki so gotovo lahko še slabši, tvegate tudi neodobravanje centra, pa tudi kasneje na sodišču, ko boste imeli razpravo o tem, komu bodo dodeljeni otroci, bo to lahko negativno vplivalo.

Vedno se je obrestovalo doseči dogovor.

!!! Seveda pa zgoraj navedena strategija ni primerna, če je ogrožena vaša varnost in življenje ali pa življenje otrok. V tem primeru bi bilo morda dobro poiskati možnost namestitve v varni hiši.

To je kratek odgovor na težko življenjsko dilemo. V kolikor vas posamezen del bolj podrobno zanima, se prosim, oglasite.

Draga Milena!

Ti najboljše poznaš tvojega moža in najboljše veš, kako bi se dalo z njim doseči dogovor glede tega, da gresta narazen. Zagotovo je vsak dogovor boljši kot pa da kar ponikneš. Razen v primeru, da je tvoj mož res pravi nasilnež.

V času ločitve imamo ženske veliko strahov, imam izkušnje. Jaz sem se bala vsega, mislila, da mi mož ne bo pripeljal otrok nazaj, trepetala cele dni, ko so bili pri njem. Mislila sem, da ne bom znala preživeti sama. Bala sem se vsega. Pa sem počasi spoznala, da so bili strahovi precej neupravičeni in sčasoma sem se umirila. Zdaj jih z zaupanjem pošiljam k očetu.

Kako priti do dogovora? Lahko ti opišem moje izkušnje. Pri meni je trajalo dve leti, ko sem možu morala neštetokrat mirno in jasno in odločno razložiti, da ga nimam več rada, da je moja ljubezen umrla in da želim iti narazen. On tega ni mogel sprejeti, zato je trajalo toliko časa. Počasi počasi je sprejemal to dejstvo in nazadnje sam predlagal, da se odseli. Najprej sva se dogovorila, da se poskusno odseli za tri mesece, potem pa za stalno.
Ti dve leti sta bili zame zelo naporni, ampak se mi zdi, da je bilo vredno, ker sva se potem lahko mirno dogovorila za vse pomembne stvari – kje bodo otroci, kako bo s preživnino, kako bo z obiski. In vzpostavila kolikor se je dalo prijateljske odnose (čeprav sem ga v začetku zelo težko prenašala). Da se starša ne kregata, je zelo pomebno za otroke, ker potem ločitev lažje prenesejo. Tudi sorodstvo, sodelavci, prijatelji so tako lažje sprejeli ločitev (v začetku so zelo krivili mene kot da bi imela večje zasluge za propad zakona). Kasneje so videli, da sta pri tem vedno udeležena oba zakonca. ampak res je bil potreben čas, da so to dojeli.

Dobre živce in veliko vztrajnosti ti želim!