Draga sonček,

poglej, tašča je do tebe krivična (ker ima ona sama s sabo probleme), tvoj mož pa se postavi za vas – in ravno to je pomembno!

Okrepi svojo samozavest in samopodobo in postani odbojna za brezveznosti s katerimi te najeda tašča (pobrskaj malo po svoji mladosti zakaj te takšne stvari sploh prizadanejo, saj mnogokdo z zdravo samozavestjo in samopodobo sploh ne čuti prizadetosti zaradi takšnega vedenja psihično motenih osebkov, saj ne doživi oz. podoživi tega kot napad nase, razumeš?)

Kot razumem živite v ločenem stanovanju kar je za vas dobro. Zaklenite vrata za sabo pa bo mir, če nimajo ključavnice jo pač uredite, mar ne? Pa naj tašča nori po svoje v hodniku, pa v garaži in tako dalje..partner naj težave s starši rešuje sam in delajta seveda na odselitvi, čimprej. Naj posije sonček :))

tvoje jamranje, da ne znoreta najemnine je larifari.

Če jaz kot samohranilka z dvema dijakoma zmorem, potem bosta tudi vidva z dvema plačama zmogla!

Ne ne jamram ampak najemnine ne zmoreva, če jo ti zmoreš potem vsaka ti čast, Poleg tega pa nimava dve plače ampak eno, ker se jaz izredno izobražujem preko zavoda in imam skupnih prihodkov cca.350€, partner pa minimalno plačo. Vse skupaj mesečno nanese pribljižno 1000€. Potem so še tukaj položnice in leasing za avto, ter plačilo pohištva, ki sva ga vzela na obroke, kar na mesec znese 500€. Najemnine pa so pri nas od 250€ dalje. Torej se mi zdi, da z 250 evri na mesec ne bi mogla preživeti.

Pozdravljena dekleta!

Tudi pri meni je enako..problemi z taščo..in ko so problemi z njo jih imam tudi z tastom, ker seveda ima tako kot vedno ona prav! Tašča je zelo občutljiva, vse jo moti, želela bi da o vsem ve, kam hodiva z možem..da ji vse povem, odpira najino pošto, hodi v moje stanovanje ter odpira-zapira okna..in če dela to..potem 100% tudi pogleda v hladilnik, pečico, ni ji všeč, da hodim pogosteje na obisk k svojimi starši,vse to sem še razumela ko sem živela skupaj z njimi..vendar sem sedaj samostojna, živim na svojem-pod isto streho, vendar v svojem stanovanju..in nevem, od kje še vedno ta potreba…
Vendar imam pa veliko srečo…da se pri vsem tem lahko zaupam svojemu možu, kateri z menoj o tej zadevi veliko debatira in tudi sam vidi napake z strani njegovih staršev. ž
Vendar se jim ni mogoče vedno zoperstaviti..ter jim povedati, kaj te tere..Včasih se tudi sama počutim v vsej situaciji kriva..živiva v isti hiši kot oni..imam svoje stanovanje..vendar me njihova neprestalna prisotnost zelo moti..saj nimam niti sekunde svoje zasebnosti.
Sem zelo sramežljiva..ter preveč dobrega srca, da bi jim odkrito povedala vse stvari katere me motijo, ali da bi se jim zoperstavila..ker o tem ne morem z njimi govoriti..včasih jih malce ignoriram, jim z dejanji dam vedeti, da me pač nekatere stvari motijo..in seveda postane..tašča užaljena! Tudi sama ne vem, kaj naj naredim, vendar me celotna situacija zelo moti, saj o tem premišljujem povsod (v službi, doma,…)…Nisem tolikšen diplomat..da bi lahko šla preko stvari katere me motijo!
Hvala Bogu sem si svoje življenje uredila..imam super službo, moža, stanovanje..vse za lepo življenje..vendar problemov z njimi nikoli konca..ne vem do kdaj bom lahko tako zdržala..sprašujem se kako bo šele, ko bova z možem imela svoje otroke!
Sem pa zelo vesela za KAJO_Z..resnično se veselim s teboj in ti želim lepše življenje!

Punce, katere imate podobne probleme..pa veliko poguma ter sreče!!!

..še ena s podobno zgodbo z majčkeno razliko, da smo bili 1l v skupnem gospodinjstvu-ne me obsojat- sem sama kuhala in prala in nikoli je nisem prosila za pomoč)….končalo se je tako, da sem nardila kufre od otroka in svoje in se pobrala v najemniško stanovanje. On je pa še vedno pri njej in jo streže. Očitno je prav tako, ker se je pri meni na zdravstvenem področju veliko premaknilo na dobro, škoda mi je le za otroka, ki neizmerno pogreša očeta.

živjo.
še ena z podobnimi izkušnjami, le da je v mojem primeru svakinja tista, ki nas ločuje. z možem imava dve hčerki in pred kratkim smo pričeli delati, da bi šli na svoje (svakinja je možu dolžna še dediščino po očetu – je bil ob smrti staršev premajhen da bi jo prevzel). sedaj ko ga komaj prepričam da bi gradili (sedaj živimo v NJENI hiši – hiši njegovih staršev), že naročimo geometra da odmeri zemljo in potem se zaplete. “podari” mu lahko samo del zemlje ki je za štalo. to sploh nebi bil problem, ampak je za štalo še gnojna jama in greznica, pa še parcela bi bila velika samo 8 arov. meni se zdi to kot da nas ponižuje – češ pa saj lahko živite v tisti nesnagi. dodala je še nevmesno pripombo: “Ja, saj pa vi NE RABITE TAKO VELIKE HIŠE kot je NAŠA!”
Saj mož drži z mano, me podpira pri idejah, ko pa pride ona, se strune obrnejo. Sem pa nas je zvabila zaradi tega, da zdaj lahko mož opravlja dela (vse kar si zmisli, pa TAKOJ ZDAJ ČE BI LAHKO!), ki jih je prej njegov pokojni brat. Mislim totalno brezveze. Jaz študiram o nakupu parcele on pa, če jo bo še malo poslušal, bo ostal na “gnoju”. Sploh nevem kaj naj naredim. rada bi zaživela na svojem, ampak ne za štalo, in na račun tega da bo celo življenje njen suženj.
nevem kako mu naj to dopovem. nebi ga rada izgubila, ampak če ne gre drugače…. nevem. ali naj vseeno ostanem in gradim?