Saj sploh ne vem, kje naj začnem. Pa tudi, če bom dovolj izrazila svojo stisko.

Poročena sva 4 leta, imava 2,5 letnega otroka, drugi otroček prihaja čez 2 meseca. Ko sva se poročila, sva si želela na svoje – zato sva najela stanovanje in uživala v skupnem življenju in miru. Kmalu se nama je pridružil otročiček in sreča je bila še toliko večja. Toda kot vedno, se vse konča pri denarju. Najemnina, stroški, nato še vrtec in slabe plače so naju pripeljali tako daleč, da nisva vedela več, kako naprej. Oba sva še zelo mlada, prihrankov od prej nisva imela. Želela sva kupiti stanovanje, pa bi naju kredit glede na najine plače in ostale stroške pokopal. In kot strela z jasnega je iz njegove družine, pravzaprav od njegovega očeta prišla ideja, naj si urediva mansardno stanovanje v njihovi hiši. Da lahko narediva, kot si želiva, Da bova imela svoj vhod….Bila sva zelo zadovoljna in z odprtimi rokami sva sprejela ponudbo, čeprav sem imela takrat cmok v grlu (slabe izkušnje z njegovimi starši od prej), sem bila srečna, da se je stvar nekam premaknila.
Meseci so minevali, mislila sem, da bomo vmes urejali dokumentacijo za gradnjo, naredili plan……Pa nič!! Kadarkoli je mož vprašal svojega očeta glede gradnje, se je izgovarjal, da se nikamor ne mudi, da kar naj pridemo tja živet, pa bomo to zrihtali v parih mesecih. Ker nama zaradi finančnih razlogov drugega ni preostalo, smo to tudi storili. Že takrat sem čutila, da bo to za najino družino pogubno. Nikoli ne bom pozabila mojih občutkov ob selitvi – zaradi hudega stresa sem zbolela, nisem mogla ne jesti, ne spati. Vedela sem, da gremo v pekel. Zakaj? Njegova mama je bolestno navezana na svojega sinčka, mojega moža. Poleg tega je hudo vsiljiva ženska, ki ima vedno in v vsem prav in mora imeti vse pod drobnogledom. Hudo mi je zamerila, ko sem njenega sina “prisilila” v poroko. Ko sva povedala, da pričakujeva naraščaj, je izjavila samo, da bolj razočarati jo sin tako ne more, kot jo je že – s poroko z mano in selitvijo. Raje ne bi obujala spomine na čas pred poroko in njenimi izpadi takrat. Več kot eno leto po poroki ni želela stopiti čez najin prag. In midva sva se selila tja, dobesedno v njeno stanovanje, kjer še vrat nimamo svojih, kaj šele kaj drugega. Kot sem predvidevala, miru v našem “novem” stanovanju ni. Ko nas ni doma, hodi v našo spalnico preverjat omare, v kopalnici mimogrede vzame še kakšno cunjo od moža in jo opere, v kuhinji pobira smeti…..Kot da nas sploh ni tam. Moža sem več kot pol leta opozarjala na te stvari, da je končno kaj rekel. Pa še takrat mu ni pustila do besede ampak mu je metala stvari naprej še od desetih let nazaj. Popolnoma nemogoče se je z njo pogovarjati. Težava pa je tudi v tem, da mož nima diplomatske spretnosti – enostavno se ne zna pogovarjati, glede tega imava tudi med sabo težave.Tako da enostavno ne zna na pravi način izraziti, kaj bi sploh rad, tako da ga njegovi starši sploh ne jemljejo resno. Že naslednji dan po prepiru je bilo tako, kot da nič ne bi rekel, pa se mož na to ni odzval, ampak rekel samo: Kaj čem?! Potem se je začelo vtikovanje v vzgojo NAJINEGA otroka. Iz rok mi ga je velikokrat dobesedno izpulila, čeprav sem se na vso silo uprla!! Da ga ne znam nahraniti in zato joka!!!Mož je to videl, pa se je naredil, kot da ne vidi in še vedno to trdi ter da sem sama kriva, da mi je otroka kar vzela. Enako se dogaja pri drugih stvareh – če rečem, naj da otroku raje čaj kot malinovec, bo naredila ravno obratno. Pri ostalih stvareh je enako. Prisilila sem moža, da je šel do staršev in jima povedal svoje, toda kaj, ko se je na koncu že skoraj opravičeval in se naslednji dan obnašal, kot da prepira ne bi bilo, prav tako njegovi. Totalno ga ignorirajo, po mojem mnenju ravno zaradi tega, ker ne vztraja pri tem, kar govori.
Pred časom sem popolnoma znorela, ko je tašča spet želela naredit nekaj po svoje. Od takrat naprej me popolnoma ignorira, tudi pogleda me ne, kaj šele pozdravi. Nikoli me v sedmih mesecih nosečnosti še ni vprašala, kako sem. Če pride kdo na obisk, na ves glas vpije – To je pa moj ..x..(ime svojega vnuka), mene niti ne predstavi. Če moža ni doma, ves čas hodi nekaj vsiljevat in hoče,da gre ..x.. z njo ven, z njo v trgovino, kamorkoli. Največkrat ji ne dovolim, pa ne, da bi imela kaj proti, da se otrok druži s svojo babico, ampak preprosto zaradi načina, kako ona to reče in vsega, kar se dogaja.
Skratka, neznosno. Da pa nadaljujem glede gradnje – v tem času so se njegovi starši premislili in svojega stanovanja ne smemo graditi!!!! To je bila zame kaplja čez rob in konec vseh upov, da bo enkrat boljše. Enostavno jih ne prenesem več, ne morem jih niti slišati, kaj šele imeti opravka z njimi, toda kaj, če pa moram vsak dan tukaj živeti. Mož je popolnoma pogorel, ves čas se samo kregava, v bistvu se on z mano sploh ne pogovarja. Ne razume, da mora naredit temu konec, če hoče, da bo med nama štimalo. Ali pa za njega nisem tako pomembna in misli, da se mu ne splača? Ne vem. Naša družinska idila je šla po zlu. Kmalu pa bom ostala doma na porodniški in glede na vse, kar se dogaja, pričakujem, da ne bom imela niti trenutka miru. Mož obljublja, da temu ne bo tako, toda glede na vse njegove prazne obljube mu nič več ne verjamem.
In zakaj še vztrajamo tukaj? Predvsem zato, ker sem v tem času podedovala zazidljivo parcelo in si želiva zgraditi hiško. Toda sami veste, koliko časa to traja, posebno še, če nimaš dovolj denarja. Enostavno ne vem, koliko časa bom še tukaj zdržala, zdi se mi, da sem na koncu z živci. Če možu kaj rečem, pravi, da je naredil vse, kar je v njegovi moči (?!), da mi noben nič noče in da naj neham napihovati stvari. Sem ter tja kaj na mehak in lep način reče očetu (mami si ne upa očitno!!),naj neha kar naprej klicati otroka, da bi radi imeli vsaj trenutek miru pred njimi. To reče tako, da se zraven skoraj opravičuje in čez minuto spremeni temo,verjetno zato, da ne bi bilo kakšne zamere. Potem pride do mene ves nasmejan in se hvali, kako je pa zdaj očetu izrecno rekel, da naj se spelje in da bomo zdaj pa imeli mir! Res ne vem, ali se mi že meša. Jaz slišim neko jambranje, on pa trdi, da ga je ostro napadel in da sem preveč zahtevna do njega in da z ničemer nisem zadovoljna.
Res se mi že meša. Strah me je porodniškega dopusta. Ne vem, kdaj bomo končno uspeli iti na svoje. Najraje bi ušla. Kljub temu, da vidim, da se mož ne potrudi dovolj za naš mir, pa ga opravičujem, se mi smili. Zato popuščam. No, vsake toliko časa pa je mera polna in izlijem svoje gorje, ampak nima pomena. Kot bi govorila zidu. Ves čas kima, se v vsem strinja, naredi pa NIČ. Ker mene že tako nihče tukaj ne mara in sem itak za vse kriva, se trudim, da ostajam mirna in se ne razburjam, da ne bi odnosov s starši še poslabšala. Mož govori, da moram biti tiho, da bo že uredil tako, da bo prav……jaz pa čakam in čakam. Mu vedno verjamem. Zna zelo pihati na dušo in vedno me prepriča, da bo pa zdaj drugače. Pa saj mi drugega ne preostane!!
Se opravičujem, ker sem bila tako dolga. Verjetno sem še marsikaj, kar sem želela napisati, izpustila. Ne vem, kaj naj storim. Moža imam sicer rada. Najin odnos predvsem zadnje čase zelo šepa, pogovarjati se mi enostavno ne da več z njim,ker ponavadi govorim samo jaz, on nikoli ne izrazi čustev ali mnenja. Intimnih odnosov sploh nimava več, pa za to ni razlog moja nosečnost…..Jaz za vse krivim naše življenje pod tujo streho. Saj niti trenutka miru nimamo! Zdi se mi, da smo tukaj ujeti, vsaj jaz se tako počutim. Ne vidim izhoda. Marsikdo reče, naj že kupiva stanovanje – pa saj sami veste, kako draga so!! Če ne bomo kmalu nekaj naredili, bo šlo vse po zlu….

Spoštovana ga. Kaja,

verjamem, da ste že precej obupani. In verjetno tudi jezni in besni. Ker položaj, v katerem ste se znašli, res ni prijeten, hkrati pa vas čez 2 meseca čaka, da boste v tej zmedi živeli 24 ur na dan z novim družinskim članom. Si predstavljam, da bo norišnica še večja, vaša stiska pa tudi. Ker se verjetno upravičeno sprašujete, če in kako se boste lahko res sprostili in se posvetili otroku, ali vaju bo mož znal zaščititi pred vdori. Razumem, da so vaju finančna stiska in obljube pripeljale »domov«, da sta verjela obljubam in hkrati iskreno upala, da bodo zdržale. In mislim, da je res krivično do vaju in da se verjetno počutita pošteno ogoljufana po vsem tem, saj se je pokazalo, da sta »nasedla«. In lahko vsi začnemo bentiti čez neuvidevno in zlobna taščo in tasta, a s tem ne rešimo veliko oz. nič.

Zato bom začela pri koncu vašega prispevka, kjer pravite, da odnos z možem zadnje čase zelo šepa. Za reševanje odnosov z moževimi starši se mi zdi ključno, da se najprej vidva povežeta. Preko pogovora in razumevanja drug drugega – počutja drugega, strahov, zavor in premagovanju le-teh. In če se pokaže, da sama ne najdeta skupnega jezika ali pa je »diplomatskih spretnosti« premalo, da poiščeta terapevtsko pomoč. Za vajino dobro in dobro vajine družine. Ker če sta vidva na nasprotnih bregovih in ne najdeta skupnega jezika, je »zmagala« stara družina, ki je močnejša kot »nova« – vajina. Kar pa je nezdravo in predvsem boleče za vaju in tudi krivično, da ne bi smela uspeti in dobiti potrditve, da vidva zmoreta imeti zdrav in varen odnos, srečno in uspešno družinsko življenje.

Ob branju vaše zgodbe vidim rešitev in se lahko osebno umirim le v tem, da najprej v tej zmedi in nerazmejenosti postavimo jasne meje. Da si povemo, kdo je za kaj odgovoren in kakšna so pravila igre. Da vemo, da če se »pravila« kršijo, pomeni, da moramo razmišljati o novih možnostih, pa četudi so lahko boleče. In da to tudi storimo. Da preprosto tako vsak prevzame odgovornost zase in za družino na tistem področju, kjer lahko oz. je njegova odgovornost. Staršev ne moreta kar spremeniti, niti ni to cilj. Imata pa na razpolago močno orodje – vajin odnos, ki pa lahko prispeva k vajinemu boljšemu počutju in zdravim odločitvam.

Mislim, da se bosta najprej morala pogovoriti vidva z možem. In prevzeti odgovornost, ki jo vsak od vaju lahko in jo je dolžan za družino. Vi lahko poskrbite zase vsaj na ta način, da najprej možu jasno poveste, kako se počutite in vztrajate, da bo drugače (in pri tem ne odnehate). Predvsem mu boste morali zelo jasno in odločno (pa vendar brez obsojanja) povedati, da vam je situacija res nevzdržna. Ne o tem, kaj je on zakrivil ali česa ni naredil, pa bi lahko; samo o tem, kako ste. Kako se počutite v tej hiši ob dejstvu, da vas ima tašča za »tatico svojega sina«? Kako se počutite, ko tašča stika po vaših omarah in nimate kot družina zasebnosti? Ko se vtika v vaše gospodinjstvo (pospravljanje, pranje ipd.) in vzgojo? Ko ste zvedeli, da ni možnosti za zgraditev lastnega stanovanja? Ko imate občutek, da ste nedobrodošli? Verjamem, da ste mu večino tega celo že povedali. Ključno se mi zdi, da potem tudi ukrepate in vztrajate v prizadevanju, da bo drugače, da se boste lahko bolje počutili. In da možu jasno poveste, da želite, da družina ostane skupaj, da ga imate radi, a v takih razmerah živeti ne morete (dokler se ne spoštujejo vsaj osnovne razmejitve – npr. da tašča ne vstopa v vašo spalnico brez dogovora ali pa se preselite, če ta dogovor ni možen).

Po drugi strani bo moral tudi vaš mož prevzeti svoj del odgovornosti. In si najprej sploh dovoliti začutiti, kakšna krivica je vse to. Da mora on in njegova družina živeti v takih razmerah. Da v lastnem domu on in njegova družina ni sprejeta. Ta pa bo verjetno zmogel le, če bo vzel zares vaše besede. Ker sam je verjetno trenutno v enem čisto drugem »filmu« in verjetno stvari ne doživlja tako oz. ni v stiku s njimi. In verjamem, da (upravičeno) doživlja kot velik uspeh, da uspe komu od staršev sploh kaj reči, ker verjetno prej niti tega ni. In verjamem, da ga je zato strah postavljati meje, mogoče prvič v življenju zares povedati, kaj pa on v resnici čuti ob vsem tem in predvsem vztrajati pri povedanem. Verjetno si bo moral iskreno odgovoriti na vprašanje, kako mu je, ko se mora še vedno prilagajati staršem kot majhen otrok, in to na račun svoje družine? Ko vidi, da vidva (oz. vi predvsem) trpita, on pa skrbi za dobro počutje staršev, namesto za vaju? In si priznati, da je čista krivica do njega, da mora na tak krut način izbirati med pripadnostjo svoji izvirni družini in vajini novi družini. Ker bi to ne smel biti problem. Ker bi smel po naravi imeti oboje, a vsako na drug način. Del te narave in odgovornosti je tudi, da poskrbiš najprej za svojo novo družino, da bo lahko sploh zaživela sproščeno. Da zaščiti vas in otroke pred zunanjimi vdori (če je treba tudi pred izvirno družino). Da poskrbi za varnost. Da tudi staršem reče »stop«, od tu naprej pa je to zame nesprejemljivo. Ker škoduje moji družini, ker ne moremo sproščeno in brez strahu živeti. In če se res ne da postaviti mej, da gresta v iskanje druge rešitve. Vse to bo lažje naredil, če bo čutil, da ima ob tem vašo podporo in zaupanje. Ker verjetno ob tem doživlja te korake kot “izdajstvo” in nelojalnost do svoje domače družine (pa čeprav to ni res) in s tem veliko tvegati. Seveda pa se bo moral sam odločiti, ali je dejansko pripravljen storiti ta korak in nositi »posledice«, ki zagotovo bodo vsaj v obliki negodovanja. In če ni, se boste vi morali odločiti, kaj in koliko časa ste še pripravljeni živeti v takih razmerah. Samo vidva vsak zase vesta, kaj lahko vsak od vaju prenese in koliko je pripravljen tvegati. Kakšno ceno je pripravljen »plačati« oz. je ni (ne vem, ali se da s čim »odkupiti« razmere, v katerih živite; kako dolgo lahko to še prenašata). Se mi pa zdi pomembno, da sta pri tem iskrena najprej do sebe in da si to povesta.

Verjamem, da ko se bosta zares razjezila in odločila ter postavila meje in za njimi stala brez umikanja, se pravi, da se bosta poenotila, se bo našla tudi rešitev za finančni oz. stanovanjski problem in razmejitve s starši. In v primeru, da partner ne bo želel sodelovati, verjamem, da boste vi lahko našli zase drugo rešitev, če se boste za to res odločili. Ne bo več preusmerjanja pozornosti in energije od vajine družine na druge, ki si je ne zaslužijo (vsaj ne v taki meri, da to škoduje vam kot družini).

Pogumno se lotite in vse dobro!

Draga Kaja!

Prebrala sem tvoje dolgo besedilo in se nekako kar vživela v tvojo vlogo nezadovoljne žene in snahe.Sama nimam teh izkušenj,pa vendar se mi zdi,da bo potrebna potrpežljivost in pravilne odločitve s “posledicami.”.Ne mislim na hude izbruhe jeze in prepirov,temveč bolj na ubran pogovor s taščo in tastom.Prej pa vse poštimaj z možem in ga ne sili v položaj v katerem se ne bi počutil dobro.Če ne more on povedati kot je treba,povej ti.Bodi gazda!Saj ga sama najbolje poznaš in veš,da je za starše še vedno fantek star 5 let.Krivda je na njegovih,ker so ga toliko psihično pohabili,da še danes ni samostojen in odločen.Morda malo napreduje,kakšnega preobrata ne pričakuj na veliko ali hitro.Težko boš moža spreminjala.če sam ne bo toliko močan in odločen da to hoče za vsako ceno.on je bil in je še vedno v podrejen položaju,kjer njegove želje in volja ne pomenijo veliko ali skoraj nič.

Od tebe rabi zaupanje in podporo.če te ne bo,tudi vidva nista na najboljši poti.Finančni problemi,pomanjkanje intime,izogib eden drugemu,pomanjkanje komunikacije,oziroma še samo kreg ne bodo rešili teh težav,ki se nanašajo na taščo in tasta.Zato morata skupaj držati in izgraditi dovolj močan steber na dovolj močnih temeljih,da bosta lahko skupaj premagovala vse težave,ki so vama na poti.

Verjemita v svoj uspeh na vseh problemih ki jih imata in usmerita tja vso energijo in verjemita,da vama dejansko bo uspelo.Rabita eden drugega in ne hoditi eden proti drugemu kot na kakšnem bojnem polju.

Povejta,da hočeta svojo zasebnost,da nočeta stikanj po vajinemu delu stanovanja….,če ne bo šlo pojdite vsi 4-je nekam na svoje,dokler ne začneta uresničevati načrta o svojem lastnem prostoru pod svobodnim soncem.

Več je vreden mir,sreča in ljubezen,katerima si sigurno nekoč bila priča,kot ta “morija”pod streho oblastne in komandusne tašče in tasta.
Ta dva sta pijavki,ki pijeta vajino energijo.Jo kar odnaša od vaju in ni čudno,da sta si toliko navzkriž z možem.Popravita odnos in se potrudita čim prej oditi.Ona dva se verjetno ne bosta kaj dosti spremenila,ker so to stari vzorci.Njima se vse zdi v redu kar počneta,da pa to ni,pa itak ne bosta priznala.

Če sta pod stalno kontrolo,zakrknjena,ne sproščena,verjamem da je res težko.

Najprej z njima odkrit in pošten pogovor.Potem pa sprejeti skupno odločitev v korist vaju.V korist vajine dužine,vajine ljubezni….

Stene so samo stene.Ljudje,ki jih ljubimo so mnogo več!

js mam podobne probleme. pis mi na zs bove kako rekle

Saj vem, da bi pravi pogovor rešil vse, ampak to se tako preprosto sliši. Kadarkoli sem želela kaj rečt, pa tudi, če to naredi moj mož, se odvija nekako tako, da ima tašča glavno besedo, se spuca do konca, midva sploh ne prideva na vrsto, tast se umakne in se dela, da nič ne sliši, ne vidi, nič ne ve. VEDNO je tako bilo, zato niti poskušava ne več. Tisočkrat je bilo že rečeno, naj se naših stvari ne dotikajo, naj ne hodijo v našo spalnico, naj pustijo naše čevlje pri miru, ampak učinka nobenga. Se oproščam – učinek je bil In sicer od takrat naprej pusti pri miru MOJE stvari, otrokove in moževe pa očitno spadajo drugam, zato teh ne pustijo pri miru.
Da nama to pobere ogromno energije, je čista resnica. Nikoli nisva sproščena, še pogovarjati se ne moreva normalno.
Da bi se jaz dajala na zob namesto moža…..to nikoli nisem želela, saj sem mišljenja, da stvari z njegovimi starši ureja on, z mojimi pa jaz. Tudi, če jih kaj zanima, nikoli noben ne vpraša mene, vedno vprašajo le moža, pa čeprav gre za kakšne gospodinjske zadeve. Obnašajo se, kot da me ni.
Malo me boli, ker se spomnim moje prve nosečnosti, ko je bilo enako – kot da se ne bi nič dogajalo. Nikoli me noben ni vprašal po počutju ali karkoli drugega, ko pa sem rodila, takrat pa so se seveda na ves glas povsod hvalili, da je njihov sin dobil otroka. Ampak takrat smo bili na svojem, pa se nisem kaj dosti obremenjevala s tem. Zdaj pa to doživljam vsak dan. Pogledi mimo mene, brez pozdravljanja…..vidijo samo svojega vnuka, ki sem ga jaz rodila, ampak nisem toliko vredna, da bi kdo sploh kaj spregovoril z mano.
Hvala za odgovore!

Ja, se skoraj pridružujem tvoji zgodbi. Mi tudi živimo skupaj,imamo pa urejeno mansardno stnovanje. Problem je ta, da je njegova mama gazda v hiši in počne “moške” stvari, res pa je, da smo na kmetiji. Gospodinjstvo pušča svoji hčerki in meni (tudi jaz trapa kdaj pa kdaj pomijem posodo pri njih), ker imamo skupna kosila (pa ne po moji volji). In potem je ogenj v hiši, ker samo ona dela v štali (tast po njeno ni sposoben tega), na vrtu (tudi v moje se vtika), peč zna samo ona zakuriti in nihče drug na tem svetu… In seveda moj partner pričakuje od mene, da bom cele dni zunaj in še znotraj imela vse tipi-topi. Halo??!! Na začetku je hodila obuta k nam, ker se dol ne sazuvajo, pa sem na VELIK kos papirja napisala, da pri nas hodimo v copatih. Tudi kakšno pomivanje posode je prišlo, pa brisanje po tleh, pa pranje perila. Norela sem. Skupaj živimo štiri leta in še vedno nisem dobra zanjo in tudi nikoli ne bom. Ženska še sebe sovraži, kaj šele ostale.

Tvoja tašča je res zelo navezana na svojega sina. Kolikor si napisala (ne opravičuj se zaradi dolgega pisanja), sta z možem lepo živela, ko sta bila na svojem. Verjetno je tašča bila pobudnica, da sta prišla nazaj.

Tudi jaz sem svojemu že dolgo nazaj povedala, da bom šla stran, ker ne morem živeti v takih odnosih, ampak zgleda da so glede na tvoje naši odnosi še idealni. Vedno sem bila mnenja, da mladi in stari ne morejo živeti pod isto streho. In še vedno sem.

Ko je človek v stiski, sploh pa finančni, mora marsikatero slabo odločitev sprejeti in potem je še huje. Kako sem začela reševati jaz? Najin odnos je tudi zaradi staršev in dela na kmetiji zelo skrhan. Prepiranje zunaj, spodaj in potem še med nama. Katastrofa! No, najprej sem rekla, da bomo gradili hišo. Če jo noče on, bom pa sama. Jasno sem mu dala vedeti, da bom slej ko prej šla stran. Gradnja hiše zori že kar nekaj časa in ne boš verjela, tudi on je začel počasi, ampak res počasi razmišljati o tem. In naredila sem še eno stvar. Začela sem hoditi na svetovanja. Ti povem, da je to ena od najboljših odločitev, ki sem ji sprejela. Tebe sicer čaka otroček in hude razmere v hiši. ti pa svetujem, da poskušaš poiskati strokovno pomoč vsaj preko telefona, da dobiš vsaj malo spodbude. Odseliti se od njega na vrat na nos, da bi videl da misliš resno s svojimi mejami, je sedaj malo kritično, že zaradi otroka.

Pri nas se bomo danes vsedli in na veliko pogovarjali o naši družinski prihodnosti, ker je že čas da razčistimo situacijo. Držim pesti tudi zate, da boš zbrala dovolj moči, da postavljaš meje in se jih tudi držiš.

Verjamem, Kaja, da je težko. Verjamem, da težko živiš s tem in s takšnimi odnosi. Po drugi strani se pa moraš zavedati, da STE VI prišli v taščino hišo in ne obratno. Da so ONI zgradili to, kar vidva uživata. Da se vam zdi samoumevno, da vama to stanovanje bolj ali manj zastonj pripada. Tašča je na svojem in ne obratno. Ne odobravam njenega vedenja, absolutno ne, ampak… Ona postavlja pravila v svoji hiši in ne obratno. Lahko se selita kam privat in boste sami plačevali drago najemnino, imeli pa boste mir. Po drugi strani pa hvala bogu, da ne boste gradili v taščini hiši. Ker bi na dolgi rok znorela. Vsak ima svoje predstave o idealnem življenju in ti žal nisi del tega. Prej boš sprejela, lažje ti bo.

tUDI JAZ SEM BILA V TVOJI KOŽI, le da me ob prihodu k svoji mami, moji tašči tudi moževe sestre niso pozdravljale. One so si lastile vse, čeprav so bile že zdavnaj poročene. Noben pogovor ni pomagal ne z možem ne s taščo. Danes sem ločena. Z otrokom sem odšla in sem srečna, da mi je ta korak uspel. Danes živim izključno svoje življenje. Vem kakšna je razlika. Hvala ti dragi Bog.

Čestitam, ksara, za tvoj pogum. Moj mož hvala bogu tudi sam vidi, kako so se odnosi med nama poslabšali in mu ni vseeno, zato še vedno upam…In čakam, da najde pogum in razsvetljenje, da denar ni vse, je pa toliko več vredna naša družinska sreča. Res upam, da se bo pri nas zadeva rešila še preden pride tako daleč, da spakiram, vzamem otroka in grem…..

Mačka 5, ne strinjam se s tabo v tem delu, ko praviš, da se nam zdi samoumevno, da živimo pod taščino streho. Niti slučajno se nam ne zdi samoumevno, to sploh ni bilo v našem planu. Tudi plačujemo tako elektriko, kot delež ogrevanja in ostale stvari, tako da je fer do vseh. To sva midva vztrajala, ker si nisva želela kakšnih očitkov. Težava je v tašči – kajti njej se zdi samoumevno, da sta njen sin in vnuk doma v njeni hiši ter da lahko izvaja kontrolo nad njima, kot da sin ne bi imel žene in otrok ne svoje mame. To je težava. Ne pusti, da bi mi živeli kot družina zase, in oni zase. Tudi načrte kuje za svojega vnuka, da ne govorim, kako ves čas zaslišuje svojega sina, mojega moža, o vsem, kar dela on – tudi v smislu, zakaj npr. ni nekam šel ali naredil nekaj? Ampak to niso zgolj vprašanja, ampak na njega vpije kot na majhnega otroka, tako, da se mora nazaj izgovarjat, zakaj npr. ni šel na obisk k neki teti. Da ne govorim o tem, kako mora biti obveščena o vsakem našem koraku.Kot da je res čisto normalno, da živimo tukaj in nimamo svojega življenje. In to zamerim svojemu možu, da se ne postavi po robu in končno pove, da ni dolžan polagati računov za vsak korak, ki ga naredimo. Da se ne postavi za nas, kot za družino. In da pusti, da tako grdo ignorirajo mene. Pa da se tako lastniško obnašajo tudi do otroka, ki je tudi njegov. Zakaj bi mogla nekomu npr. razlagati, kaj je moj otrok jedel npr. za kosilo? Moža večkrat vpraša, kaj sem jaz skuhala in ali hoče kosilo, ki ga je ona ravnokar pripravila. In kaj naredi on? Namesto, da bi ji povedal, da ne rabimo nič, da kosilo že imamo, ves ponižen sprejme ponujeno in prinese meni, čeprav ga kosilo čaka že na mizi. Samo, da se ne bi zameril. Take stvari me motijo, pa uletavanje v našo spalnico – pa kaj potem, če je v njeni hiši, če je bilo zmenjeno, da je zdaj to naša spalnica? Ali nimamo tudi mi, kot družina, pravico do intimnosti? Ali pomeni, če je njena hiša, da ima pravico odpirati naše omare in čekirati stvari v njej? In jih brez naše vednosti prenašati iz enega konca na drugi, pa prati naše cunje? Mislim, da ne.

Kot ponavadi v takih primerih tvoj problem ni tašča, ampak mož.
On enostavno ni odrasel, ni prekinil popkovine s svojo družino, ne razume,
da ima ženo in otroke, ki so zdaj na prvem mestu.
Kakor ga opisuješ, je malo verjetno, da bo kaj drugače, če ostanete tam.
Ti se sama na tej fronti ne moreš boriti (čeprav tašči dopuščaš stvari,
pri katerih bi jaz že stokrat spokala).
Praviš, da se ti mož smili, da zato popuščaš. ON NI TVOJ OTROK, je odrasel
človek, kot tak naj začne ravnati. Ni izgovorov, ni debate.
Lepo mirno mu povej, da ima dve izbiri. Ali ima svojo družino, ženo in
otroke nekje na svojem, ali pa živi doma pri mamici, in ji razlaga, zakaj
ni bil pri tisti teti. Obojega ne more imeti. Je pač tako.
Zapomni si, odločitev bo njegova, ne glede na izgovore se bo odločil tako,
kot njemu ustreza, zato v primeru, da ne bo hotel iti, lahko sama greš
brez slabe vesti.

Takole ti bom napisala. V vsem napisanem se vidi, da za stanje kriviš izključno in zgolj taščo ter svojega moža. Nikjer ne berem, da si ti tista, ki bi se morala še najbolj postaviti po robu takim zadevam. Vsaj jaz bi se.
Najlažje je naprtiti krivdo drugim.
Če ti nisi na svojem, ker ti to finance ne dopuščajo, se boš pač morala malo ukloniti, vsaj toliko, kot se moraš, pa čisto nič več. Seveda, dokler ne pridete do svojega stanovanja.Upam, da delata na tem.
Glede tašče se pa ne pusti! Če ti hodi po stanovanju in pobira cunje, takoj za njo in jih vzemi nazaj! Glasno in razločno ji povej, da si TI tista, ki skrbiš za to in ne ona, pa četudi bo treba to narediti večkrat! Lahko ji pa daš v vrečo vse umazano perilo, ki ga imate, pa ji ga neseš, naj opere, tako, kot je že zadnjič.Pa po možnosti to naredi vsake nekaj dni.:)
Kosilo pa, če ga prinese, zavij in zaženi v smeti, pa je! Po možnosti jo še vprašaj, kaj je dala v hrano, da ste vsi bruhali, tudi njen zlati sin.

Draga Kaja!
Ko sem brala tvoje pismo, sem iz njega začutila vso stisko in bolečino, ki jo nosiš v sebi dan za dnem. Zelo dobro te razumem, saj sem tudi sama na “svojem v tujem”. Mi se sicer še letos selimo v svojo hišo, vendar sem se zaklela, da svojim otrokom nikoli ne bom omogočila bivanja doma, ampak rajši vzamem kredit in ga oplačujem zanje, da bodo lahko sami na svojem, seveda z mojo pomočjo, če jo bodo rabili in prosili zanjo. Samo to in nič več, ker je treba vreči ptičke iz gnezda, da poletijo. Amen!
V Sloveniji pa se skoraj pri vsaki hiši iz dobre volje rodi en kup gorja in solz, skoraj vedno čisto po nepotrebnem, ker starši delajo račune brez krčmarja.
Pred tabo je še ena porodniška, ki jo boš morala preživeti v tuji hiši med tujimi ljudmi. Skušaj se nekoliko umiriti in prevzeti nadzor nad situacijo. Predvsem trezno premisli, kaj lahko spremeniš. Vedno je kakšna možnost, čeprav je ne vidiš. Če ti kaj pomaga zapiši na liste vse možnosti, ki so na voljo, da ohraniš trezno glavo. Greste lahko k tvojim staršem? Kakšne so možnosti najema stanovanja nekje v bližini? Si razmišljala, da bi prodala parcelo in kupila garsonjero? Kaj pa hipoteka na parcelo in nakup stanovanja oz. hiše?
Veš, rešitev je veliko, najslabša je ta, da ne narediš nič, čeprav vem, da človek v obupu velikokrat ne vidi naprej. Na vsak način pa mislim, da moraš, če je le mogoče ven iz te luknje, saj bo nov otrok prinesel kup neprespanih noči, pa tudi prvi otročiček bo rabil tvojo pozornost. Verjamem, da imaš moža rada in on tebe, vendar ga je treba postaviti pred dejstvo, da tako ne gre več naprej. Najbrž se tudi on vrti v začaranem krogu, vi pa morate ven, stran in zaživeti v svojem miru, čeprav na tridesetih kvadratih.
Ko boš imela vse možnosti lepo na listu pred seboj, se vsak dan pogovorita kaj je sprejemljivo, kako naprej, kje boste čez 1 mesec, kje čez 1 leto, kje čez 5 ali 10 let. Vem, da je težko, ampak se res splača vztrajati! To vama bo dalo občutek, da sta še vedno sama gospodarja svojega položaja in da odločata VIDVA IN SAMO VIDVA!
Če si podedovala parcelo glej na to, kot na priložnost, da se postaviš na svoje noge. Pomoč rabiš zdaj in ne čez 10 let. Do hiše lahko pridete ali pa tudi ne, važno je, da ste skupaj, če se bosta imela rada in bosta pri volji, gresta lahko v svojo hišo tudi na stara leta. Draga Kaja, vsi, ki smo v podobni situaciji držimo pesti za vas in mislimo nate! Drži se!!!!

Podobno je pri moji prijateljici. Podedovala si parcelo. Cene stanovanj padajo, cene zemljišč pa so ostale enake. Razmisli o prodaji parcele in pojdite v nakup stanovanja. Bolje v garsonjeri kot takole.To je sicer zelo poenostavljeno. če je ljubezen v odnosu bo šlo. Sama imam krasne starše nam pomagajo mi njim, samo živimo pa 70 km narazen.V skupnem gospodinjstvu pa naš odnos verjetno ne bi bil tak.

sem se prebrala…kot, da berem skoraj da sebe… otrok nimava…delava na tem, ampak my god, zdaj tukaj pri njegovih, si jih sploh ne želim in pomoje tudi ne bo ratalo. zato si ne razbijam več možgančkov zarad tega, zakaj še ni….

jaz imam vsak teden krizo…psihično krizo…ampak vzamem dnevnik in pišem, bolje kot, da se derem…mojemu možu sicer vse razložim naravnost in počez, ampak on vedno reče : kaj naj naredim ? in ja, zgodi se nič…

tudi on še ni prerezal popkovine z starši in vem, da je ne bo, dokler bova tukaj. živela sva v najemu, potem sem izgubila službo, in so oni pritiskali dva meseca, da naj tja prideva…in zdej sva tle…obup..že takrat sem govorila, da sem raje na 30 kvadratih, samo, da imam mir. in se je zdaj to fejst prav izkazalo….

nimava svojega vhoda, imamo skupen vhod, skupen hodnik…vse se sliši, nenehen hrup… spalnica je v sobi kjer so vse vodne cevi, da ne morem niti spati, ker se tašča zbuja že ob 5 za v službo, tast uro kasneje….je pa ta hiša dvojček…in je na drugi strani kjer je naša kopalnica tudi od sosedov kopalnica..dvojni hrup…sosedi so tudi žlahta….

stanovanje je tako majhno, da nimava kam vseh stvari dat in jih imama še sedaj vse po vrečkah, ker nimava dovolj omar…

težko je v taki situaciji, ko si hkrati hvaležen, da ti je nekdo pripravljen pomagat in tudi pomaga, ampak hkrati te spravlja ob živce…
nisva seksala že dolgo…in sva danes zjutraj, nakar je že spet tast prišel po stopnicah in klical moževo ime…ker ni nehal, sva mogla midva nehat in je stopil ven in rekla : ne morem ata zdej…. jaz sem zavijala z očmi… pol mu je pa rekel : čez 10 minut pridi dol…

!!!!!!! da bi mu glavo odbila !! prišel bo dol, k bova midva se tko odločila…

po tem sva se kasneje pogovarjala zopet…in sem bila vesela, ker sem čutila, da sva povezana, pa da mi pove kaj ga muči in jaz mu govorim kaj men emuči….nakar začne tašča vreščat moje in njegovo ime… morala sva priti dol, ko dva OTROKA, in nama je razložila, da so to zdaj 4 poličke in da lahko midva uporabljava 2 polički. dodatne poličke za čevlje.. vse to smo že obdedali ne vem kdaj že, ampak ona je prav dol poklicala, z glasom, ko da bo prvo njega, pol pa mene fentala… hotla je pokazat, kdo je tle šef !!! pa mamico ti j*****, boš ti men tlele šefica…tast se umakne, ali pa nekaj trobeclja skupaj v njen rog. večinoma pa se odmika…

jaz sem tukaj počutim, kot da sem stara 17 let…. in da me mora skoz en učit kako nej, ker sem preglupa, da bi to znala…

dva dni nazaj, radiator ni delal v kuhinji, ker sta zmanjšala krujavo in sta se pol sklicevala, da radiator ne dela in ne vem kake budalaštine…seveda moj dragi vse to verjame…jaz sem tiho… uni so skakal okol radiatorja, jaz sem kuhala…in ona pride zraven, mi gleda pod prsti in mi tri krat reče : ne tko, ne tko, ne tko…. nakar mi reče : če smem, ti bom jaz pokazala, kako je treba rezat česen….

to je tist prijazen, potuhnjen, pristop….k da jaz k njej dol hodim in jo učim, kako mora ločevat odpadke…

ta moja tašča je strašno ukazovalna, moj dragi se lastne matere boji in ne upa nikol nič nazaj rečt. in tut čist drugi je kot, takrat ko sva bila sama v najetem flatu… kako pogrešam tiste dni…. nikol se nisva pričkala tam…zdaj pa kar naprej…

ampak res ni drugega, kot da se oddide..če se le da kam drugam…

profesor mi je podal svojo izjavo : stari starši izražajo svojo patologijo na vaju in če je možost, oddidita, ker drugače odnos ne bo zaživel…

Oglašam se po zelo dolgem času, ker moram povedat, kako so se pri nas razvile stvari. Ravno smo podpisali kupoprodajno pogodbo, ker smo kupili stanovanje in se v jeseni selimo na SVOJE :-)))))))))) Srečna sem, da se je tako izteklo, da sem vztrajala pri svojem in da nisem prehitro obupala. Z možem sva uredila odnose, sama pa sem postala veliko močnejša. Ne bom rekla, da se je tašča spremenila, ker se ni, le jaz se ne sekiram več, ker vem, da nas kmalu čaka življenje, ki sva si ga želela. Lahko si predstavljate, kakšen šok je to za njegove starše, saj so oni dejansko mislili, da bomo ostali za vedno kar tukaj. Kriva sem jaz, našuntala sem moža, ampak sem presrečna in se ne sekiram za takšne in drugačne komentarje. Veliko sreče želim tudi vsem, ki imate podobne težave. Predvsem pa, ne obupajte!!!

Čestitam, da ti je uspelo in upam, da bom tudi jaz lahko čez nekaj mesecev enako napisala!

Čestitke!
Nikoli se ne sme obupati, vedno je potrebno vztrajati in se boriti na poti k svojim sanjam…
Kjer je volja je moč! Tudi če se včasih naše sanje zdijo še tako težko dosegljive jih je moč doseči z vztrajnostjo in voljo.
Upam, da se bo zadeva uredila tudi za vse ostale, ki imajo podobne težave. Sama sem bila že na poti v zelo podobno situacijo, vendar sem se pravi čas zavedla, da je to propad za najino prtnersko zvezo. Z veliko truda in predvsem volje se je vse uredilo in moram reči, da imava danes s partnerjem prekrasen odnos, kateri pa bi verjetno z raznim vmešavanjem drugih oseb težko preživel…
Vedno se je potrebno postaviti zase in iskati rešitve. Tudi če se situacija zdi nerešljiva se ne vdajte v usodo.
Vso srečo tistim, ki imate podobne probleme. Upam, da se čim prej osamosvojite-glavno je, da nam ne zmanjka volje in upanja!

Tudi jaz imam podoben primer. Z partnerjem živiva pri njegovih starših že 2 leti, ker finančno enostavno ne zmoreva kredita, da bi si ustvarila nekaj svojega, pa tudi najemnine so zelo drage.
Tašča je bolana na živcih ampak nikakor noče k psihiatru. Cele dneve se prepira z tastom, ker si je zapičila v glavo, da jo vara, mene zmerja z kurbo, prasico in še bi lahko naštevala. Enostavno ne zdržim več tega, ker me bo psihično uničila še bolj kot me je. Poleg tega pa sem še v 4 meseu nosečnosti. Enostavno ne vidim več izhoda.

A prav res nimaš možnost iti kam drugam? Najemniško stanovanje? Starši? A ne morete zakleniti vrat svojega stanovanja? Ne more mož udariti po mizi in staršem povedati kar jim gre?

Skoraj ne verjamem, da ni nobene druge rešitve, kot živeti s takimi ljudmi.

Ne Trina nobene druge možnosti nimamo, enostavno ne vidim več rešitve iz te situacije. Živimo pod njihovo streho, v spodnjem nadstropju tašča v zgornjem midva, loči nas le hodnik in stopnišče. Z ničemer ni zadovoljna kar naredim, če ji pomijem kuhinjske omarice me zmerja, da sem ji uničila kuhinjo, da sem odkrušila barvo in še bi lahko naštevala, če nič ne naredim me zopet zmerja in ponižuje. Če se kje v hiši kaj pokvari sem zato vedno jaz kriva. Par dni nazaj ji je začel puščati lijak v garaži in kriva sem bila jaz, začela me je zmerjati in poniževati kot, da sem največja smet na svetu. Te besede me zelo bolijo, jokam cele noči in se bojim kako bomo živeli, ko se rodi otrok. Rekla je tudi, da ga noče videti, naj se poberem od hiše z otrokom vred in podobne.Partner se vedno postavi zame, ampak nič ne pomaga, samo slabše je iz dneva v dan. Vem, da se sliši nemogoče kaj se dogaja v naši družini, ampak se in jaz ne vidim več rešitve. Nekaj moram ukreniti drugače bom z živci še bolj pri koncu kot sem že. Zaradi vsega tega kar se dogaja mi je ginekologinja povedala, da imam zelo rizično nosečnost in, da je velika verjetnost spontanega splava.
Enostavno ne vidim poti iz tega začaranega kroga.