Pozdravljeni,

imam 44 let in sem ob službi lansko leto doštudirala 8 stopnjo izobrazbe po želji do boljšega življenjskega standarda in službe. Bolje plačano delo še iščem, čeprav je v krizi težje. Razmišljam tudi o tem kaj bi lahko sama delala…
Sem poročena. Mož se želi otroka z menoj. V vseh teh študijskih letih sem odlašala z materinstvom in upala, da si zboljšam življenjski standard in potem zanosim.
Med študijem sem spoznala mlajšega moškega, prijatelja (v zakonu sem kmalu začela pogrešati spolne odnose v katerim bom zadovoljena, mož je »hitri strelec«, vsi moji poskusi za izboljšanje so bili neuspešni), ki mi je kasneje izkazal čustva in željo po otroku z menoj.
Sama čutim in imam strah, da sem prestara za otroke in da z možem preslabo zasluživa. Ne morem tudi preko tega da bi si sama želela otroka, samo zaradi moškega ga ne bi imela. Imam nerešljive probleme iz težkega otroštva, nepodopre staršev skozi moje celotno življenje. Poročila sem se delno tudi zaradi tega, da grem čimprej stran od staršev, čeprav se nisem poročila mlada.
Moja čustva glede obeh moških so mešana, oba skupaj bi bila za enega. Ta trikotnik me izčrpuje, težko se odločim ker sem zelo čustvena, razdvojena med obema moškima….na koncu pa lahko pride do tega, da bom ostala sama….
Sama živeti – ne vem, če bi denarno zmogla.
S strani staršev nimam čustvene, denarne podpore niti se ne bi mogla preseliti k njim, ker so pri njih nevzdržni pogoji za bivanje.
Pri možu živim v stanovanju v starejši dvostanovanjski hiši (z starši, ki so zelo težki) v katerega sem vlagala in sem 1/8 lastnica. Koliko mi bo lahko izplačal od mojega vložka v primeru ločitve – če mi bo, iz svoje majhne plače – ne vem, verjetno niti toliko da bi si lahko kupila stanovanje. Najem stanovanja z mojo majhno plačo – si ne znam predstavljati.
Mlajši prijatelj od mene 8 let (trenutno si išče službo, s.p. je v zapiranju) pravi, da mi lahko ponudi možnost, da živim pri njemu v hiši.
Navarčevanih sredstev nimam veliko, ker sem si izobraževanje in gorivo za prevoz vsa leta plačevala sama, študirala sem približno 15 let (iz višješolskega programa do magisterija znanosti).

Ko pogledam na moje življenje vidim večinoma nepravilne odločitve in zmešnjavo, ter nobene podpore oseb s katerimi se družim, živim. Vsak vidi in zasleduje samo svoje interese. Sama se moram prilagajati in biti večinoma tiho, če ne se samo prepiram za svoje želje. Čutim se kot nekaka služkinja, delavka, ki mora »delati kar je želja in kao »pravilna ocena moškega v dani situaciji« na direkten ali zelo skrit način«.
Ne glede na okoliščine v katerih sem, si želim samo podpore, pravih čustev (če so), odkrite besede….
V tej zgodbi smo vsi vpleteni na en način izigrani kako pa narediti situacijo, da bi bili vsi zadovoljni – ne vem, verjetno to ne obstaja….

Kaj lahko storim? Kaj bi vi naredili v mojih okoliščinah? Ste bili kdaj v podobnih?

Spoštovana vrba99,

iz vašega pisanja diha velika utrujenost. Ste v prelomnih letih, ko se človek ozira nazaj in dela bilanco postorjenega. Namesto da bi videli in si dali priznanje, kaj vse ste dosegli – se odcepili od nepodpornih staršev in s trudom, pa tudi z veseljem dosegli visoko stopnjo izobrazbe, si dokazali, da vzdržite v čustveno napornih razmerah – vidite samo sivino in loteva se vas malodušje. Pa vendar se vam je v obliki zaljubljenosti v študijskega kolega odzrcalil tisti del vas, ki je še poln mladostnega hrepenenja, upanja in drobnega, a neuničljivega prepričanja, da je življenje lahko svetlejše, zabavnejše, bogatejše, bolj smiselno. Naj ponovim, ta moški je samo vaše zrcalo – pojavil se je takrat, ko ste verjeli, da vas čaka morda še kaj drugačnega, lepšega. Tako kot je vaš mož zrcalo vašega prepričanja, da od bližnjih ne morete dobiti podpore, da se morate samo prilagajati, biti delavka in služkinja moškemu, ki edini ve, kaj je za vas dobro.

Sami zelo dobro veste, da je to precej nerealno prepričanje za izobraženo in neodvisno žensko v enaindvajsetem stoletju. Prepričanja na srečo lahko spreminjamo, moramo pa vedeti, zakaj, in biti za to motivirani. Vi se sprašujete, »kako narediti situacijo, da bi bili vsi trije zadovoljni«. Vprašanje spominja na tista, ki ste si jih v nerešljivo nefunkcionalni družini postavljali kot otrok. Deklica, ki je bila žrtev staršev, ki ji niso zmogli dati prave in zdrave ljubezni. Strašljivo žalostno je, da otrok zares misli, da bi s svojim ravnanjem – če bi le vedel, kakšnim, in če bi se le dovolj potrudil – spremenil starše. Ta otrok v vas še vedno čaka na mamo – in to ste zdaj vi, odrasla vrba99. Zato ni vaša skrb in odgovornost, kako bi poskrbeli za dva odrasla moška, s katerima ste celo zapleteni v trikotnik. Edina oseba, ki jo morate osvoboditi nerealnih pričakovanj, bremen preteklosti in občutkov krivde ter nesmisla, ste vi.

Za to pa imate ogromno možnosti. Imate službo, iščete boljšo in tudi že razmišljate, kaj bi še lahko delali sami. Ni se vam treba odločati za enega ali drugega moškega, niti vam ni treba skrbeti zanju. Če vas srce ne potegne k enemu ali drugemu, najbrž noben ni »pravi«, ali pa je v vas še preveč strahu, da bi kar koli tvegali. Pa vam niti ni treba. Odločiti se morate samo zase. Če boste ostali sami, česar se bojite, je ta samota samo navidezna ali bolje povedano – sami v smislu nepodpore ste že vse življenje. Morda bi bila takšna »samost« najboljše, kar bi si lahko trenutno privoščili. Poglejte, kaj lahko v trenutni situaciji, ki je finančno omejujoča, še storite zase. Na spletu si poiščite podporno skupino, kakršnih je še in še, in se začnite družiti z ljudmi, ki so jim vaša vprašanja še kako domača. Niste edini, prav vsakdo se v življenju – in le redki samo enkrat – znajdejo v dilemi. Kaj ko bi si vsako jutro, ko se zbudite, rekli: »Danes je moj dan! Preživljam ga po svoje, v skladu s svojimi vrednotami, s pravo ljubeznijo do sebe.« In temu – pa tudi če v najdrobnejših dejanjih, kot je izbira poti v službo – tudi sledili. Sami sebe bi pošteno presenetili!

Vse dobro vam želim,