Bliža se prvi junij…dan, ko si na svet prišla ti, moja draga deklica. Prezgodaj, premajhna… nisi zajokala… vedela sem, da ne boš. Zato je bila porodna bolečina še težja, še hujša… prosila sem in molila, naj mine, čim prej naj mine, naj se rešiva…ti in jaz. Tako sebično, ampak tako resnično. Nisem te videla, vzela v naročje. Vzeli so te in te odnesli. Nekam, nekam stran, na hladno, v temo. Ostali sva sami. Ti na eni strani, jaz na drugi. Tako nemočna, z bolečino v srcu, ranjeno dušo.

Petega junija si na svet prišel ti, moj dragi fantek. Tudi ti nisi zajokal, tudi zate sem vedela, da ne boš. Boril si se, želel si ostati pri meni, v meni, čeprav si odšel že prej. Borila sva se 29 ur… Boj je bil hud, boleč.

Sedaj, po 10 in 11 letih je bolečina prav tako težka. Boli. Vedno sta v mojih mislih, moje srcu, vedno. Za vedno.

Vajina mamica

Draga Tan!

Moje iskreno sožalje naj bo nežen obliž na strto srce in boleče spomine!

V bolečini in spominih smo skupaj!

Draga tan!

Kako težki so takšni spomini. Ko bi vsaj lahko pomagala tebi, sebi in vsem ostalim, ki delijo enako usodo.

Draga Tan,
kako te razumem. Po izgubi otroka so leta kratka in nikoli več ista. In prav nič ti več ne odvzame bolečine.

In vem, kako so boleče obletnice, morda imaš srečo, da ju imaš tako blizu skupaj. Moje so razprešene čez vso leto: februar, april in september. Ko se približujejo je najtežje.Spomini kar oživijo.

Kako pa sicer izgleda tvoje življenje po ” tolikih” letih od izgube otrok. Te kakšen razveseljuje tu in sedaj?

Želim ti moči…

Moje izkreno sožalje!Vem, da po vseh teh letih bolečina še vedno ostaja in srce nikoli več ni celo!
Pošiljam ti en velik objem in toplo misel!

škratek

Moje iskreno sožalje! Nimam besed. Kar ne morem si predstavljati tako hude izgube v tako kratkem času!
Veliko moči še naprej in en topel objem!

Draga Tan!
Vem kako ti je in vem kako boli! Ravno tako sem izgubila dva moja fantka. Čas mineva, vendar zato ni bolečina nič manjša, le drugače smo se jo navadile prenašati.Ker je ta bolečina povezana z našimi otroci, je grenka, težka, pa vendar tudi na nek čuden način “naša” saj nas povezuje s tistimi za katerimi najbolj jočemo iz dneva v dan – v našem srcu!

Naj vam vsem skupaj ta sonček prinese malo veselja!

Žal otrok še nimam in mislim, da jih ne bom imela. Zelo razmišljam o posvojitvi… to je moj sončni žatek v temnih dneh.

Hvala vsem za vzpodbudne besede.

Tan, imaš otroke, le pokazati jih ne moreš okolici!Zakaj misliš, da ne boš imela takega otročka, ki ga boš lahko ponosno kazala vsem?
Lepo je, da razmišljata o posvojitvi, tudi midva, hkrati pa se še vedno trudiva zanosit!
Srečno Tan in naj bo tvojih temnih dni čim manj!

škratek

Draga Tan!
Podobno kot razmišljaš ti, sem razmišljala tudi sama. Po vsakem splavu sem rekla, da ne bom več poskusila, po smrti prvorojenke pa sem bila v to 100% prepričana. A glej, ponovno sem noseča. Res pa je, da je po vsaki izgubi trajalo dlje, da sem lahko sploh pomislila na novo nosečnost.
Čeprav se bedno sliši, mogoče rabiš še nekaj časa. Je popolnoma razumljivo, po vsem kar si preživela v tako kratkem času! To, da razmišljata o posvojitvi je zelo lepo (tudi sama sem o tem razmišljala), a ne zapiraj si tudi drugih poti, vsaj ne še. Žalovanje namreč še traja.
Želim ti veliko, veliko moči, potem pa enega krasnega sončka (tvojega ali posvojenega)! Drži se! Vem, bližajo se najhujši dnevi, a boš zmogla! Jaz verjamem v to!
LP, Aria

Hvala, hvala vsem za vzpodbudne besede, tolažbo. To mi veliko pomeni. O teh stvareh se ne morem s komerkoli, pravzaprav z nikomer, le s sabo… tiščim v sebi, kot zaklad, kot nekaj mojega, tako zelo mojega.

V nedeljo bom ravno krstna botra…je to usoda, mi je to namenjeno? Upam, da bom zdržala.

Tanja

Draga tan!

Naj bo tudi moj objem namenjen tebi, moje misli pa našim angelčkom.

Čas tako prehitro teče, a še vedno počasi, kajne?

Poznam bolečino in žalost,….

Veliko notranje moči ti pošiljam

TT-D

Res… Hitro, zelo hitro. Ko pomislim, kako bi bila moja sončka že velika (11 in 10 let) si kar ne morem predstavljat… v meni sta in vedno bosta otroka, moja dva mala angelčka.

Bojim se nedelje.

Samo eno ti lahko povem BODI MOČNA!
ISKRENO SOŽALJE.

Ko bi le lahko jutri bila… tako se bojim.

tan, kako je bilo pri krstu?

Bilo je… nepopisno težko. Ves čas sem se spraševala, kaj sploh počnem tam, ali se usoda res igra z mano. Bila sem… kot kamen. Hladna, tiha, oddaljena od vsega dogajanja. Tilna nisem mogla niti prijet v roke… vem, da bi me to zlomilo. Počutila sem se noro, nenormalno zaradi tega, ampak… naj mi Bog oprosti, nisem zbrala te moči.

Stalno sem se spraševala… kakšna bi bila sedaj moja punčka… stara 10 let. Bila bi prava gospodična. Toliko slik se prikaže, toliko spominov, želja…

Hvala, da si se spomnila name.