Prebiram, prebiram… in ugotavljam, da sem ujeta v primežu narcisa. Že vrsto let. In sedaj ko mi je končno kapnilo, da nisem jaz “kriva” stanja, sem želela oditi. Hočem več od zakona, veze. Ali pa bolje biti sam.
Ker se je mož ustrašil, je želel na svetovanje. Najprej sam, potem sem pristopila še sama. Še vedno hodiva, ampak… Tam vedno poudarjam, da to ni to. Da se trudi, ampak vseeno imam občutek, da je to samo fasada, ne želi si v srcu, glavi nekaj spremeniti. Svetovalka pravi, da je potreben čas. Res, ampak – a se bo spremenil, če sam tega ne bo želel? NE, ne bo se. Kot ste rekli – trenutno je vse ok, potem kot vihar spet vse narobe, pa spet…. Ne veš kaj te pričaka naslednji dan, v naslednji uri. To človeka ubija, psihično. Vem, primarna družina ga je naredila takega, kljub vsem dokazom kje je “krivda” trdi, da je imel lepo otroštvo, nič pogrešal, da je v redu človek. Ja, poštenjak je, ne krade, ne ubija – dobesedno. V resnici – krade meni osebnost. otrokom, ubija naš jaz, samozavest…. In to si ne prizna. Ali pa – kak trenutek, potem pa…. Smo drugi krivi, ker ga ne razumemo.
Sedaj pa vprašanje – a se tak človek kdaj sploh realno zaveda, se spremeni? Zakaj svetovalka ne reče odločno – tako in tako, ali pa…. Je sploh prihodnost s takim človekom mogoča, če se sam ne moreš sprijazniti on se pa ne želi/more spremeniti? Obstaja sploh kaj, da jih postaviš pred dejstvo, da spoznajo sami sebe?? Res me zanima, kajti sem odločena – poskušam vse, če je varjanta, če ni, bolje spakirati, kot se iti takšne igrice.

Pozdravljena Ena tako ujeta!
Tisto, kar šteje so dejanja, ne besede. To, da ti mesece in leta zagotavlja, da se bo spremenil, pa je še vse isto nič ne pomeni in nič ne spremeni. Zato morda postavite konkretne cilje ( realne, vendar ne prepočasi) in če se nič ne spremeni, potem veš, kaj ti je storiti. Poslušaj tisti najbolj globok glas v tebi, ki ima ponavadi najbolj prav, ne glede na to, kaj ti govorijo drugi.

Narcisi in mejni se spravijo k terapiji zgolj in res samo zgolj, če so stisnjeni v kot in bi zaradi tega kaj izgubili. Večinoma pri terapiji sodelujejo zgolj toliko, da nekaj ne izgubio in se ne spreminjajo. V stroki velja, da lahko nekoga z osebnostno motnjo spremeniš šele po nekaj letih intenzivne terapije , pa še ta mora biti prava ( ker nekatere niso primerne) in terapevt mora vedeti za kaj gre. Kar je pri nas težava, ker je lahko psihoaterapevt že vsakdor, ki se to spomni in ker večina psihologovo in tudi mnogi psihiatri nimajo pojma o osebnnostnih motnjah in so tako lahke žrtve svojih pacientov, ki jih peljejo, tako kot se jim zdi. Poznam kar nekaj primerov , nekaj tudi iz foruma in morda se bo kdo oglasil.

Pri osebnostnih motnjah večinoma ni dobro, če gresta na terapijo skupaj, ker potrebujeta popolnoma drugačen pristop, ker se srečujeta s popolnoma drugačnimi težavami. Še huje je, če naletita na terapevta, ki je morda dober za nekatere druge stvari, za osebnostne motnje pa ne, ker to pomeni, da bo tisti drugi ponovno zlorabljen ( četudi nevede) še iz strani terapevta. Zato je bolje, če gre k terapiji vsak zase. Če si tvoj partner res želi spremembe, potem naj začne hoditi na terapijo sam. Če boš opazila, da je kaj drugače, potem se tudi ti potrudi ( če še misliš, da bi lahko bila z njim) drugače pa odnos zaključi. Njegovega stanja nisi povzročila, ker nisi strokovnjak mu ne moreš pomagati in zanj nisi odgovorna, kot odrasla oseba je sam odgovoren za svoja dejanja in stanja.

Preberi si čimveč o narcisizmu, mejnih osebnostnih motnjah, nekaj izkušenj in mnenj lahko dobiš tudi na tem forumu.Predvsem pa sledi svojemu srcu in zdravi pameti…

GittaAna

Poskušam dati to temo posebej, pa mi ne rata….ko bom velika, bom znala vse..:-)