V postolje z učiteljem

Saj v bistvu sta oba povedala ze vse. Sama se strinjam z Edijem, da je treba otroku v tem primeru stati ob strani. Ursa kaj bi pa ti storila, ce bi to odkrila pri svoji hceri? Pa ni vazno kaksen poklic opravlja tak moski.

Glede na Petrino pisanje, pa jo ocitno ni motilo da je ucitelj, da je starejsi. Nalasc se je gibala bolj v njegovi blizini. Verjetno se ji je zdelo se celo fino, da je ugajala starejsemu moskemu, ker se je lahko merila z odraslimi. In po mojem je takih deklet se cel kup, zal. Sama se dobro spomnim, da so dekleta padala v jok in travme, ker jih nek ucitelj z sole ki sem jo obiskovala ni hotel peljati na sok. In po mojem so ble pripravljene zanj storiti vse.

Po mojih izkušnjah je otroka zelo težko voditi. Ko se začne šolska doba (pa že prej) je otrok pod velikim vplivom okolice, pa potrošniške družbe, pa…). Poleg tega sem vedno bolj prepričan, da imajo geni bistveno večji vpliv kot si običajno predstavljamo (zakaj so potem otroci istih staršev lahko tako različni…).

Skratka, prepričan sem, da se tudi z “idealnim” vodenjem otroka ne da preprečiti, da se ne bi zgodila Petrina zgodba. Lahko veliko naredimo da se kaj takega ne bi zgodilo, zares preprečiti pa tega ne moremo. Tisto kar pa je za mene bistvo problema, pa je to, da si moramo starši priznati določeno nemoč, da sicer skušamo otroka res voditi v “pravilno” smer, da pa če nismo pri tem najbolj uspešni, da ne nehamo otroka obravnavati kot samostojno osebnost, ki si zasluži spoštovanje in ki že zelo zgodaj de facto odloča o svojem življenju. Da ga morda najboljše vodimo, če ga ne vodimo preveč, če mu dovolimo, da dela manjše in tudi večje napake in v luči te teme se mi zdi seks petnajsletnice z učiteljem sicer velika napaka, ki pa nikakor ni usodna, precej hujše se mi zdi, če to petnajstletnico zalotijo pri kraji v tekstilni trgovini, da ne govorim seveda o drogi itd…

Mia, če boš prebrala moj prejšnji post, boš ugotovila, da tudi moje mnenje ni nič drugačno od Edijevega, kar se tiče pomoči otroku. Seveda je treba otroku stati ob strani, saj tudi za to so starši. Toda nastane problem, ki se mu reče MEDSEBOJNO ZAUPANJE starši – otrok. Koliko staršev se z otroci in mladostniki sploh pogovarja še kaj drugega, razen o šoli, kakšnem hobiju itd. Marsikdo sploh ne ve, kako je ime otrokovim prijateljem, kje se giblje izven šole, kakšne simpatije in “ljubezni” ima, koliko vedo o drogi, spolnosti itd. In če je tako tudi v Petrinem primeru, ni čudno, da jo je “zapeljal ali zaslepil” odrasli, formirani moški, ki ga očitno gleda kot Boga. Morda je pa vzrok temu tudi oče, ki morda le ni izpolnil svoje očetovske naloge. Seveda so to samo ugibanja, nič drugega.

Kar se pa poklica tiče. Poleg njegovih let, ki so za mene sporna, je problem TUDI poklic. V tej debati ne govorimo na splošno samo
o letih. Zelo sporen je zame tudi poklic. Kot pedagog je v stalnem stiku z odraščajočo mladino, ki mu je bila zaupana z namenom, da jo poučuje po šolskem programu za “njegov”predmet”.
Vsekakor pa to ne zajema “praktičnega poučevanja spolnosti”.
Nikjer ni rečeno, da ni to njegova stalna praksa in da ne bo še veliko takih nivnih Petr ponovno izkoristil.

Edi pravi, da sam akt ni problem. Očitno v tem primeru MORDA res ne. Toda, kakšen odgovor bi pa bil s tvoje strani, če bi ta deklica zanosila ali morda dobila kako spolno bolezen ali celo AIDS, ki ima lahko dolgo inkubacijsko dobo. Morda je tudi kar se bolezni tiče, mladina še vseeno premalo poučena. Saj sploh ne veš in ne vemo, kakšne so sicer njegove spolne navade, kolikšna je nevarnost za okužbo, saj ima že “dolgo delovno dobo”.
Tole je sicer zelo črn scenarij, toda iz srca upam, da Petra ne bo deležna takega.

Faaaak ej, to je en hud prasec, ki se naslaja nad naivnostjo in nedolžnostjo mladih beybik. Mah tu gre itak za kazanje moči, superiornosti – duševno pa te lahko zaznamuje za celo življenje. Sicer si pa tudi sama smotana, kaj pa nasedaš takemu. Ali pa ti je tudi do tega, da se kao postavljaš pred sošolkami, kje si bila, pa kako ti je bilo z njim. Ej punca, igraš se z ognjem in si na dobri poti, da postaneš prasica. Sorry, ampak to sklepam po temu, ker si totalni air head, da še konkretnega vprašanja ne znaš postavit – kaj bi sploh rada da svetujemo?!

Allure, se strinjam s tabo.

Draga, punca, gotovo nisi ne prva ne edina, in tale vaš učitel jih bo nekega dne še pošteno staknil.

Vsi, ki so ti na tak ali drugačen način odgovarjali, so ti večinoma povedali isto, vsak ima po svoje prav. Veronike ne bi ravno poslušala, čeprav ima očitno svoje mnenje dobro podprto. Človek pač vedno deluje v skladu s svojimi prepričanji, samo da so njena malo “skrenila”. Ko bo stara 35 let in bo njen možiček skakal z eno, ki bo istih let kot njuna hči, verjamem, da bo zelo zadovoljna.

Nobeden pa ti ni povedal, da je spolni akt z osebo mlajšo od 14 let kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zaporom. Poleg tega, da se učitelj v nobenem primeru ne sme seksualno zapletati s svojimi učenci – še posebno, če so ti mladoletni. Torej…

Če si želela na forumu dobiti potrditev, da je prav, da se ga izogibaš, si verjetno ugotovila, da večinoma mislimo, da je prav. Najbrž boš kmalu videla, da gleda po drugih puncah in enkrat bo naletel na mino. Mislim na eno, ki ji bo sicer pasalo, da jo gleda, ko bo začel rinit vanjo, ga bo pa prijavila.

Drug problem je, kaj narediti z učiteljem, ki si prilašča pravico do svojih učenk. Ampak dokler bo počel s puncami kar ga je volja, in bodo vse molčale, itak ne bo nič.

Se absolutno strinjam s tabo, samo se vedno mi nisi odgovorila, kaj bi storila potem, ko bi se to enkrat ze zgodilo. Zgolj pogovor z otrokom, ne vem morda obisk ravnatelja-ravnateljice te sole, bi ga prijavila kriminalistom….

Draga Mia, namerno sem izpustila ta del odgovora. Zakaj?

V vseh mojih javljanjih na to temo sem napisala, kaj je potrebno storiti staršem (vsaj po moje), da se ne bi potrebovali ukvarjati z odgovorom na taka vprašanja, na katerega vztrajaš za odgovor.
Ne bi rada zopet ponavaljala vsega, kar sem že povedala. Tudi strokovnjaki nam dopovedujejo, da je boljša preventiva kot kurativa, bolje preprečit kot “lečit” (zdraviti).

Imam naporno službo kar pomnim. Toda nikoli mi ni bilo težko pogovarjati se s svojo hčerko ali sinom, kadar sem ZAČUTILA, da je le-ta potreben pogovora. Včasih je trajalo cele ure, pa čeprav me je čakala cela gora perila, umazana posoda itd. Verjetno sem bila edina (seveda nekaj manj tudi oči), ki sem vedela drobne skrivnosti (simpatije že od vrtca dalje, kakšne telesne “težavice” na razvijajočem se mladem telesu, nerazumna obnašanja določenih ljudi itd.). Jaz sem prepričana, da konkretna zadeva pri mojih otrocih ne bi “palila”. Tudi zato, ker je pri nas oče OČE in ne potrebuje napr. hčerka iskati vzornika (ali tistega, ki ji manjka) v starejših moških, ampak zgolj pri vrstnikih. To mislim, da je bil tudi eden od vzrokov pri Petrini avanturi.

Sedaj razglabljati, kaj bi naredila jaz “ČE BI”, nima smisla.
Povedala sem, da je potreben TEMELJIT pogovor s Petro. Seveda, če starši ne prakticirajo komunikacije z otroki na takih osebnih ravneh, bi bil potreben pogovor s strokovnjakom, sploh, če je dekle mlajše od 14 let (vezano na kazensko odgovornost). Takoj tekati do ravnatelja ali celo kriminalistov, kot praviš, mislim, da je v prvi vrsti neodgovorno. Zakaj? Kako pa nastajajo “trač” časopisi ali Slovenske novice, Lady itd. Že s tem, da bi stvar dali “na veliki zvon”, bi najbolj škodovali Petri. Ob takem ravnanju si pa lahko prepričana, da bi tudi ti, če bereš take časopise izvedela še ostale podrobnosti in morda celo videla sliko g. učitelja, Petre, morda tudi staršev …

Bo dovolj?

Sem se spomnil, da sem nekoč čital Sidharto. Ta je svojega sina vzgajal v velikem spoštovanju in z eno samo veliko ljubeznijo …. in vzgojil nehvaležnega sina, ki ga je na koncu še okradel, ko je šel v svet…

Hočem reči, da sem poln besed (in tudi v praksi to počnem) o ljubeči vzgoji, spoštovanju otrok, pogovorih…., verjetno pa brez delčka prisile v resnici ne gre.

Sigurno Edi, kanček prisile je vedno potreben. Samo dozirati ga, da je le kanček, pa je zelo, zelo težko. Absolutno sem proti fizični prisili, toda tudi psihična, če je napačna, je lahko še bolj škodljiva kot prva. Mislim, da pravega recepta ni. Tudi dve družini, dva otroka iz iste družine, dva zakonca nista enaka.
Torej, pravilo je, da pravil ni. Prilagajati se je treba trenutnim situacijam, imeti na misli otrokovo korist (morda šele v starejših letih) in z rahločutnostjo otroku tudi odkloniti nakup kakšne stvari, ker je naredil to in to (samo primer). Razložiti mu je pa treba, zakaj smo tako ravnali, da bo znal razumeti pomen “kazni” (torej, da ni dobil željene igračke).
Sama kazen, brez obrazložitve, otrok ne bo znal pravilno ovrednotiti (občutek njemu storjene krivice; občutek, da ga starši ne marajo; občutek, da mu ne kupijo, ker mu ne privoščijo itd.). Mislim pa, da mora vedeti, da za vsakim dejanjem obstaja neka, recimo temu, “kazen ali pa posledica”. Samo, če to dopoveduješ šele 14-15 letniku, ki že misli, da je pojedel pamet celega sveta, sigurno ne bo enak uspehu tistega, ki že od malega ločuje kaj je prav in kaj ne.

Jaz zamerim predvsem njemu. Kot toliko starejši moški in pedagog bi moral razmišljati s pravo glavo. Dobro, da niso vsi učitelji taki in da se znajo upreti čarom in osvajanju svojih dijakinj in učenk.
Prepričana sem, da nisi ne prva in ne zadnja osvojitev pri njemu. Sigurno ne gre za ljubezen in iskrenost z njegove strani.
Pa še nekaj za Veroniko. Ko boš malo starejša, boš sama ugotovila, da mlademu dekletu ni težko dobiti starejšega, izkušenega moškega. In mislim, da ni bistvo v tem, da te nekdo dobro ‘nabriše’.

Punčke, pa kaj je z vami? LJUBITA da se???????? Ej, Veronika, če ne bi povedala koliko si stara bi to brez problema ugotovila, še celo kaj manj bi ti jih dodelila. Pa kaj je z vami, mladina!?
Pa da ni njen problem, če ima ženo in otroka? LAhko pa hitro to postane tudi njen problem. O ja, pa kako hitro. Saj ni čudno zakaj svet pelje tam kamor pelje.

Pri svoji petletni deklici poiskušam z zvezdicami in črnimi pikami, se pravi, da vsak dan oceniva ali je bila “pridna”, posebej pa štejeva dosežke (pevske, plesne, planinski krožek…). Pridnemu tednu sledi nagrada, ki pa je žal prepogosto materialna (igračka ali denar). Moram reči da se obnese, je pa včasih problem motivirati tamalo, ker ima že itak ful vsega dovolj…

Mimi, kaj je pa s tabo!

Ali odrekaš 15 letnici možnost, da je sposobna ljubiti?
Koliko pa mora bit stara, da ji boš to možnost “priznala”.

Hočem reči, otroci in najstniki so tudi zaljubljeni, na svoj, včasih zelo romantičen in lep način, ki jih tako prevzame, da jih kar nosi okoli. In ta čustva so pogosto bolj intenzivna, kot smo jih pogosto mi odrasli čustveno otopeli ali zakrneli sposobni doživljati. In mi, ki se imamo za odrasle moramo to spoštovati in ocenjevati da nekdo zaradi mladih let ni sposoben prave ljubezni si ne smemo privoščiti! Kaj pa je sploh prava ljubezen? Morda pa je to ravno Petrina ljubezen, saj gre preko vseh ovir…

Vidiš, Edi, saj si mi dal prav. Na svoj način “ljubijo” (ja, so zaljubljeni, kar še ni ljubezen), tako ja, ne pa tako kot ta 35-letni učitelj, se ti ne zdi. To pomeni, da le ni medsebojna ljubezen, katera naj bi bila po mnenju Veronike. SPLOH pa eno ljubljenje še ni ljubezen, se ti ne zdi ali mogoče spet pretiravam.
Pa še nekaj, kar sploh nisem nameravala komentirati, sedaj pa bom. Praviš,da svojo hčerko nagrajuješ za vse dobro. Pa misliš, da to daleč pelje? Kot si rekel ima vsega dovolj, igračk in denarja, ji boš potem kupil, ne vem, recimo avto?

Tole ti bom pa tukaj dodala. Vzgoja ni nagrajevanje. Verjemi, da ne pelje daleč. Deklica in kasneje dekle, bo vedno za pozitivno dejanje zahtevala ali pa vsaj pričakovala nagrado. Kako pa bo to sprejela njena širša okolica, njen partner,….Bodo vsi propadli, finančno, okoli nje. Sedaj boš rekel, da je za to prezgodaj. Pa ni. Kakor naučiš v rani mladosti tako ponavadi ostane za večino življenja.
Mene, recimo, starši niso nikoli ali pa skoraj nikoli nagrajevali za dobra dejanja. Niti za petico niti za uspeh v šoli. Vendar sem bila najbolj vesela in pa zadovoljna ter ponosna nase, ko sta me starša pohvalila in vedno sem se trudila za te pohvale in ne za materialne nagrade. Pa lahko sama zase rečem, da sem odrasla v žensko, katera je še vedno rada pohvaljena in je zelo srečna ko me mami še pri teh mojih letih pohvali in vem, da me zato, ker sem si to zaslužila. Če bi me v vseh teh letih nagrajevala, bi verjetno že morala vzeti kredit.hehe.

No saj si že sam, Edi, povedal veliko resnice okoli materialnega nagrajevanja. Počakajmo še nekaj let, pa boš moral svoji “tamali” zato, da ti bo prinesla čaj v posteljo (če boš bolan) obljubiti letovanje na Karibih. Že sedaj imaš probleme z izbiro nagrade, ki bi jo motivirala. Mar misliš, da jo bo že samo dejstvo, da si ti, njen oče, bolan, nagradilo in vzpodbudilo, da ti bo pomagala? Kako si si pa to prislužil? Vedi, da bo pomoč tvoje hčerke, če jo boš rabil, nagrada predhodnega tvojega “nagrajevanja” njene pridnosti. Pa misliš, da ko bo odrsla, da bo sigurno hvaležna za vse materialne dobrine? Kako bo pa na stara leta?

Živi bili, pa videli!

Kaj pa nagrada: malo več prostega časa za otroške igre s tvoje strani, skupnega ogleda kakega filmčka, crkljanje, posluh za “grozne težave” (Luka jo je s kanglico po glavi, Katja ji je pa Barbiko zlomila itd.).

Možno, da sem pa jaz čudna, ker ne zastopim in ne odobravam, da desetine kupljenih Barbik in njenih oblekic, kupuje otroško pridnost in hvaležnost.

No, jaz na svojih otrocih že vidim rezultate. Jih ti?

Petnajstletnica pač še ne premore prave ljubezni in to brez tega, da bi ji jo kdo odrekal. Še odrasli je največkrat ne premoremo. Ljubezen zahteva celotnega človeka – njegovo telo, dušo in duha, ker je ljubezen dajanje samega sebe za drugega. Zaljubljenost pa je le čustvo in čustva so samo delček človekove duševne razsežnosti. Zaljubljenost pa ne daje, če pa daje, daje le toliko, da hrani ta blaženi občutek, ki ga zaljubljenost ponuja. Razlika je očitna.
Lep pozdrav, Klemen

Petra je mogoče res zaljubljena, učitelj pa prav gotovo ni. Izkoristil jo je za svoje potrebe. To so dejstva. Če bi jo ljubil, bi počakal z spolnimi odnosti. Tako pa je on vreden vsega obsojanja. Petre pa jaz ne obsojam in verjetno tudi drugi ne. Pa čeprav ga je mogoče zapeljevala. Kateremu mlademu dekletu pa ne gode, če jo osvaja in občudije ‘zrel’ moški. On, kot odrasel moški in predvsem kot pedagog, bi moral vedeti kaj je prav in kaj je narobe.
Če bi se moji hčeri zgodilo kaj takega, bi se trudila, da bi ji stala ob strani. Kaj bi pa storila s takim pedagogom, pa mi še ni čisto jasno. Po vsej verjetnosti bi ga poiskala in ukrepala. Pa ne tako, da bi odšla do ravnatelja ali na policijo.

Spoštovana Urša,

oglašam se samo glede vašega “hvalisanja” glede vzgoje in kako je vam uspelo … vsa čast vam … samo moje mnenje pa je, da niso ravno vsi otroci tako vodljivi kot vaši, čeprav jim starši posvečajo dovolj časa, se z njimi pogovarjajo, razumejo njihove tegobe itd. … , enotnega recepta za uspešno vzgojo žal ni. Mislim pa, da se vsaj večina staršev trudi za uspešno vzgojo, čeprav delajo napake (nezavedne in tudi zavedne) mislim pa, da noben starš načrtno otroku noče škodovati.
Moramo si pač priznati, da je današnja mladina precej drugačna kot smo bili mi … mi pa imamo v glavi še vedno vzgojne metode naših staršev … ja koliko so se pa oni z nami ukvarjali???

Pa brez zamere
lep pozdrav

Spoštovana kr’ena!
Glede na to, da ste ugotovila, da gre pri meni za “hvalisanje”, imam proti oceno za vas : “nevoščljivost”, ki je že kar slovenska folklora. Če meni ne uspe, zakaj bi pa pol drugemu?

Še vedno stojim za tistim, kar sem napisala, čeprav mislite vi, da se hvalim. Moj namen je bil deliti svoje izkušnje in verjeli ali ne, tudi izkušnje mojih staršev. Morda vi res nimate izkušenj, da so se vaši starši veliko ukvarjali z vami, otroci. Če vam še tako ne paše, moji so se! In to poleg naporne službe obeh staršev! Ne se skrivati za fasado, kakšna je današnja mladina. Kakšna neki! Kakršno smo vzgojili, seveda ob izdatni podpori sodobnih medijev. Preprična sem, da 99% staršev želi svojim otrokom samo dobro. Vendar očitno ne dovolj ali pa na napačen način, če mladina ne vidi prihodnosti, ciljev. Zato pa hoče izživeti prihodnost v sedanjosti namesto sedanjost za prihodnost.

Ali po vaše pomeni, da če se naši starši niso ukvarjali dovolj z nami, potem naj kar dvignemo roke in rečemo, hja, taka je naša mladina?

No, če vas moti, ker moje izkušnje niso take, potem se pa kar tolažite: tam ena Urša se samo hvalisa. Morda boste potem bolj zadovoljni sami s seboj.

Če kdo kaj zameri, bo pa še odmeril. Nimam nobene zamere do vas!

Nasprotno! Prav lepo vas pozdravlja, Urša!