http://med.over.net/forum5/read.php?140,9292992

Spoštovana gospa Jana,

nadaljujem na temo, ki sem jo že enkrat objavila (zgoraj je link), stvari so se namreč še bolj zapletle in resnično sem v stiski, ker ne vem, kako naj se obrnem, kako naj ravnam, da bo najbolje za nas in predvsem mojega otroka (najina punčka je zdaj stara že 16 mesecev). V prejšnji prošnji za vašo pomoč sem opisala partnerjevo družino, odnose in predvsem probleme, ki so nastali po rojstvu hčerke. Na kratko – njegova starša (predvsem oče) sta že od vsega začetka do otroka zelo posesivna, ugotovili smo, da v otroku vidita neko zadnjo rešilno bilko za zapolnitev vrzeli (pomanjkanje ljubezni, slab partnerski odnos med tastom in taščo, čustvena nezrelost, kompleksi, frustracije…). Vikend, ki je za nami, je bil v glavnem namenjen temu, da bi se enkrat končno pogovorili o stvareh, ki nam ležijo na duši, saj so odnosi napeti in neiskreni. Obiski so potekali v duhu “biti vljuden in biti tiho za voljo ljubega miru”, hkrati pa je bila v ozračju nevzdržna negativna energija, s katero so v glavnem oni pritiskali na naju in nama na vse možne načine vlivali slabo vest, ker se po njihovem mnenju premalo vidimo in ker so enostavno imeli prevelika pričakovanja. Pa smo šli na obisk več kot enkrat tedensko, včasih smo se videli tudi po 2-4 krat tedensko. V glavnem, otroka so včasih videli skoraj vsak dan, včasih pa tudi teden dni ne,pač odvisno kako je nanesla situacija. Kljub vsemu za njih ni bilo nikoli dovolj, že zelo zgodaj sem dobila občutek, da so komaj čakali, da se rodi ta otrok, njihov “odrešitelj”, ki jim bo zapolnil praznino v srcih ter preganjal dolgčas dan za dnem. Ker nismo izpolnjevali njihovih nemogočih pričakovanj, je mož trpel v službi (moj mož dela v firmi, katere lastnih je njegov oče – si lahko predstavljate, kaj to pomeni?!), saj mu je tast v službi večkrat nagajal, ko je pač nismo izpolnili njegovih pričakovanj glede obiskov ipd. Da ne govorim, da ima tast tudi zelo grdo navado se vtikovati na splošno v vse malenkosti, od tega, kakšno pohištvo bi bilo pametno kupiti, do tega, kako vzgajati in negovati otroka, seveda. Mož ima še mlajšo sestro, ki se je ravno tako preselila v eno od njihovih nepremičnin (midva živiva v babičinem stanovanju, katerega lastnik je še vedno tast, moževa sestra pa se je pred letom dni preselila v vikendico, katere je ravno tako lastnik tast). Sestra se ne zna postaviti zase, se pa precej pritožuje, kako ji oče vsakič, ko pride na obisk, pametuje, kako bi morala imeti urejen svoj nov dom. Malenkost, bi rekel nekdo.. ampak velik problem nastane, ko se ta ista oseba začne grobo vtikovati v mojo družino in mojega otroka ter naše življenje nasploh. Ne glede na to, če sva se z možem že zdavnaj zmenila, da bova tastovo neprestano užaljenost in frustriranost ignorirala, je to postalo po tolikem času nevzdržno in odkrit pogovor je bil neizogiben. Ker so taki pogovori v njihovi družini popolni tabu (problemi so se pri njih vedno pometali pod preprogo, to tudi sami priznajo), je bilo za vse udeležene to velik šok. Tašča je razumljiva oseba in je vse razumela, nama tudi marsikaj dala prav, tast je pa reagiral popolnoma primitivno in sebično. Njegove besede sebi v bran so bile brez vsake osnove, njegovi očitni ali izmišljeni ali prirejeni. Od tega, da mi je očital, da je prepričan, da sem se že med nosečnostjo odločila, da oni tega otroka kaj dosti ne bodo videli, do tega, da sva z možem hinavska, da mu odtujujeva otroka in mu ne zaupava (pa ravno zaradi najinega nezaupanja sva načela debato), do tega, da ga itak nihče iz družine (vključno s taščo in moževo sestro) ne mara, da ga neprestano žalimo, da nam nič v zvezi z njim ne paše… v glavnem, zaigral je največjo žrtev in se obnašal na ravni majhnega otroka, ki hoče s čustvenimi izbruhi izsiliti svoj prav, pa ne glede na to, kako mu pojasnjuješ in dokazuješ, da nima prav.
V glavnem, povod v ta pogovor je bilo dejstvo, da sem jaz dobila službo in da sva se z možem odločila , da dava hči v vrtec. Pa ne samo zato, kjer njegovima staršema ne zaupava otroka v varstvo, ampak tudi zato, da se na vrtec in druge otroke čim prej navadi, saj bi to bilo slej ali prej neizbežno. Onadva sta pa pričakovala, da bo vnukinja pri njima in zdaj sta užaljena – predvsem tast, tašča je razumela, vsaj tako je rekla. Včeraj sva bila še na obisku pri njegovi sestri in ji povedala, kaj in kako je bilo. Običajno je ona znala svojega očeta precej zagovarjati, tokrat je priznala, da seveda nima prav. Edina stvar v njegov bran, ki jo je izrekla, je bilo nekaj, kar mi ne da miru – da njen oče vse to počne v imenu ljubezni. Da sicer ne zna in nima občutka, ko ljudi s svojim vedenjem spravlja ob živce, ampak da to izvira iz njegovega otroštva, ko mu njegova starša nista znala dati dovolj pozornosti in ljubezni, ki ju zdaj že celo življenje išče in je nima nikoli dovolj, ne glede na to, kaj in koliko mu vsi dajemo. Vse to seveda lahko razumem in verjamem, da takih vzorcev človek sam ne more spremeniti. Predvsem zato, ker si niti slučajno ni pripravljen priznati, da je le on tisti, ki je problematičen, ne pa vsi okoli njega, kot je povedal.

Kar se tiče problema okoli varstva otroka, je pa tako – vrtec je odprt samo do 16.ure, midva z možem pa imava take delovne urnike, da bova vsaj vsak drugi teden 3-4 dni tedensko (popoldne po vrtcu) potrebovala dodatno varstvo. Njegova starša sta v penzionu in bi jo seveda čuvala, le midva nimava zaupanja. Ne samo jaz, tudi mož, ki je njun sin, jima ne zaupa in oba imava strašno slab občutek. Namreč, že večkrat sva hči pustila v njunem varstvu in ugotovila sva, da je enostavno ne znata varovati, kot bi bilo to za 16 mesečnega otroka potrebno. S tem, da je najina hči še posebej živahna, hitra in radovedna. Tako se je nazadnje, ko je bila tam, po celih rokah polila z lakom za nohte, ker je nista gledala, kaj počne. Že enkrat prej se nekje staknila zeliščne kapljice in se polila po oblačilih. Pa ne kompliciram zaradi oblačil, ampak tukaj gre za nekaj več – gre za to, da sva jima jasno povedala, da to in to otrok ne sme, da v tisti prostor, kjer imajo te stvari na dosegu, naj otrok nima vstopa, pa najine prošnje niso upoštevali. Enostavno so dovolili, da se otrok igra in posega po stvareh, ki so nevarne in strupene. Nihče seveda ni pomislil, kaj bi bilo, če bi si hči spravila kapljice ali lak v oči, usta… Ko sva jima to povedala, je bil tastov odgovor, da sva vse skupaj po nepotrebnem napihnila in da itak vedno vse napihneva, ker čist preveč komplicirava okoli otroka. Na podlagi tega seveda nisva razvila zaupanja, ampak sva samo še bolj prepričana, da enostavno ona dva nista sposobna paziti na otroka. Morda bi jo tašči še zaupala, ampak ona je tako zasedena s svojimi hobiji, da je sama povedala, da bi kdaj otroka pač pustila tastu, da bo že poskrbel…tukaj nastane spet problem, da tast ne samo, da ni več sposoben čuvati otroka, ker je star, ampak da se mi naravnost upira dejstvo, da se že od vsega začetka prav bolestno grebe za otroka in je na vse okoli sebe ljubosumen. iz njegovega vedenja sva midva razbrala, da bi on najraje videl, da mu otroka predamo in se vsi umaknemo, da bo on srečen, saj smo ga odrasli že zdavnaj razočarali, zadnje upanje je ta otrok in niti pomisliti nočem, na kakšne načine vse bi si on pridobil njeno naklonjenost. Ko so v igri sladkarije, se prav vidi, da bi ji dovolil pojesti neomejene količine, če ne bi bilo zraven naju z možem. Pa še marsikaj drugega bi otrok počel, samo da bi si on s”kupil” otrokovo ljubezen. Še najbolj se mi vse skupaj upira zaradi tega, saj sem rekla, da tega ne bom dovolila. Čustveno nezrel človek, ki ima toliko resnih težav sam s seboj, enostavno ne bo in ne more vzgajati mojega otroka. Poznam precej primerov, ko starši brezbrižno otroke puščajo starim staršem in se ne obremenjujejo s tem, kakšni ljudje in na kakšen način ravnajo z otrokom in kakšna je to sploh vzgoja. Seveda otroci vzorce obnašanja povzamejo in kot starš v takem primeru nimaš kaj dosti moči karkoli spremeniti. Če bi prekinili stike, pa spet verjetno nismo nič rešili, ali? Glede varstva sva zaenkrat prosila njegovo sestro, ki je trenutno brez službe in bo z veseljem priskočila na pomoč, ampak včasih bo treba tudi taščo prositi, česar me je strah, ker vem, da bo tast to izkoristil. Morda se sliši paranoično z moje stani, ampak jaz si včasih po tihem želim, da bi lahko čez noč spakirali stvari in izginili stran od njega, da bi imeli mir. Otroka bi namreč brez težav in dosti lažje zaupala marsikateri prijateljici, ker vem, da me sigurno bolj spoštuje, da bo upoštevala moje mnenje in da bo tistih par otroka zares varovala kot je treba. Žal takih prijateljic tukaj okoli nimam, tista ena, ki živi blizu, pa je sama na porodniški in bo tudi kmalu začela iskati službo. Je rekla, da kakšno urco tu pa tam bi še lahko, kaj več pa ne upa, da si težko predstavlja obvladovati dva takšna majhna otroka.

Prosim za pomoč in nasvet, kako naj se z možem odločiva, naj zaupava ali ne? Obstaja kakšen poseben način, kako ravnati s takimi ljudmi, kot je tast, kako jim dati vedeti, da nimamo nič prosti njim, da le želimo živeti svoje življenje po svoje? In ali mislite, da lahko taka oseba kdaj “spregleda” ter si prizna, da si opravičeno ne zasluži zaupanja? Namreč, jaz sem jim jasno povedala, da dokler oni ne izkažejo spoštovanja meni kot materi otroka, žal jaz njim ne morem zaupati, da bodo z mojim otrokom ravnali, kot jaz želim in menim, da je za otroka najbolj zdravo in pravilno.

Spoštovana Dalia2011,

nikakor ne morem mimo vašega odgovora gospe LaVitaeBella, v katerem ste ji odločno, zavzeto in brez omahovanja svetovali. Preberite ga še enkrat in si predstavljajte, da ga je nekdo napisal vam. Ampak ne, vi ste ta oseba – in imate vse potrebno znanje, skrbnost ter moč, da ukrepate v skladu s svojimi občutki.

Edino, kar vas še zavira, je premajhno zaupanje vase. Kaj če bi vzeli tasta kot izziv, ob katerem lahko izbrusite prav ta del samozavesti in svoje čustvene inteligence nasploh. Če pa je dvom vase le prevelik, verjamem, da bi vam dobro del obisk terapije, da dobite še dokončno potrditev, da čutite, razmišljate in ravnate prav.

Držim pesti za vas in vas lepo pozdravljam,

Spoštovana gospa Jana,

v bistvu sem običajno res kar pametna, ko gre za druge, saj vidim njihove probleme veliko bolj realno, pa še čustveno nisem vpletena. Lažje je dajati nasvete drugim, kot sebi. Načeloma je meni res vse jasno, ampak v praksi so te zadeve zakomplicirane. Če sem iskrena (in to sem lahko samo tukaj), si potihem želim, da bi lahko s svojo družinico pobegnila daleč stran od teh ljudi, ki nam delajo probleme in se obnašajo nezrelo, ampak to žal ne gre kar tako, so le starši. Prvi problem je že dejstvo, da v državi vlada stanje, kot je. Služb ni, pa še to, kar imamo, je zelo negotovo. V bistvu imamo vse nekako pri roki, mož ima službo in solidno plačo, stanovanje sva popolnoma renovirala (čeprav je v lasti tasta), najemnine nimava, jaz imam trenutno zelo nesigurno službo – v podjetju, ki je v slaben stanju, ampak če najdem neko pametno delo, bi bilo vse ok, razen odnosov, ki nas res zelo dušijo in skrbijo.

Kot sem napisala…midva z možem sva zbrala pogum in povedala VSE, kar se dogaja že od rojstva hčere in nama je do sedaj ležalo na duši. In se počutiva lažje. Še vedno pa obstaja problem, da se ljudje ne bodo spremenili, to je od 60 letnega človeka nemogoče pričakovati. Bojim se le, da bo vedno slabše. Če je njihova sreča/nesreča že zdaj odvisna od frekvence naših obiskov, si ne upam predstavljati, kako bo čez 10, 20 let. Do takrat seveda močno upam, da se bomo preselili bližje mojima staršema, saj si želimo nekoč tam zgraditi majhno hiško. Tukaj pa spet naletimo na problem okoli služb, ki jih ni in okoli denarja, ki ga brez služb tudi ne bo. Res je kruto in nepošteno, da smo mladi dobesedno obsojeni na to, da smo odvisni od staršev, pa naj bodo nekateri še tako težki karakterji.

Razmišljala sem o vaših besedah, da se iz odnosa s tastom kaj naučim…mi lahko malo bolj natančno poveste, kaj imate v mislih, kako bi vi ravnali kot čustveno zrela odrasla oseba v odnosu s takim človekom, ki mu ni mogoče ničesar dopovedati in bo najbrž do smrti vztrajal pri svojem? Da bi mu ustregla in požrla svoje občutke – nemogoče, ker sva z možem ugotovila, da njim nikoli nič ne bo dovolj. Niti nisva pripravljena se podrejati oz. po domače povedano nonstop čepeti pri njih na obisku ter puščati otroka cele dneve tam (in to v veliki negotovosti), da bodo oni zadovoljni. Kako torej ravnamo, da bo prav, da ne bomo trpeli in se živcirali? Stikov namreč ne moremo kar prekiniti, le gre za starše mojega moža in kaj takega ne bi mogla zahtevati od človeka, ki je moj mož in ga imam rada. Hvala bogu imam srečo, da je mož na moji strani in vsaj midva sva enotna.

Če lahko, bom prispevala nekaj svojih misli.
Poznam take ljudi, imam izkušnje z njimi in končna ugotovitev pod črto je ta, da JIM NI MOGOČE
USTREČI. Tudi če bi (v neki bizarni zamišljeni situaciji) ta dedek dobil otroka v popolno “last”, bi
ga pa ta isti otrok prej ali slej “razočaral”. Ker tak je. Ker ima take vzorce, ki jih ne bo več presegel.
Kaj se da narediti?
Točno to, kar sta vidva že naredila. Zarisala sta črto v pesek, do tukaj se sme, naprej pa ne. In zdaj
se samo še držite rečenega.
In dedek bo užaljen, padale bodo pripombe, kuhal bo mulo….PA KAJ POTEM?
Če ima on nerealna pričakovanja, bo moral njihovo neuresničljivost pač sam predelati, vi živite mimo
njega – ne pravim, da stike prekinite, pač ponudite stike pod vašimi pogoji, če jih sprejme v redu,
če jih ne, je to njegov problem. Ne ozirajte se na pripombe, žalitve, vsakič znova samo mirno ponovita
svoje meje in kaj ponujata.
Vidva predvsem obvarujta svoje živce in svoje življenje, močno dvomim, da bi vaju zaradi “neposlušnosti”
metal na cesto, če se pa to zgodi, pa tudi ne bo konec sveta, bo vsaj presekan gordijski vozel.

S temi besedami se mi zdi, kot da si mi prebrala misli, že pred meseci se spomnim, da sem možu rekla, da tudi če bi imeli otroka cele dneve tam, bi jih slej ko prej tudi otrok z nečem “razočaral”, ker je takim ljudem nemogoče ugoditi. Če nekdo na glas prizna, da smo ga vsi iz družine že razočarali, da ga vsi žalimo in da ga noben ne mara, potem vemo, da ima oseba velike težave sama s seboj. In tak človek res ne more vzgajati mojega otroka, zato smo hči vpisali v vrtec. Problem je edino, da so vrtci čist nefleksibilni in moral otroka pobrati ob 16h, ko še vsi delamo.. zdaj se zanimam za privat varstvo.