Že dolgo se spravljam, da bi svojo zgodbo napisala na forum in vedno odlašam sedaj pa res ne morem več naprej. Enostavno ne vidim izhoda. Sem poročena, imava enega otročka in v drugič noseča. Živiva pri njemu v mansardi na kmetiji.
Bila sva par 7 let. Ves ta čas sva hodila drug drugemu na obisk. Tako sva svoje družine dokaj spoznala. Meni se je zdela njegova družina vredu, imeli smo dober odnos, ni bilo nekega vtikanja velikokrat mi je še tast rekel, da ve kako je biti za tamladega pri hiši. Zato sem se brez premislekov odločila, da ja ni problema gremo živet pod isto streho saj se super razumemo. Naj povem še, da sem jaz želela jiti v podnajemniško stanovanje samo mož ni želel jiti od kmetije staro prepričanje sin mora ostati na kmetiji. Začelo se je obnavljati hišo in graditi. V hiši živimo tri generacije torej njegovi stari starši, starši in midva. Tako imam dejansko dva tasta in dve tašči. Stari starši so spodaj in njegovi starši in midva zgoraj. S tem, da imava midva zase spalnico, kuhinjo, kopalnico in dnevno sobo. Morava pa, da prideva v »najin del« it čez skupni vhod nato mimo spalnice njegovih staršev in nato pridemo šele k nama. Nekak sem se sprijaznila, vredu bo že nekak. Po poroki pred 1,5 leta sem se preselila k njemu. Začelo so se prvi problemi. Jaz sem želela, da zaživimo kot družina jaz moj mož in otrok, torej sem želela da jemo in kuhamo zase, da imamo neko samostojnost. Da ni nekega vtikanja, da pustimo drug drugega na miru a vseeno skupi delamo na kmetiji. Bilo je daleč od tega. Tast je želel, da se je in kuha skupaj. Na koncu sem si nekak to priborila, da jemo sedaj ločeno kuhamo pa enkrat ena enkrat druga oz po dogovoru in pol nesem dol ali gor. Med vikendi jemo skupaj. Zaradi tega je bilo veliko slabe vole. Nato so si problemi kar sledili. Vsakič ko stopim iz hiše me vprašajo kam pa greš čeprav nesem smeti, ali grem samo v avto nekaj iskat vprašanje kje si pa bila. Če grem kam z otrokom na sprehod moram javit, da grem pa kdaj bom prišla. Preden kam gremo se moram vedno oglasit spodaj, da vidijo otroka in en kup sladkih besed in en kup vprašanj kako, kaj zakaj nato lahko šele gremo. Ko gremo na izlet nas že čez dve ure kliče kje smo, kako je, kaj delamo…. Če nas proti večeru ob 18.00 še ni spet kliče ja kje pa ste kdaj boste pa prišli. Ko pridemo moramo vse poročat kako in kaj je bilo. V glavnem imam vse, imam kje za živet, … (sem kot kanarček v zlati kletki) vendar nimam nobene svobode imajo nas 100% pod nadzorom vsak naš korak. Zame je še toliko bolj šok ker sem prej živela 5 let sama pa tudi pri nas doma ni bilo nikoli tega. Ne morem stopit niti na dvorišče že prletijo zraven k otroku kljub temu, da so zeloo veliko z njim… vse je že tako vsiljivo bog nedaj, da ga kak dan ne vidijo je že ogenj v strehi. Vse to leto in pol kar sem pri njih je ogromno prejokanih noči ogromno krega in nesporazumov med nama s partnerjem zaradi njih, ker se sicer drugač super razumeva v vsem se dopolnjujeva vse drugo je super. Saj razumem njegovi starši so. V glavnem načet je tudi najin odnos. Naj povem, da se je mož že velikokrat želel pogovorit s svojim očetom sam vedno pride na odgovor ja pa imate vse pa niste hvaležni pa začne se delat norce v glavnem ni razumevajoč, da mi mladi si tut sami želimo ustvarit in zaživet kot družina in imeti vsaj malo samostojnosti in svobodo. Vseskozi sem tudi govorila, da si želim svoj vhod pa sem vedno naletim na gluha ušesa. Sedaj pa itak ni možno, ker je že fasada.
Sedaj je prišlo tako daleč, da se sploh ne vidim, da bi bila zmožna tu živeti naprej. Možu sem velikokrat rekla, da pejmo vsaj za nekaj let drugam, da zaživimo skupaj, da bi imeli vsaj malo miru. Pa mi vedno reče tam so vrata pa naj grem samo, da otroka ostaneta pri njemu.
Po eni strani pa tudi toliko so vlagali v hišo, da bomo ja imeli sedaj bi mi pa šli drugam vem to bi bilo zelo nesramno. In da ne bo kdo mislil da nisem hvaležna …zelo sem hvaležna sam za to plačujem, visoko ceno. Vse to ne zdržim več vsak dan sem bolj podvržena stresu razmišljam že, da bi šla kakemu terapevtu ali pojma nimam ali bom pa slej ko prej zbolela ker sem čisto sama v tem sama proti vsemu. Pa mi to ni podobno vedno sem znala reševati težave sedaj jih pa ne znam.
A ima še kdo podoben primer? Kaj bi vi naredili v moji situaciji?

Spoštovana Zvezda83,

vedno ste znali reševati težave, pišete, sedaj pa jih ne znate. Verjemem, da ste jih znali reševati, in te sposobnosti prav gotovo niste izgubili. Spremenilo se je nekaj drugega. Postali ste mama in kmalu boste rodili še drugega otroka. Zdaj veste, da ob sprejemanju kakršnih koli odločitev ne morete misliti samo nase in ravnati samo v svojem imenu, ampak morate misliti in čutiti še za dva zelo zelo majhna, povsem nesamostojna otroka, ki ste jima prav vi omogočili življenje, upoštevati pa morate tudi moškega, ki ni samo vaš mož, ampak tudi oče teh dveh otrok in bo to vedno ostal. Vsaj za drugo nosečnost ste se odločili že ob védenju, da sta ne le tašča in tast, ampak še stari starši »navalili« na vnuka in pravnuka, da moža nimate na svoji strani, kar zadeva lastni vhod, odziv na kontrolo staršev in še marsikaj. V eni sapi pravite, da »se sicer drugač super razumeva v vsem se dopolnjujeva vse drugo je super« in da »vedno reče tam so vrata pa naj grem samo, da otroka ostaneta pri njemu«. Beseda sicer ni konj, vendar lahko neznosno zaboli. Našteti superlativi – so to dejstva ali želje? Ni čudno, da se ne znajdete v tej zmedi.

Kakor je neprijetno, pa je tolažilno to, da je ta zmeda predvsem v vas. Hudo dobro vas razumem, da vam je ob vsej tej »kontroli«, pa če je še tako ljubezniva in dobronamerna, že mučno. Pa še vedno menim, da trpinčite predvsem sami sebe: vaše predstave so zelo daleč od realnosti, problem pa je v tem, da bi radi realnost približali svojim predstavam, kar seveda ne gre, treba bo obrniti pristop in predstave približati realnosti! Pri tem vam seveda lahko najučinkoviteje pomaga psihoterapija, po možnosti partnerska. Kaj bi drugi storili v vaši situaciji, sprašujete. Sama bi se začela namesto z obema taščama in tastoma ukvarjati z možem. Pa ne tako, da bi ga skušala prilagoditi svojim predstavam, ker je tak podvig (pri vsakomer, ne le pri vas) preprosto obsojen na neuspeh. Ker pač vem, kako učinkuje terapija in koliko slepih ulic nam prihrani, bi ga nemudoma povabila tja. Ukvarjati pa bi se začela tudi s seboj in svojimi prepričanji. Dosegli ste, da kuhate in jeste sami, torej ne drži, da ne morete ničesar doseči. Pravite: »Moram javit, da grem pa kdaj bom prišla«, »se moram vedno oglasit spodaj«, »moramo vse poročat kako in kaj je bilo«. Ali res morate? Resnično vam ni treba, pa zato ni nujno, da ste grobi ali nesramni. Idealna priložnost, da začnete postavljati meje. Če vam ni do »javljanja«, »oglašanja« in »poročanja«, tega pač ne počnite. Če to želi mož, je to njegova stvar, vam pa ni treba. Torej – ukvarjajte se s seboj, vadite, kako se počutiti bolje ob izbiri drugačnega vedênja.

Pa še ena predstava vam močno greni življenje, in niste edini. Ljudje na splošno tako zelo ne maramo sprememb – zlasti na slabše, s tistimi na bolje se večina kar rada sprijazni – da smo pretreseni in ogorčeni, kadar nas doletijo. Prej prijetni moževi sorodniki so se spremenili v bolj ali manj neznosne, vsaj vi jih doživljate tako. Toda drobna pomisel: če so se vam prej zdeli tako v redu, zakaj ste želeli z možem živeti drugje? In obenem pravite, da bi bilo »zelo nesramno«, če bi šli drugam. Nesramno, ker so vlagali v hišo? Saj hiša vendar ni vaša, je njihova, lahko jo prodajo ali oddajo … česar Slovenci seveda ne delajo. Skratka, prostovoljno ste vstopili v to zgodbo, od vas pa je odvisno, ali si boste v njej uredili in izborili svoj prostor, svoj pomen, svoje pravice in svoje dostojanstvo.

V vas je več moči, kot si mislite. Začnite jo živeti, pa vam ne bo treba prav nič zboleti. Srečno vam želim,