Pozdravljeni!

rada bi napisala kako utrujena sem od truda za najino zvezo. Skupaj sva šest let in imava petletnega otroka. Partner je bil prej že poročen, z ženo sta se razšla, ker je menda ona obupala. Skratka, na začetku je bilo čutiti, da se trudi za najino zvezo, zdaj pa se mi zdi, da je zelo popustil, da se zelo odtujuje in včasih se prav zlahka vživim v občutke njegove bivše žene, namreč kako se je morala počutiti, ko jo je zanemarjal. Sama menim, da se za najino zvezo trudim, skušam s pravo mero občutljivosti za obadva načeti pogovor, izraziti na, vsaj zame, najbolj sprejemljiv način kako stvari doživljam jaz, ga vprašam kako je on, res se izogibam očitkom vsake vrste…skratka želim načeti pogovor o nama, o najini prihodnosti (ki začuda še vedno ni čisto trdno zakoličena z njegove strani…vedno se nekaj izmika in ne doreče kako si on vse skupaj predstavlja). Premagam se kadar me prime sveta jeza in trma in ne kuham mule, ampak začnem pogovor, kar je včasih zelo težko. Menda sta v prejšnji zvezi tudi po več tednov zdržala v takšni trmi nekomuniciranja. Dobila sem tudi občutek, da sem zanj res UREDU samo takrat, ko ga ničesar ne prosim in ko ga tudi prav nič ne nadlegujem. Kar pomeni med drugim, da ko gre na službeno pot za teden ali več, je najbolj srečen, če se v tem času takorekoč nič ne slišiva, si niti ne pošiljava sporočil, ko da naju drug za drugega ni. Vse drugo je že pritisk nanj, kar bo na humorno – sarkastičen način dal vedeti (npr. oh, ti si srečna samo kadar me ves čas kontroliraš!); jaz pa se ravno temu, da bi imela stik z njim, moram stalno odpovedovat. Vem, da bi morala zdaj prav zares ukrepati in o teh stvareh z njim spregovorit, vendar sem postala od vsega silno utrujena. Toliko najinih skupnih problemov sem že načela, da se zdaj enostavno zelo težko pripravim, da bi, pravzaprav jezna, o tem z njim mirno spregovorila. On pa se tako ali tako umika v službo, telesno aktivnost in zgodnje spanje. Morda ni predelal prejšnje zvze, toda, ali jo tako sploh kdaj bo? In kaj naj ob tem počnem jaz? Lahko kaj storim?

Zmartrana

Težava vašega partnerja ni v tem, da ne bi predelal prejšnje zveze, ampak v tem, da mu verjetno sploh ni do prave intimne zveze oziroma se je preveč boji. Očitno mu zelo ustreza biti prost in sam. Ko pa ga sem ter tja zvije, mu seveda pridete vi prav, ker mu le dajete nek občutek varnosti, zraven pa še občutek, da je »v redu«. Njegovih težav ne boste mogli rešiti, zato bi se bilo bolj smiselno ukvarjati z vašimi, preko tega pa tudi vajinimi. Ste kdaj pomislili, da je morda narobe, da zadržujete »sveto jezo«? Tako kot se vaš mož obnaša, je ta vaša jeza več kot samo upravičena. Vendar pa je jeza eno, povsem nekaj drugega pa so nasilje, trma, kuhanje mule, nesramnost,… Z vašo jezo ni torej čisto nič narobe, zato jo kar odkrito in do konca pokažite. Verjemite, da bo to povzročilo spremembe v vajinem odnosu in to v »pravo« smer. Samo ne smete si domišljati, da vnaprej veste, kaj je za vaju »prav«.

Ena od vaših težav je torej, da mislite, da morate nekaj početi »prav«, da se bo mož spremenil. Da dokler vi ne naredite vsega prav, morate mirno prenašati, kar počne mož, čeprav vam to sploh ni všeč. Ko ste jezni, si dopovedujete, da se morate z možem umirjeno pogovoriti, itd. Sprašujete, kaj lahko storite? Poskusite biti to, kar ste. Če ste jezni, pokažite jezo, če vam nekaj ni všeč, to povejte. Če ste žalostni zaradi moževega početja, mu pokažite to žalost. Bodite torej pristni. In nehajte iskati pri sebi odgovore za moževo ravnanje. Kar počne, počne izključno zaradi sebe, zato ker mu to ustreza. Povsem enako velja tudi za vas, saj tudi vam ustreza to, kar počnete. Tudi vi se, podobno kot vaš mož, zelo bojite prave intimne zveze. Razlika je samo v tem, da si vi bolj odkrito upate povedati, da vam vajin odnos ustreza. Saj tudi vaš mož pravi, da mu ne ustreza, da ga preveč kontrolirate. Pri vsem tem ni pomembno, kaj je res, kdo ima prav. Dejstvo je, da vaš mož res občuti, kot da ga preveč kontrolirate. Dokler ne boste sprejeli, da on resnično tako čuti, on pa podobno za vas v kateri drugi stvari, med vama ne bo kakšne večje spremembe. Ali je za to spremembo vaš mož sploh zainteresiran in ali sta jo sposobna doseči sama, ne vem. Bi vama pa terapevtska pomoč zagotovo prišla zelo prav. Možu torej predlagajte, da se vam pridruži v tem vašem »trudu«, vi pa se predvsem nehajte tako zelo truditi, sploh pa namesto njega. S tem dosegate ravno nasprotno, saj mu dajete jasen znak, da mu ni treba nič narediti. Če bo mož preslišal vaš predlog za sodelovanje, potem vam ne ostane drugega, kot da poskrbite predvsem zase in za otroka. Nehajte verjeti, da je mož edini center, okrog katerega se mora vrteti vaše življenje. Naredite zase največ kar zmorete, za svoje življenje ste odgovorni sami. Če se vam bo na tej poti mož še pravočasno priključil, bosta vajino zvezo rešila. Če pa se ne bo, bo prišel dan, ko se boste toliko spremenili, da boste precej spontano ugotovili, da take zveze sploh ne rabite več. Šele takrat – če bo seveda do tega prišlo – je verjetno pravi trenutek za razmišljanje o ločitvi.

Lep pozdrav