Ustvarjalci v kulturi

Spoštovani!

Že vnaprej se opravičujem zaradi nekoliko daljšega pisma, čeprav je moje vprašanje v resnici kratko in preprosto.

Sem samostojna ustvarjalka v kulturi s pravico do plačevanja prispevkov iz državnega proračuna. Zanima me, zakaj moram biti bolna celih 31 delovnih dni, preden sem upravičena do kakršnegakoli nadomestila?

Primer izpred let, ko sem imela resnično veliko smolo: najprej me je povozil avto (cca. 24 delovnih dni nesposobna za delo). Samo tri dni po tem, ko sem si opomogla, sem dobila hudo virusno pljučnico z zapleti, do katerih je seveda prišlo zato, ker sem zaradi “lovljenja rokov” delala, dokler nisem padla z nog (cca. 28 delovnih dni nesposobna za delo); bore dva dni po tem pa so mi “narobe” zrasli modrostni zobje (6 dni nesposobna za delo). Tako sem bila tako rekoč 58 dni nesposobna za delo, resda ne čisto v “enem kosu”, ne da bi za to prejela en sam tolar nadomestila, čeprav mi polovico zavarovanja krije Ministrstvo za kulturo, polovico pa si plačujem sama. Seveda imam tudi dodatno zdravstveno zavarovanje.

Že tako smo ustvarjalci v kulturi prikrajšani za marsikaj (dobro, saj vem, da smo si sami “krivi” in da smo se za takšen status odločili zavestno, pa vendar), toda ko gre za zdravje, bi bili lahko deležni vsaj približno enakopravnega statusa z drugimi državljani, ne pa da breme tako rekoč vseh običajnih bolezni nosimo na svojih plečih. Kar izračunajte, kako dolgo obdobje je 31 delovnih dni – če naj izpolniš to “normo”, moraš že skoraj zboleti za rakom, vse “normalne” bolezni pa plačevati sam. Za takimi boleznimi pa človek tudi ne zboli vsak dan.

Se vam ne zdi takšna ureditev naravnost krivična? Mar ne pomeni neenakosti pred zakonom? Ljudje, ki so redno zaposleni, so za vsako angino upravičeni do bolniškega staleža. Če tega, da gredo lahko na bolniško vsakič, ko jim otrok kihne, niti ne omenjam – pri tem pa se jim vse to komajda pozna pri (bolj ali manj zagotovljeni) plači …

Verjemite, da to ni lahko, zlasti če sta v družini dva ustvarjalca, kar je vse prej kot redko. Navsezadnje le nekaj plačujemo za zdravstveno zavarovanje, od njega pa imamo bore malo. Najbrž mi boste povedali, da smo samozaposleni in da za samozaposlene pač velja, da si prvih 31 delovnih dni plačujejo sami. Vendar vsi samozaposleni nismo enaki: velika razlika je, če je samozaposleni Jurij Schollmayer ali povprečen kulturni delavec. Če tega, da dela zaradi njegove narave ne moremo preprosto prenesti na “kolega taksista” ali “kolegico cvetličarko”, s katerimi smo zakonsko izenačeni. Če niti ne omenjam običajno smešno kratkih rokov (npr. prevajalec, glasbenik, ki piše za gledališče ali film ipd.), zaradi katerih si tako ali tako skorajda ne smemo privoščiti bolezni. Vse to prispeva, da večino krajših bolezni itak “prestojimo” (kot vemo, si s tem delamo medvedjo uslugo) in se pri zdravniku tako ali tako oglasimo, ko je res že kaj hujšega.

Ali vidite kakšno možnost, da bi se naš položaj izboljšal?

Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem.

Fanika

Spoštovana Fanika!

Zanekrat možnosti za izboljšanje položaja ne vidim…Je pač žal tako, da si je zavarovalnica izborila pravico, da za nadomestila plačuje šele po 31. dnevu, ta del pa prepustila delodajalcem in samozaposlenim. Morda bi moralo biti za take primere, kot je vaša skupina specifično urejeno, a kaj, ko je podobnih primerov še veliko. Verjamem pa, da ni lahko!

Lep pozdrav,

Tanja Koderman