USPEŠEN VZGOJITELJ OTROK JE SAMO UREJEN OČE

Datum: 3.8.2005

Dr.sc.med. Janez Rugelj
Če zatreš spolni nagon med nogami,
se ti bo preselil v možgane.
(Iz Flisarjevega Čarovnikovega vajenca)

ANTROPOLOŠKI IN PSIHIATRIČNI VIDIKI ODRAŠČANJA OTROK BREZ OČETA
(patološke implikacije umetnega oplojevanja socialno nezrelih samskih žensk)

Ženska je brezmejno tragično bitje, če ni moškega, ki bi bil zainteresiran za spolnost z njo

Vsaka ženska, ki ni sposobna za ljubezen in zato nima partnerja ter pride po pomoč v psihiatrično ordinacijo, praviloma razodeva silno željo, da bi jo imel nekdo rad. Vsaki postopoma razodenem, da si je treba ljubezen zaslužiti s svojo vsestransko razvitostjo in delovanjem, predvsem pa s spolno privlačnostjo. To pomeni, da se mora – nebogljena kot je – podati na dolgotrajno pot psihoterapije, če se želi tako socializirati, da bo razvila tudi sposobnost za erotiko in spolnost. Je pa pri vsaki skoraj nepremostljiv problem vključitve v psihoterapevtski program, saj samski ženski, ki nima “gospodarja”, ni možno s pomočjo psihoterapije učinkovito pomagati, razen če bi terapevt bil pripravljen prevzeti vlogo gospodarja, kar pomeni, da bi jo na nek način moral posvojiti.. Samska ženska (enako moški) je namreč za psihoterapevta enigma, saj nima seksualnega partnerja, ki je edini lahko definira. (Tudi kot kandidatka za umetno oplojevanje je enigma, zato jo je nujno vključiti v določen program psihoterapije, da jo strokovnjaki, ki odločajo o umetni oploditvi, natančneje spoznajo, sicer je s psihiatričnega vidika pozitivna odločitev za oploditev strokovno vprašljiva).

V dosedanjem razglabljanju o smotrnosti umetnega oplojevanja samske ženske, ki zaradi nezrelosti (nevrotičnosti!) ni sposobna pritegniti moškega, da jo oplodi in da družno z njo omogoči silno zamotane pogoje za optimalni razvoj otroka, je bilo nanizano veliko argumentov “proti” in nobenega “za”, razen sprevrženega nakladanja o vsestranski enakopravnosti ženske. Vsi, ki potencirajo domnevno enakopravnost ženske, pozabljajo na temeljno sporočilo psihoanalize (ki je temelj za razumevanje bistva delovanja človeškega para), da je ženska enakopravna samo v sferi delovanja moškega, sicer pa je v partnerstvu komplementarna. Družba ne bi smela samsko žensko podpirati, naj rodi otroka, saj ga sama, brez očeta ne more vzgojiti v celostno bitje. Čutim se dolžnega, da v prid zavrnitve umetnega oplojevanja socialno nezrelih samskih žensk, povem nekaj temeljnih dejstev s področja psihiatričnega opazovanja patologije ljudi, ki niso imeli avtoritativnega, pravičnega in uglednega očeta. Potrudil se bom, da v svojem prispevku ne bom ponavljal številnih argumentov “proti”, ki so jih navedli številni razpravljalci, saj se z vsemi strinjam.

Samska ženska ne zmore vzgojiti otroka v celostno človeško bitje, ker je po naravi stvari sama le polovično bitje

Največja dolžnost moškega je, da poskrbi za “štalco”, vanjo pripelje “kravco”, jo udomači in omogoči pogoje za nadaljevanje in razvoj človeškega rodu. To stori tako, da ljubljeni ženi v prvem letu omogoči popolnoma brezskrbno simbiozo z novorojenčkom, ko mora biti pripravljen, da se v tem času žena odmakne od moža, kajti ona pripada predvsem novorojenčku. Ampak, ko mine prvo leto, mora mož spet pritegniti ženo k sebi tako, da dejavno vstopi v življenje novorojenčka na ta način, da ga popelje v svet iger in širšega življenja in tako prekine sicer usodno nadaljevanje simbioze. (Enoletna brezskrbna – za razvoj otroka usodno važna – simbioza omogoča otroku, da med enoletnim dojenjem in stalnim čebljanjem matere, otrok ponotranji tvoren materin jezik, sveda, če ga mati zares obvlada).
Pozneje oče s svojo aktivno prisotnostjo omogoča pri otroku vsestranski razvoj radovednosti in prepreči sicer mračnjaško vzdušje, ki ga ustvarja samska nepotešena, zato pa histeroidna in mračnjaška mati, kajti, kljub temu, da otrok odrašča v tvornem vzdušju obeh staršev, otrok doživi večerno vračanje očeta iz službe, kot da takrat posije sonce. Otroku brez očeta nikoli ne posije očetovsko sonce, zato je obsojen, da domala trajno živi v razmeroma temačno-mračnem vzdušju.
Ko pride sin v puberteto, se spet oče znajde pred odločilno nalogo, da omogoči sinu, da se čimprej znajde v naročju druge ženske, kajti to je pogoj, da enkrat za vedno pretrga erotično seksualne fantazme, ki jih imajo sinovi z materami, če so količkaj erotične.
Na tej stopnji otrokovega razvoja pa šele pride do izraza odločilna očetova vloga, ki jo je zelo natančno definiral znameniti italijanski psihoanalitik Luigi Zoja: »Sociološko je problem moderne družine raziskan: razvezanih zakonov je polovica sklenjenih; očetje odidejo; otroci skoraj vedno pripadejo materi, ki lahko formira novo družino, vendar otrok tam ne najde očeta. Arhetip očeta je negativiziran. S tem je tesno povezana iniciacija mladega človeka. Tolpe nastajajo tam, kjer manjka očetovska figura – tolpe mladih moških, ki jim manjka vertikalna dimenzija, avtoriteta. Zato se vzpostavi horizontalna avtoriteta tolpe, ki je podobna živalski hordi, volčjemu krdelu (podčrtal J.R.) (Razgledi št. 23/1150, 8.12.1999.

Iz navedene skice razvoja otroka je razvidna vsa pestrost življenja otroka ob očetu in brezmejna puščoba, če ga ni.

Očetova vloga pri vzgoji otrok je nenadomestljiva, saj mora postaviti otroku ograde in zid skozi katerega se otrok ne more prebiti, kar je nazorno prikazano v dveh odličnih knjigah, ki so prevedene v slovenščino in bi morale imeti vlogo katekizma za vse starše (1. M. Gurian: Dečke vzgajamo drugače, Učila, 2000 ter 2. D. & J. Elium: Vzgoja sinov, Orbis, 2000). Končno je prevedena tudi knjiga J. & D. Elium: Vzgoja hčera (Orbis, 2001), ki jasno razodeva, da se deklica sploh ne more oblikovati v polnovredno erotično in seksualno bitje, če ni imela priložnosti, da bi osvajala očeta, ki hčerko neizmerno ljubi. Seveda pa nezreli očetje napačno dojemajo “osvajaške ambicije hčere” zato zdrsnejo v pedofilstvo, vedno po krivdi mater, ki imajo s svojem možem polovične odnose, pa nekako zamižijo, če hči pri očetu za silo nadomesti mater. (Prav sedaj imam v družinski psihoterapiji razvezana starša s štirimi otroki. Njuna 21 letna hči bi se rada vključila v moj program zaradi posledic pedofilske zlorabe s strani očeta. Ker oče noče tvorno sodelovati, se lahko hči vključi le, če se očeta javno odreče, saj v psihoterapiji ne more uspeti, če povsem ne prekine stikov s patološkim očetom.).
In še nekaj zelo važnega izhaja iz navedenega “katekizma”- Vzgoja hčera: mati ne more polno razviti in uveljaviti svojega materinstva, če ni ljubljena od skrbnega moža in če z njim ne živi v tvornem odnosu.

Bistvo: Samska ženska brez seksualnega partnerja se ne more znebiti histeroidnega mračnjaštva, čeprav intenzivno masturbira ali uporablja vibrator in ostale nadomestke edino zveličavnega moškega penisa (berite Freuda).
( V mojem programu se vedno nahaja okrog 10 izobraženih žensk v starosti od 23 do 50 let, ki so spolno zavrte do takšne stopnje, da niso sposobne zainteresirati moškega zase. Vse so spolno neprebujene, zamorjene, nesrečne in potrebne vsaj petletnega intenzivnega naknadnega osebnostnega dozorevanja, da se bodo usposobile za oddajanje in sprejemanja Amorjevih puščič. Vse so odraščale ob zamorjenih materah!).

Edino vdova, če je v zelo pozitivnem odnosu s pokojnikom, lahko razmeroma uspešno vzgaja otroke ker v vzgojnem procesu “sodeluje” z otrokovim pokojnim očetom. Samska ali razvezana pa nikakor ne, saj po naravi stvari ne zmore polno “sodelovati” z otrokovim očetom.

(Vsak človek nosi v srcu svojega očeta v pozitivnem ali negativnem smislu do smrti. Jaz sem star 75 le (leta 2004) in imam svojega očeta v mislih sleherni dan, zato sem mu tudi posvetil svojo “bojevniško” knjigo DRAMATIČNO POT s posvetilom, v katerem sem med drugim zabeležil njegova tri dragocena navodila:
– Brez dela in rezultatov dela si popolna ničla in postaneš navaden postopač…
– Ne dovoli, da bi te kdo od nepoklicanih komandiral…
– Kadar si slabe volje, ne rini med ljudi, temveč se umakni v gozd.
Dvomim, da bi brez teh očetovih navodil izpolnil svoje življenjsko poslanstvo: partizanščina, 26 let v JLA, tridesetletni boj s kobalokarščino, tridesetletno oblikovanje socialno-andragoške metode dela z ljudmi v stiski, s pomočjo katere se je ozaveščalo več kot 14.000 ljudi.)

Ljudje v stiski, ki so imeli patološko mater, imajo minimalne možnosti za ozdravitev

Domala vsi pacientu, ki so prišli v mojo ordinacijo v štiridesetih letih mojega psihiatričnega delovanja so imeli mamo s patološkimi značilnostmi: ali je kot samska s posesivnostjo, histeroidnostjo in mračnjaštvom nadkompenzirala seksualno sušo, ali pa je zaradi mazohizma strta in zagrenjena prenašala in tako omogočala nadaljnji razvoj patologije svojega moža (praviloma alkoholika) in tako dejavno uničevala sebe, moža in otroke. In velika večina med njimi je bila tako uničena (nevrotična, asocialna, alkoholična, psihotična…), da ni imela več toliko moči, da bi pretrgali vsakršne stike s patološko materjo
(in morebiti tudi z drugimi patološkimi svojci), kar je predpogoj za uspešen začetek dolgotrajne in silno zamotane psihoterapije (zapoznelega dozorevanja človeka, ki ga je (praviloma) mati onemogočila za optimalni psihosocialni razvoj. Še nikoli nisem srečal “identificiranega” pacienta, ki ne bi bil “obdarjen” s patološko materjo.
Vse to je razumljivo v kontekstu dejstva, da se ženska ne more usposobiti za polno življenje, če ne živi najprej s pozitivnim očetom in pozneje z možem. Patološke matere oseb v duševni stiski so tako močno osebnostno zverižene, da jih je samo izjemno možno pridobiti za rekonstruktivno družinsko terapijo. V veliki večini primerov raje vidijo, da njihovi (odrasli) otroci propadejo, kot da bi se same radikalno spremenile in bile za zgled dolgotrajnemu spreminjanju svojih “zafuranih” otrok. V moji strokovni karieri sem srečal samo tri matere, ki so se vsaj delno podvizale za spremembo, vse ostale sem moral uvrstiti med zavestne uničevalke svojih otrok.
(Nekoč domnevno dobrohotnost “cankarjenskih mater” je dejansko razkrila psihiatrija, saj so se izkazale kot uničevalke otrok).

Antropologom in psihiatrom je jasno kot beli dan, da je praktično nemogoče, da bi se lahko otrok celostno razvijal, če ni pod okriljem tvorne starševske dvojice. Še več: otrok se s ponosom podredi avtoritativnemu in pravičnemu očetu, ga je pa pred sošolci sram, če mora obogati mamo.
Enako se tudi ženske rade podredijo vodenju avtoritativnega in pravičnega moškega voditelja, ne prenašajo pa ženske voditeljice, čeprav morebiti v nekem pogledu prekaša moškega. Tako je bilo, je in bo ostalo – po naravi stvari.Zato je tudi šolstvo, ki je usodno obremenjeno s feminizacijo in permisivnostjo, dejansko v razkroju.

Zagovorniki umetnega oplojevanja samskih žensk ne razumejo kompletne nesposobnost za polno življenje ženske, ki ni sposobna pritegniti moškega

Zagovorniki umetnega oplojevanja socialno nezrelih samskih žensk ne upoštevajo naslednjih nespornih dejstev:
– izhodišče za produktivno starševstvo je po vsem civiliziranem svetu enako: otroke naj zaplodita in rojevata starša, ki sta vsestransko sposobna za korektno vzgojo otrok,
– oba starša morata torej biti zreli osebnosti (na ravni genitalne stopnje razvoja), kar pomeni, da se morata spolno zelo privlačiti in da morata imeti tudi ustrezne socialne in gmotne pogoje za produktivno starševstvo,
– res je, da se visok odstotek partnerstva in starševstva spridi in da so po razidu staršev otroci praviloma prepuščeni »vzgoji« zapuščenim in zagrenjenim materam, ki so se pač izkazale, da niso bile sposobne dobiti in obdržati ustreznega partnerja, ampak to še ne pomeni, da smemo spodbujati celo samske ženske, da rojevajo otroke in jih načrtno prikrajšajo za najpomebnejše življenjsko izkustvo – identifikacijo z očetom,
– ne pozabimo: celostna vzgoja otrok je možna izključno pod taktirko vertikalne avtoritete moškega, ki ima v vlogi reprezentanta družbene realitete ustrezne prerogative za prenos številnih znanj iz prejšnjih generacij na naslednjo, medtem ko so matere nepogrešljive asistentke pri vzgojnem procesu, zlasti v pokrivajoči vlogi (glej stališče Luigi Zoje o brezpogojni nuji vertikalne avtoritete moških za normalen razvoj otrok),
– s histeričnim feminizmom ženske kvarijo celotno družbo, saj se moški praviloma izognejo poskusom, da bi jih prevzgajale žene (ki so čedalje bolj obsedene s spraševanjem, poučevanjem, nadzorovanjem moža …, kar je temeljna značilnost domala vseh zakonov v krizi) tako, da se podajo na pot »odsotnega moža in očeta« (druga ženska, ahasverski poklicno delovanje, alkoholizem, suicid…),
– odrasel človek, ki ne živi v partnerstvu, je enigma, ker ni nikogar, ki bi ga lahko celostno definiral, kajti posameznika lahko celostno definira edino seksualni partner,
– v jalovem zakonu je smotrno zdravljenje neplodnosti tudi zato ker se partnerja vzajemno celostno definirata, kar zlahka ugotovi zdravnik, ki zdravi posledice neplodnosti v zakonu,
– vsak sposoben moški, ki je dosegel genitalno stopnjo razvoja, ima po 17. letu starosti dekle oz. partnerko, ali pa celo eksperimentira z večjem številom kandidatk za morebitno partnerstvo, kar je povsem naravno in celo zaželeno,
– enako velja za ženske, saj tiste, ki so dosegle genitalno stopnjo razvoja in so vsestransko prebujene ter znajo spuščati Amorjeve puščice (torej se znajo »ponujati«), imajo oboževalce in si lahko med njimi izberejo »žrtve« za »oplojevalce«, če so se pač odločile, da bodo rodile brez vstopa v zakonski pristan, torej da bodo zavestno (kar je psihopatska poteza) prikrajšale otroka za doživljanje polnega očetovstva,
– predvsem nevrotične (torej bolne) ženske niso sposobne (preprosto kot osebnosti niso privlačne in so zato v temelju zagrenjene) dobiti moškega za partnerja ali zgolj za »oplojevalca«, oziroma so nekatere tako nevrotične, da niso plodne, kar je A. Ihan opredelil takole: »Človek ki živi v srečnem partnerskem razmerju, zbuja zavist tistim, ki tega nimajo in si vsaj latentno očitajo, da tega problema niso nikoli odločneje uredili« (Zavist, Delo, 8.7.2000:22),
– zavedati se moramo, da so nekatere aktualno »jalove« ženske takšne zaradi njihove nevrotične situacije, saj v takšnih primerih narava sama poskrbi, da seme pač ne pade na plodna, pač pa na jalova tla,
– dogaja se, da zaradi nevroze aktualno jalova ženska brez težav zanosi, ko je ob sodelovanju (seksualnega!) partnerja v skupini za pripravo posvojiteljev vsaj za silo pozdravila nevrozo in dobila otroka v posvojitev,
– samske ženske, ki želijo roditi, bi morale iti skozi naslednje faze priprav za materinstvo: psihoterapija nevroze do genitalnosti, usposabljanje za partnerstvo, realizirano partnerstvo ali vsaj poskusno spolno razmerje z dovolj pogostimi spolnimi odnosi vsaj eno leto…,
– domnevno jalova samska ženska bi morala k ginekologu s seboj pripeljati spolnega partnerja, saj brez pregleda njegove sperme ni mogoče ugotoviti njene domnevne jalovosti. Samska in domnevno jalova ženska brez kontinuirane spolnosti ne more pričakovati , da ji bo medicina z umetno oploditvijo nadoknadila njeno nesposobnost za vzpostavitev spolnega partnerstva,
– dolžnost družbe je, da skrbi za dobro starševstvo rojenim otrokom, ne pa da omogoča samskim ženskam, da izpostavljajo umetno oplojene otroke nekvalitetnemu starševstvu (oz. zgolj materinstvu).
Dosledno moramo upoštevati temeljno posledico agresivnega feminizma: moški se poda na “pot odsotnega moža in očeta”, žena pa ostane do smrti zapuščena in zaznamovana, da ni bila sposobna dobiti oz. obdržati moškega. Zaradi navedene zagrenjenosti in označenosti je jasno, da nima polne licence za vzgojo otrok.

Prizadevati se moramo za polni razvoj sposobnosti za ljubezen, za spolno prebujanje, za empatičen odnos med moškim in žensko, ter med staršema in otroki

Že 30 let se ukvarjam s skupinsko partnersko psiho in socioterapijo »ljudi v stiski« (v katero so vedno vključeni tudi nekateri otroci od 5. do 25. leta starosti), ki so v stisko zabredli praviloma zaradi patoloških mater, ki so vztrajale v patološki zakonski zvezi (najpogosteje z alkoholikom) in tako zavestno izpostavile svoje otroke uničevalnemu procesu »vzgoje« (takšnih žensk je v Sloveniji vsaj 200.000, ki skrbijo za stalno reprodukcijo vsaj delno pohabljenih otrok iz patoloških zakonov), ali pa so kot samske ženske (ki pač niso dosegle genitalne stopnje razvoja in zato za moške niso bile privlačne) skušale na nezrel in škodljiv način nadkompenzirati bedo samstva z rojstvom nezakonskega otroka. Samska ženska se z nezakonskim otrokom vsaj za silo prebije iz socialne izolacije v družbo, saj hodi z otrokom v vrtec, šolo itd., kjer se srečuje s sotrpinkami. Tako so otroci samskih žensk največkrat sredstvo za prebijanje njihovih mater iz socialne izolacije v družbo. To pa ni moralno početje.
Velika večina primerov ljudi v stiski (ki jih pesti nevroza, katera je tako rekoč temelj za domala vse mentalne motnje) ne more polno ozdraveti dokler v dolgotrajnem in zelo zahtevnem procesu psihoterapije ne razreši patoloških odnosov s primarno družino, ki se največkrat zreducira na patološko mamo. Če nič drugega, zagrenjena mati vcepi v otroka nezrel odnos do spolnosti in ga tako napravi za spolno invalidno osebo. Če do razrešitve ne pride, lahko pacient ozdravi le, če povsem prekine odnose s primarno družino, ki je bila vir mentalne motnje.

V evropski družbi že imamo dovolj patologije, saj je že več kot 60% ljudi v raznih oblikah duševne stiske (alkoholiki, kadilci, debeluhi, narkomani, zaležanci, faliranci, nezaposleni, postopači ter njihovi svojci …) in ni razlogov, da bi to patologijo širili tako, da bi še medicino zadolžili za oplojevanje samskih žensk, ki še niso dosegle genitalne stopnje razvoja in zato (še) niso sposobne za tvorno partnerstvo, ki je absolutno nujno za optimalni razvoj otroka. O zasilnih rešitvah (samska mati, reja, posvojitev …sedaj ne bom razpravljal.

Menim, da moramo ob morebitnem zavzemanju za enostarševstvo samskih žensk upoštevati tudi naštete okoliščine in si ustvariti (vsaj) vizijo posebnih komunalnih družinskih organizacij (dnevnih družinskih komun, ki bi bile dejavne zlasti čez vikende), ki bi jih vodili posebej usposobljeni avtoritativni moški z ustrezno licenco in koncesijo, v katere bi se vključevale samske ženske z otroci, kateri bi lahko edino tako do neke mere doživeli in ponotranjili vlogo in pomen vertikalne avtoritete urejenih in pravičnih moških. Samske in zapuščene ženske pa bi čez vikende imele priložnost, da se usposabljajo za prehod v “lajf”.

Sklepna pripomba: Vse kar sem napisal, lahko dokumentarično podprem s številnimi “primeri”.

Se strinjam z napisanim !

Kam drvi narod, ki otroke uči živeti s pomočjo del Ivana Cankarja. Še sreča, da večina prepiše obnove predhodnikov.

Sem proti umetnemu oplojevanju samskih žensk. Vse zagovornice takega materinsta s katerimi sem govorila so točno take, kot jih opisujete. Ne gre za grdost telesa gre za grdost in degeneriranost duha.

Točno. Se strinajam z vami. Kar tako naprej. LP J. Rugelj