Pozdravljeni.

Jaz pa vec me vem kaj naj. Stara sem 32, enkrat rodila. Pred 4 leti sem imela zelo hudo obdobje, psihicno povsem na dnu. Sem hipohonder in so mi ugotovili odprto ovalno okno. Si lahko predstavljate kak je to grozno za enega hipohondra. Samoplacnisko sem sla na preiskavo. Po preiskavi pa zelo cudni znaki. Zato sem.bila veckrat na urgenci. Imela sum na pljucno embolijo, ampak nepotrjen. 2.tedna po zacetku znakov sem tudi imela cta pljuc in vse bp. Nato sem.opravila uz srca ene 5x pa ekg pa vse samoplacnisko. Vse ok. S strani pfo nimam nobenih omejitev, razen potapljanja. Pac niti ni nujno da gre za pfo. Pise verjetno. Saj je na tcd po valsalvi opazna odprtina. Tako da … sedaj pa se mi pojavljajo tezave ze od poroda dalje, in sicer vsake toliko neko tiscanje za pranico kot dusenje za sekundo ali dve. To ze 3 leta, v zadnje pol leta je to bolj pogosto. Imam tudi tezave z zelodcem ampak nisem opravila gaatroskopije. Uporabljam omega3. Ne vem ali je to stiskanje od zelodca, od stresa ali kaj nevarnega. Pod stresom sem zelo. Nazadnje opravljen pregled ekg in uz pred pol leta. Spirometrija v okviru pregleda za sluzbo pa pred 2 mescema. Psiha me zelo.muci. v prejsnjem letu sem iemla tudi ene 3 4 napade. Upam da psihicne narave. Na sredini prsnega kosa .me stisne kot da mi bo zmanjkalo zraka nato pa hiter srcni utrip in strah v noge. Trajalo par minut. In skoraj vedni se je zgodilo v avtu. Skrbi me pa zelo. Doma tezave, strah za zdravje potem odpustitev s sluzbe, zdaj k sreci imam drugo. Nisem se slisala, da bi lahko skoraj vsak dan te stisnilo v prsnem kosu veckrat za sekundo pa kot da zraka ne bos dobil od psihe. Kaj je vas nasvet in mnenje.

Pozdravljeni,

glede na to, da ste redno pri zdravnikih in da preiskave niso potrdile prisotnosti bolezni, bi se bilo smiselno posvetiti vašemu psihičnemu stanju – tesnobi, ki jo doživljate. To, kar opisujete pri koncu vašega vprašanja – stiskanje v prsih, povišan srčni utrip, predvidevam da mehke, neubogljive noge (“strah v nogah”), kar traja par minut, zveni kot panični napad.
Psihična in telesna plat sta neločljivo povezani. Ko se znajdemo v situaciji, ki jo zaznamo kot nevarno, ogrožujočo, se na to nujno odzove tudi naše telo s t.i. stresnim odzivom: reakcija “boj ali beg”. V daljni daljni preteklosti je glavnina nevarnosti bila zunanja – na primer treba bo bežati ali se spoprijeti z nevarno živaljo. V takih situacijah stresni odziv pomaga pri preživetju:
[list][/list]- pospešeno dihanje in bitje srca da našim mišicam dovolj kisika in energije za boj/beg;
[list][/list]- mišice se napnejo – kar omogoča hitrejše, močnejše reakcije;
[list][/list]- vsa pozornost se usmeri na zaznano nevarnost – druge stvari niso pomembne, jih spustimo, pozabimo;
[list][/list]- kri se iz prebavil preusmeri v mišice (lahko začutimo “kepo v želodcu”) – ker če preživimo, bomo zajtrk že prebavili kasneje, trenutno je pomemben samo boj/beg;
[list][/list]- ….in še veliko drugih fizioloških sprememb.

Ista telesna reakcija se pri nas sproži tudi ob zaznavanju potencialne ogroženosti, neke socialne ali dolgoročne nevarnosti. Na primer zjutraj v gneči na cesti razmišljate o tem, da boste zamudili v službo in kako bodo drugi zato jezni na vas – in sproži se stresni telesni odziv boj/beg. Ali ste doma in pomislite, da mogoče je ščemenje v želodcu znak resne bolezni – telo se spet odzove; ne na dejansko stanje, temveč na misli. Bolj kot so vaše interpretacije usmerjene na nevarnost, bolj intenziven bo telesni odziv. In dlje kot ste v teh mislih, dalj časa je vaše telo v napetosti, kar je vedno bolj in bolj naporno. Kar zaznavate so lahko telesni znaki stresnega odziva, ne neke srčne ali gastrointestinalne bolezni.

Panični napadi so še korak naprej: pride do začaranega kroga, v katerem si različne telesne znake razlagamo kot nevarne. S tem ko se poveča strah, se intenzivnost stresnega odziva še poveča, kar je povod za še večji strah in nato še bolj intenzivne telesne simptome. Kdaj se lahko stopnjuje do te mere, da ima oseba občutek, da doživlja srčni infarkt, da se bo zadušila, da se ji bo zmešalo… Ko pa pride do urgence, so rezultati medicinskih testov bp. Pri paničnih napadih se razvije strahu pred samim paničnim napadom (razmišljanje in strah pred tem, da bi se napad lahko ponovil nato sproži napad). Naj poudarim: panični napad sam po sebi ni življenjsko ogrožajoč, je pa zelo neprijeten.

Kaj priporočam? Pogovorite se o tem, kar doživljate, z vašim osebnim zdravnikom. Ta vas lahko napoti naprej h kliničnemu psihologu in/ali psihiatru. Če so težave vezane na tesnobo/panične napade, je priporočljiva obravnava pri strokovnjaku na področju duševnega zdravja. V času čakanja na psihologa in/ali psihiatra (ali tudi še pred obiskom osebnega zdravnika) lahko o stresu in tesnobi več zveste na psihoedukativnih delavnicah v Centrih za krepitev zdravja oz. Zdravstvenovzgojnih centrih, na katere se prijavite preko elektronske pošte ali telefona (seznam s kontakti je na tej povezavi: https://www.nijz.si/files/uploaded/seznam_zvc.pdf). Priporočala bi vam obisk sklopov delavnic Spoprijemanje s stresom in Podpora pri spoprijemanju s tesnobo. Več o delavnicah lahko preberete tukaj: https://www.nijz.si/sl/podrocja-dela/moj-zivljenjski-slog/dusevno-zdravje/podporne-delavnice.

Lep pozdrav,
Mihaela Burina