Partner je po očetu podedoval del nepremičnine, ki se deli med 15 dedičev. Gre za večjo družinsko hišo v centru mesta, ki počasi propada, trenutno v njej ni nikogar. Dediči jo že leta neuspešno prodajajo, saj se ne morejo dogovoriti za ceno. Nekateri so v tujini, interesa za stavbo nima nihče, vsi želijo samo denar od svojega dela, pri stroških se že zatakne. Do sedaj je za hišo skrbel partnerjev oče, ravno tako za okolico in drobna popravila. Partner je pred mesecem dni izgubil službo. Ker imam službo v mestu, kjer stoji hiša (kamor se vozim 45 min v eno smer) razmišljava o tem, da bi se nekako dogovorili za uporabo prostora v hiši. Trenutno smo namreč v najemu, vendar je na poti drugi otrok.
Ali je za selitev v prazno hišo dovolj soglasje vseh lastnikov ali je potrebno lastništvo tudi uradno razdeliti med prostore v hiši? Kako je z začasnim in stalnim bivališčem? Če bi zasedli samo partnerjev del, bi bilo dovolj za udobno dvosobno stanovanje, tudi vrt bi lahko obdelovala. V preteklosti je v stavbi vedno nekdo na črno bival, saj bi jo drugače izropali, zdaj pa partner v selitvi v svoj del vidi težave s strani sorodnikov – solastnikov, saj nekateri temu niso naklonjeni, ker menijo, da bi hišo tako težje prodali.
Imamo pravico urejati “svoje” prostore ali moramo čakati, da se vse podre in plačevati najemnino? Kako se tega lotiti pravilno, da bo formalno urejeno? Konec koncev bi lahko prenovila samo del hiše in bi se ostalo prodalo. V vsakem primeru, ne želimo posegati v lastništvo oz. pravice ostalih, na žalost pa zaradi lastništva ne moreva pričakovati nobene socialne pomoči, kar pomeni, da sva najbolj zainteresirana za ureditev situacije.

Večina nepremičnin, ki se prodaja, je zasedena. Za hišo je pa še sploh bolje, da kdo biva v njej, ker prazna propada veliko hitreje – moji starši pravijo, da hiša žaluje, če je prazna.
Poleg tega, tisti, ki bo dejansko pripravljen kupiti nepremično od 15 lastnikov, bo moral imeti jeklene živce, ker bo čakal nekaj let, da bodo ti dosegli soglasje – kar se je v vašem primeru že pokazalo, da popolnoma drži in da soglasja med solastniki ni.
Dokler nimate oz. nimajo nepremičnine razdeljene v naravi, torej točno določeno, kdo ima kje svoje prostore, ne moreta vidva s prstom pokazat neke enote in reči, to je najina 1/15. Zato za bivanje potrebujeta soglasje vseh. Jaz vidim res same prednosti v tem. Hiša bo gotovo skrbneje vzdrževana, če je nekdo tam, manj nevarnosti je, da bi jo kdo izplenil, bo v uporabi, čemur so hiše tudi namenjene, ena družina bo rešila stanovanjski problem … Morate pa to zelo natančno vse dati na papir. Kaj bo namesto najemnine, koliko sta dolžna na letni ravni vložiti v hišo, kaj ostanejo skupne naložbe, kaj je izključno vajina dolžnost in podobno. Mislim, da bi bilo to dobro predebatirat z nekom, ki se malo bolje spozna na te zadeve.