Upravičena uporaba antibotika?
Spoštovani,
potrebovala bi mnenje pediatra.
Imam 2.5 leta starega sina, do septembra kar zdravega, brez nekih posebnih zapletov, morda kak prehlad tu pa tam. Septembra je šel v vrtec in od takrat se bolezni samo vrstijo.
Že na začetku septembra je takoj zbolel za nekim dolgotrajnim prehladom, ki se ni hotel pozdraviti. Po petih tednih prehlada smo šli k zdravniku, in mi je pediatrinja brez, da bi pogledala kri,vodo, ali naredila kakšne preiskave predpisala antibiotik. Razlog:ker gre za dolgotrajen prehlad in ker se lahko zakomplicira.
Sama sem bila skeptična in otroku nisem dala antibiotik, otroka sem zadržala doma ( nisem peljala v vrtec), vendar ko sem šla naslednjič k zdravnici cez cca 2 tedna, sem ji tudi povedala , da nisem dala otroku antibotik, ker sem zadržana, skeptična, saj ni bilo nobenih preiskav. Odločila se je, da pogleda kri, vodo, blato, vendar dodala, da lahko rezultati ne bodo pokazali točno. Ko so prišli rezultati, je rekla, da je zadeva virusna. Takrat potem nismo dali antibotika…. Otrok je prišel k sebi, se pozdravil.
Moje vprašanje: Ali se da kdaj antibotik, če je zadeva virusna? Ali test krvi, vode, blata, pokaže 100% ali gre za bakterijo ali virus, oz. koliko smo lahko sigurni v te teste?
Čez cca. 3 tedne,… se pojavi angina. V dežurni ambulanti mi naredijo takoj test in kaže na pnevmokok, predpisejo Ospen, zato tu dam antibiotik kot predpise zdravnik.
Cca 14 dni po angini se zakomplicira v bronhitis, zato mi predpisejo še Sumamed, niso pa naredili nobenih preiskav…. Bronhitis je bil določen na podlagi standardnega pregleda: ušesa, poslušanja pljuč, grla….Ali se bronhitis pogleda tudi s testi? Ali je dovolj, da zdravnica sam pogleda s standardim pregledom? Ali imam pravico, da zmeraj, ko predpišejo antibotik zahtevati teste, da se preveri ali gre za virus ali bakterijo?
Cca 10 dni po bronhitisu se pojavi se Laringitis gremo v bolnico,…kjer sem mu pojavi po 3 dneh še vnetje ušes in predpišejo antibotik Maksatrol ( nekaj takega) Ker vidim da se nič ne prijema za ušesa in nič ne jamra, da bi ga kaj bolelo, vprašam zdravnico, če naredijo lahko preiskavo, saj smo jemali pred kratkim že dva antibiotika, ter privoli. Ko pridejo izvidi povedo da gre za virus in antibotik prekličejo oz, nam rečejo da ga ne rabimo vzeti. Izpustijo nas še isti dan iz bolnice z navodilom, da se v roku 3 dneh javimo pri pediatru. In spet pedidatrinja mi predipše antibotik brez da bi vzela kak bris ali pa naredila preiskavo ( kri, vodo). Sama jo tudi opozorim, da smo naredili v bolnici test pred 3 dnevi in da je pokazalo na virus. Sicer ona ga še posluša kako diha in sliši piskanje. Predpiše nam hiconcil, doda da predlagan v bolnici antibotik ne bi pomagal, sama pa pravi, da se lahko zakomplicira če ne jemljemo, antibotika, ki ga je ona predpisala.
Torej v bolnici, če ne bi zahtevala dodatnih testov bi antibotik jemal moj otrok po nepotebnem?
Cez 3 dni gremo k pediatrinji nazaj na pregled, pogleda uho in reče da je bobnič se vedno pordel in da antibotik ni prijel, da pa ne sliši piskanja, razmišlja celo o drugem antibotiku, jaz ji dodam, da je otrok dobil ze 3 antibotike v 1,5 meseca, vendar na koncu reče da nas ne bo matrala čez praznike ( bozic, novo leto)…. Imam občutek kot da smo jemali antibotik Hiconcil po nepotrebnem in da nam bi kamlu še dodala enega po nepotrebnem oz. na splošno kot da smo en poskusni zajček.
Čez cca 1 teden se mu pojavi še vnetje oči- sodeč po slikah konjuktivitis, vendar ne grem več k pediatrinji, raje opazujem oči vsak dan, po 5 dneh zadeva izgine, brez antibotikov.
Aja pred cca 1 letom, sem bila tudi pri pediatrinji, pa mu je pogledala v ušesa , je rekla da gre za vnetje in da rabi jemat antibiotik. Ker otrok se takrat ni nič praskal po usedih, tikal, ali jamral, sem si rekla, da bom še malo počakala preden mu dam antibiotik in uho se je pozdravilo samo od sebe, samo malo sem ga bolj počuvala doma, in je imel kapo na glavi, torej sem pazila na prepihe.
Imam občutek, da vedno ko grem k pediatrinji, da mi da antibotike na pamet, saj se boji, da se zadeva zakomplicira….pa ne vem ali je to normalno, ali je to zaželjeno s strani zdravstva, da je tako?
Oz. zgubljam zaupanje v pediatra, po eni strani jo hočem menjat, po drugi strani, pa se vprašam kdo sem jaz da presojam, saj nisem po stroki zdravnica?
Zanima me kako bi bilo dobro, da ravnam v tem primeru da zaščitim otroka kar se da. Zdravnici sem že omenila, da sem proti predpisovanju antibiotikov, razen če to res ni potrebno.
Pojavlja pa se mi tudi problem, da vedno, ko ravnam po »svoje« torej ne dam antiboitkov, ko to predpiše zdravnik ( npr. ko ni predhodnih preiskav ali gre za bakterijo ali virus zgoraj navedeni primer), kreganje znotraj družine in se mi teh očitkov na dolgi rok ne da poslušat.
Zaenkrat sem ta začaran krog antibotikov zaustavila tako, da sem otroka izpisala začasno iz vrtca- za 3 mesece, po 1.5 meseca je otrok zdrav, redkokdaj malo zakašlja , pošmrca, vendar vprašanje je potem kako naprej.
Vnaprej se zahvaljujem za odgovor in vas lepo pozdravljam!
Prepoznava in zdravljenje bolezni potekajo po določenih smernicah, vendar je pogosto vse zelo odvisno od tega, kako kateri zdravnik razmišlja, kako povezuje zadeve, česa se boji, kaj je že videl in zakaj deluje tako, kot pač deluje.
Laboratorijski testi so seveda zelo pomembni in potrjevanje bakterijskega ali virusnega povzročitelja je pri vsakdanjem delu nujno. Ne moremo pa delovati vedno izključno po laboratorijskih izvidih, ne zdravimo izvida, pač pa tisto, kar najdemo pri kliničnem pregledu. Npr. vnetje srednjega ušesa je izključno klinična najdba, bakterijski kazalci so v tem primeru mogoče (ne pa vedno) povišani le pri malih dojenčkihi in otrocih, kjer sta vneta oba bobniča, ima otrok vročino in pričakujemo pnevmokoka kot povzročitelja. Že malo večji otroci nimajo v krvi skoraj praviloma nobenih sistemskih znakov bakterijske okužbe, torej je kri lahko povsem normalna. Zagotovo vidimo bakterijsko krvno sliko pri pljučnici, če gre za tipično pljučnico (že pri virusni je povsem normalna, pri atipični mogoče malce zvišan CRP), zato se zdravnik odloča glede na znake, ki jih poveste in glede na tisto, kar vidi in sliši.
Pri dolgotrajnih potekih je možnost zapletov večja, še vedno pa je klinična slika tista, ki govori za zzaplet in potrebo po zdravljenju ali nasprotno, čakanje, da mine spontano.Skratka, to je umetnost in izid, torej zdravljenje ali nezdravljenje in pogostost uspešnosti je tisto, kar loči dobrega diagnostika od manj dobrega diagnostika.