Lep pozdrav.

Sem mamica dveh otrok, stara sem 40 let. S partnerjem sva že 10 let brez kakršnekoli zaščite, saj sva bila označena kot neplodna oziroma manj plodna. S pomočjo hormonske terapije sva prišla do dveh čudovitih otrok in sva si rekla, da nekje do mojega 42. leta tudi če se zgodi, da zanosim, bova zelo zelo vesela. Ampak kaj se je zgodilo? 3 leta sem že brezposelna, ker je šlo podjetje v stečaj. V mesecu januarju sem končno dobila službo, ki si jo že od nekdaj želim. Vse super. Ampak istočasno oziroma kak teden po podpisani pogodbi sem pa izvedela, da sem noseča. Prejokala sem vse dni in vse noči, ker enostavno nisem vedela kaj bi. Pogovorila sva se s partnerjem in se odločila, da naredim splav. Preden me obsojate, to je bila najtežja odločitev v mojem življenju. Ampak imava dva zdrava otroka, službe pa do zdaj nisem imela, sploh pa ne take kot si jo želim. Po 40. letu vsi vemo, kako je z iskanjem službe, nosečnost pa je tudi rizična.

V glavnem, da skrajšam: splav je za mano, bilo je psihično zelo naporno, jokala sem, preklinjala samo sebe, ampak tako je žal moglo bit. Ne me obsojat, ker se že tako dosti sekiram.

V porodnišnici so mi dali dve odpustnici, eno za ginekologa in eno za osebnega zdravnika, ker naj bi imela 7 dni bolniškega staleža. Mogoče veste ali je nujno, da odpustnico izročim svojemu zdravniku? Ta je namreč dober družinski prijatelj, oziroma sorodnik, in ne bi rada, da bi izvedel kaj sem naredila. Poleg tega ne želim, da se splav vpiše v kartoteko, saj mojo kartoteko dobi v roke tudi pooblaščeni zdravnik podjetja, v katerem sem zaposlena (za zdravniški pregled) in saj veste … Datum splava se sklada z mesecem zaposlitve … Res ne bi rada, da se tole kakorkoli izve. Bo kaj narobe, če osebnemu zdravniku ne izročim odpustnice in pozabim kot da ni bilo nič? Da ne bo pomote, ginekolog dobi svojo odpustnico in je vse tudi zapisano v kartoteki, to me ne moti in je logično.

Kakšno je na splošno vaše mnenje in izkušnje?

Nikoli in res nikoli ne bom razumela taksnih zensk in nikoli ne bi storila tega.

Bedarijo si naredila, upam da te ne odpustijo čez 2 meseca.
Zakaj nebi dala zravniku ? A misliš da na kartici ni podatka kaj vse so ti nafilali v telo?

Tvoja vest ti bo dala odgovor. Mi ne. Ni ti treba dati izvidov. Tudi če bi,kaj bi bilo? Nič, vse isto. Ne sprašuješ zaradi izvidov, odločitev te boli. To predelaj.

Jaz pa tistih žensk, ki se, kljub revščini, odločajo za drugega, tretjega, četrtega,…itd.otroka.

Kaj je vredno večjega obsojanja, naj vsak presodi sam. Jaz je ne obsojam, ravno nasprotno, naredila je tisto, kar je v njeni situaciji najbolj trezna, pa čeprav zelo boleča, odločitev.

Pa še marsikaj se bo dogajalo in vse bo povezano s splavom . Nekaj skrbi si že sama naštela . Ostale se ti bodo vlekle celo življenje

Samo obsojat znate, vesce tecne. Socutja vam manjka.

Avtorica, ce ne rabis bolniske, ne rabis osebnemu zdravniku nicesar izrocati. Jaz sem imela sicer spontani splav in sem pozabila oddati svoji osebni zdravnici papirje, ginekologinja je bila pa z vsem seznanjena.

Jaz sem se otrocka izredno veselila in me je spontani splav zelo prizadel. Sem se pa kljub temu krivila in se obsojala po nepotrebnem, se sprasevala, ce sem sama sprozila to, kaj je narobe z mano, itd. Preden sem izvedela za nosecnost, sem namrec prebolela hudo gripo z visoko tt. Takrat sem pojedla kar nekaj lekadolov, analgetikov in tega si potem nikakor nisem mogla oprostiti. Ceprav verjetno ni imelo nobene zveze s ss. Tako pac poteka zalovanje…

Drzi se in srecno.

Žal te razumem. Tudi sama sem se odločila za prekinitev nosečnosti. Razlogi so bili zelo racionalni (psihična bolezen partnerja, moja starost in moja kronična bolezen). Nikoli si nisem mislila, da bom v takšnem položaju in da bom sposobna to storiti. Mene je uničilo. Vsak dan posebej sem se morala boriti, da nisem končala vsega skupaj.
Težki meseci so še pred tabo. Sama ne bi zmogla brez PASS Suport Site, ki je namenjen ženskam, ki so se odločile za splav. To je ameriški portal in je v angleščini, članice pa so ženske z vsega sveta, ki se borijo same s seboj zaradi lastne odločitve. Tam sem marsikaj predelala, predvsem pa sem se naučila nekako živeti naprej.
Nikoli ne bom več ista, vedno bo ta bolečina v meni, vendar pa zdaj vsaj funkcioniram dokaj normalno za svoja otroka in držim družino še naprej skupaj.
Drži se!
Zdravniku pa ni potrebno oddati dokumentacije, če ne potrebuješ bolniškega staleža.

Jaz si pa tako želim zanositi, pa ne morem. Ti pa tako…. sram te bodi. Sram.

s tem žleht prepričanjem tudi nikoli ne boš. Narava že ve, komu ne da otrok

Takih stvari ne moremo obsojati. Vsekakor je v tem primeru situacija taka, da je vsaka odločitev napačna. Tako odločitev za tretjega otroka ob morebitni izgubi službe in pomanjkanju denarja kot odločitev za splav otroka, ki ga je narava namenila po vseh slabih izkustvih. V idealni družbi bi bila najboljša odločitev donošenje otroka in nato njegova oddaja v posvojitev v primeru pomanjkanja financ. Ampak kaj ko živimo v kapitalizmu, ki nosečim ženskam daje odpoved o zaposlitvi. V primeru hujših travm svetujem obisk kake katoliške skupine, kjer se srečujejo ženske, ki so naredile splav. Tam se izmenjajo mnenja in izkušnje.