Živim z mami, se odlično razumeva, razen na področju čistoče stanovanja. Jaz bi imela vse pospravljeno na svojem mestu, vse oprano, očiščeno, lepo zloženo … Ona pa – več imava krame in navlake bolj je zadovoljna. Razni lovilci prahu, šopki, zapiski, knjige, odpadni material iz katerega se bi nekoč dalo še kaj narest (!!!) itd se valjajo po vseh odlagalnih površinah v stanovanju. To so nenormalne količine krame zaradi katere se stanovanja ne da niti očistiti več.
Zaradi tega zelo trpim, ker se mi v lastnem domu vse gravža, najhuje pa je, da ona to ve, pa kljub temu ne odstopa od tega. Poskušala sem se z njo lepo pogovorit, pa tudi malo bolj oštro – nič. Ona začne potem težit, da ji ne pustim dihat, da mora bit vse po moje (v bistvu je vse po njeno), da naj se brigam zase in nakoncu jok. Potem je poleg opisanega še slaba volj v hiši.
Na žalost ne zaslužim dovolj, da bi si lahko privočila živeti kot podnajemnik, da bi kupila svoje stanovanje je pa nemogoče. Obe sva odrasli, enako prispevava za stroške in hrano, le da ona je lastnik stanovanja. Ali moram zato živeti v podrejenem položaju?
Meni je vseeno kakšno ima svojo sobo, ampak za skupne prostore bi morali narediti kompromis. Moja soba je urejena kot si želim jaz in kljub prošnji naj tega ne dela, še vedno v njo hodi obuta v čevlje, tako kot po celem stanovanju.
Ne pretiravam, ampak situacija je zrela za tisto ameriško oddajo, ko sosedi in svojci kličejo psihiatre in nevemkogaše, da bi človek začel drugače razmišljati in posledično pospravil.
Doma sem nesrečna, vse se mi gabi, nikogar ne povabim domov, ker bi se v zemljo vdrla….
Ima še kdo od vas takšno težavo, kako ste jo rešili?

odseli se ne, ona ima vso pravico živeti tako kot njej paše !

Žalostna si predvsem zato, ker te je mama z občutki krivde in samopomilovanjem, privezala nase.
Tako, kot ti njej ne daš dihati, tako ona tebi ne da. Zaradi tega občutka ujetosti, se ti vse skupaj še bolj gravža. Na koncu se bo ti vso življenje zagravžalo in boš lahko postala takšna, kot tvoja mama….. Depresivna in nezadovoljna.

Pojdi stran. Osamosvoji se.Če ne moreš najemnine plačevati sama, poskusi najti sostanovalko.

Pozdravljena,

tudi pri nas doma je tako, odkar smo se preselili v hišo je pa še huje, ker je še bolj potrebno čistiti in vzdrežavati. Že 5 let živim na svojem ampak vseeno ko pridem domov postanem slabe volje. Prosila sem jih že neštetokrat, ampak je vse zaman. Po pravici povem, da ne vem če se da to spremeniti, saj sem poskušala to spremeniti 15 let pa ni šlo. Na začetku Ko sem bila sama doma sem vse pospravila in uredila, ampak so me potem nadrli, ko so se vrnili..

Čistoča je pol zdravja.
Ko pridem na večdnevni obisk k ostarelim staršem, ki rabijo pomoč, mirno delam red, se derejo, jaz pa pri enem ušesu noter, pri drugem ven.
Nekatere stvari pomečem stran, druge spravim v posebno škatlo in če po določen času ne pogrešajo, vržem stran.
Tu in tam mi le priznajo, da je zdaj bolje. Ko pa kaj iščejo, sem pa seveda jaz kriva.
Sem pa od začetka delala postopoma. Vsa prostor po malo, da se ni opazilo. Ko so se navadili na določen red, potem pa spet malo in sploh niso opazili, kdaj je bilo bolj in bolj urejeno.