Pozdrav.
Kot mama 11-letnika sem se znašla v slepi ulici in resnično ne vem, kako naprej.
Sin je bil že od vstopa v šolo prepoznan kot učenec, ki je počasen, sanjač.
Posledično so ga sošolci v današnjem času, kjer je vsako odstopanje v značaju ali videzu s strani vrstnikov prepoznano kot razlog za zasmehovanje, odrinili na stran. Pogosto je bilo čutiti v njegovem vedenju pomanjkanje samospoštovanja, v šoli nima kakega posebnega prijatelja. Nima tudi kakega krožka, interesne dejavnosti, malo zaradi pomanjkanja interesa, poleg tega nam že šolsko delo zapolni vse popoldneve. Sicer je miren, nadvse pozoren in ljubeč otrok, a v njegovi glavici se ves čas dogaja. Težave so bile in so še s spremljanjem pouka, saj marsikdaj ne ve, kaj točno so obravnavali, kaj so jim v šoli naročili, itd. Tudi v preteklosti je že bilo težko, ves čas smo morali pomagati pri šolskem delu in do zdaj je še nekako šlo. Letos je prišel v 6. razred, torej na predmetno stopnjo. Snovi je ogromno, nemogoče je, da bi starši z njim popoldne pregledovali snov, nalogo in pomagali pri učenju.
Potem pa je prišla šola na daljavo. Cele popoldneve in med vikendi smo pregledovali nalogo za nazaj, prepisovali snov, da o učenju sploh ne govorim. Ugotavljali smo, da precej stvari ni narejenih in posledično je vse to po nepotrebnem vnašalo slabo voljo v našo družino. Poleg sina starejša hči obiskuje gimnazijo in je samostojna in pridna učenka. Večkrat smo se s sinom pogovorili, mu na lep in tudi odločen način razložili pomembnost odgovornosti, dolžnosti in šolskega dela. Dajal je vtis, da razume in da se bo potrudil. Žal neuspešno. Oba z možem namreč delava in si ne moreva privoščiti dopoldanskega sedenja z njim. Ponovno smo ugotovili, da zanemarja šolsko delo in v dopoldanskem času veliko časa namesto šoli posveča računalniškim igram in youtube posnetkom raznih iger. Najbrž je jasno, da sva se ob tem dejstvu zgrozila.
Občutki so najbrž jasni – do jeze, nemoči, brezizhodnosti. Enostavno več ne vemo, kaj narediti. Težko mi je, ker vem, da vse naše kritike slabo vplivajo na njegovo psiho, a situacija se samo še poslabšuje. Starejša hči ga zaradi svojih obveznosti ne more kontrolirati, sam se očitno ne zna, brez računalnika šole na daljavo ne more opraviti. Ne glede na vse zarjuje, da ve, kaj šola zahteva od njega, a tega vseeno potem ne naredi. Na misel mi je seveda prišla še psihološka pomoč. Ne vem, kje se še lotiti problema, izčrpala sem vse svoje ideje.
Vljudno prosim za pomoč, nasvet. Hvala.

Obstaja programska oprema namenjena točno temu, da lahko starši kontrolirajo kaj njihovi otroci počnejo na računalniku. Dostop do določenih spletnih strani ali programov lahko blokirate za določen čas (recimo dokler niso opravljene vse šolske obveznosti), spreminjanje nastavitev pa preprečite z geslom in je stvar rešena. Na internetu pod ključno besedo ”blocking software” ali pa ”parental control” najdete marsikaj. Razen seveda, če ste to tudi poskusili, potem je moj predlog brezpredmeten.

Pa prosim, ne vzbujat krivde otroku, ki tukaj dejansko ni kriv ničesar. 11-letnik pač še ne zmore kontrolirat svojih impulzov, kaj šele da bi se zavedal pomena šole za svojo prihodnost. Krivda je predvsem na vas, ker se očitno ne zavedate pasti digitalnih tehnologij za otroke in ga niste znali zaščitit. Ampak to še vedno lahko spremenite. Pa srečno.

Iz kratkega opisa ste opisali otroka z ADD. To je motnja pozornosti. Misli teh otrok so tako glasne, da se ne zavedajo vedno okolice, pa se lahko vi na ” glavo postavite”. Da ga boste resnično razumeli boste morali mali več o tem prebrat, spremenil pa se ne bo nikoli. Se bo pa z leti lahko prilagodil. Taka oseba je lahko brez problema uspešna v življenju.

Obrnite se na Svetovalni center na Gotski.

Pozdravljena,

naš je isto star in ima iste probleme. Naš ima odločbo za ADHD. Pozanimajte se na šoli ali pa pojdite privat. Otroku se lahko zelo pomaga. Še vedno, pa boste morali kar nekaj časa investirati za pomoč sinu.

Želim vam veliko uspeha.

Meni so starsi za ocene vedno govorili, da bom kopal kanale in delal fizicna dela, ker zamene ni drugo. Po srednji je bilo nekaj podobno temu, potem sem zacel ob delu izredno studirati in prisel do inzenirja, pa ne mislim se na tem se ustavit. Danes ko sem samostojen in mi dobro gre pa me skoz povsod hvalijo kako so ponosni itd… Zaradi tega im ne zamerim starih kritik in zaljivk. Nisem se takrat upal pregovarjati z njima, ampam sem bil tiho in v sebi si mislil boste vi videli , kdo bo kopal kanale. Hocem reci, da danes nihce ni kritizira svojih otrok na mene je to pozitivno vplivalo. Niso vsi za vse zreli ze kot otroci. Eni so bolj brihtni drugi malo pocasnejsi.

Se strinjam z vami, 1334.

Jaz nimam postavljene diagnoze, sama sumim v odrasli dobi na ADHD “inattentive type” (ne poznam slovenskega strokovnega izraza).

Imela sem “prikrite” težave, ker sem bila bistra in nisem imela večjih težav v šoli. Zato me pa sedaj, ko sem starejša, precej ovira. Vedno je isti odziv od okolice: “Bolj se potrudi, bolj bodi organizirana…” in v teoriji razumeš, se strinjaš, vložiš energijo v to smer, življenje se ti pa vsak dan znova sesuje k domine.

Moje mnenje je (nisem iz te stroke, moje mnenje je laično na podlagi izkušenj), da lahko veliko sami naredimo z raznimi vorci, ki nam omilijo kaos v glavi.

Predvsem je pa nujno razumevanje okolice. Kot mama vam predlagam brezpogojno ljubezen, veliko razumevanja in manj obtoževanja ter valjenja krivde. Mene to vrže popolnoma iz tira in zamrznem. Zato je narejenega še manj kot drugače. In pa, ne primerjat sorojencev med sabo. Taki ljudje so veliko bolj inteligentni, kot to pokažejo.

Predlagam vam, da se informirate v tej smeri (če je potrjen sum na omenjeno motnjo), ker bolj kot razumeš, več lahko pomagaš.

Pa srečno.

Lepo pozdravljeni mojapuncka,

opisujete, da je bil sin zaradi svoje počasnosti in sanjavosti pogosto tarča zasmehovanja. Nesprejetost s strani vrstnikov, katerih pomembnost v tem obdobju prihaja v ospredje, je samo po sebi stresno in zahtevno za vašega otroka. Normalno se mi zdi, da se v takšni situaciji motivacija in pozornost zmanjšata. Človeška psiha deluje na način, da nas zaščiti pred zelo zahtevnimi izkušnjami na način, da se od težkih občutij odmaknemo, jih potlačimo, disociramo…  Sprašujem se ali je, takšen kot je, s počasnejšim ritmom itd. sprejet z vaše strani? S strani družine? Slišim, da veliko truda vlagate v to, da mu pomagate pregledovati in izpolnjevati šolske obveznosti. Ima v tem zahtevnem obdobju, v katerem se sam ne znajde, čustveno podporo? Vam lahko zaupa, kako mu je ob tem, da v šoli nima nobenega prijatelja? Da se počuti spregledanega in osamljenega? Da ga posledično nič ne veseli in se mogoče raje zateče v online svet in svet iger? Starševstvo je zahtevno poslanstvo, ki prinaša veliko izzivov, nemoči, nemira, razočaranja in verjamem vam, da se ob lahko počutite obupani. Kot ste že sami omenili, razmišljate tudi o strokovni podpori; predlagala bi vam družinsko psihoterapijo, kjer boste v širšem kontekstu lahko raziskali vašo družinsko dinamiko, kjer bo prostor, da vsak od družinskih članov govori o svojem doživljanju in kjer boste našli načine, kako podpreti svojega sina v tem zahtevnem obdobju.

Želim vam vse dobro,

Anja