ni mi jasno, zakaj se učence s posebnimi potrebami tako muči v današnjem času. Starši so pod strašnim pritiskom, se trudijo, učijo z njimi, presedijo cele popoldneve z njim ob mizi, dodatnih vajah itd.. Otroci imajo dodatno več ur v šoli, razno ‘utrjevanje’ snovi ipd. pa še vedno jim nič ne ostane v glavi. So kot zlate ribice…
iN POTEM jih starši pumpajo, da morajo pisati in imeti vsaj trojke, če ne že kar štirice… ADIJO PAMET. Oni so revčki, brez spomina, mučijo se DAN NA DANm starši pa vsi prepotenstni, ambiciozni in še več…KAM BI RADI ZRINILI SVOJE SONČKE s pametjo zlate ribice???

Zakaj jih mučijo??? Meni to res ne potegne… Zakaj jih ne pustijo pri miru, jim zmerno pomagajo, morda se komu kaj ‘ zbudi’ v možgančkih…zakaj niso ocene take kot so, cveki in dvojke???? Zakaj ga siliti, da mora znat za tri, če nima pojma, kaj govori, ko govori vse na pamet (če ujameš trenutek, zjutraj, deset minut, ko ima še vse naučeno v glavi, kar je ponavljal za mamo…. GROZNOOOOO.
Verjamem, da so na kakšnem drugem področju dobri, a zakaj se jih sili, da se učijo toliko in kar naprej???? ČE ni trojke, je pa seveda kriv še učitelj, ki ne zna spraševati, ne upošteva vseh prilagoditev in vseh bedarij napisanih kot prilagoditve… Revčki so, starši pa zganjajo teror in živčno postopajo po šolah… in zahtevajo prilagoditve, da bo njihov sonček dobil štirico ….???HALO? Kako? včasih so takšni ponavljali razred, morda kaj dozoreli, ali pa se potrudili za dvojke, zdaj pa imajo vsi višje ambicije…

Ti pa ne razumeš dobro “posebnih potreb”, kaj? Tako diagnozo imajo ponavadi (oz. naj bi imeli) otroci, ki so normalno ali pa (povečini) nadpovprečno inteligentni, imajo pa nek primanjkljaj. Recimo dislektiki. Večinoma so to zelo bistri otroci, ne morejo pa svojega znanja pokazat v 45 minutah, ker recimo zelo počasi berejo.
Ta disleksija ponavadi precej zbledi v odraslosti, ampak če ti takemu otroku zapreš pot v mladosti, ni poti nazaj.
Otroku, ki nima inteligentnih zmožnosti nima smisla podaljševat časa, ali dajat testov v večjem formatu črk, ker ne bo nič bolje. Bistremu otroku s primanjkljaji pa veliko pomaga.
Jaz se jih spomnim iz moje mladosti takih otrok, ki so bili v OŠ katastrofa, motnje koncentracije še pa še. Danes pa uspešni podjetniki. Ki so začeli po eni 3 letni SŠ delat in do danes ustvarili podjetje.
Kako bi bilo, kaj bi dosegli, če jih šola takrat ne bi tako zatirala nihče ne ve.

Otroci s posebnimi potrebami, njihova opredelitev je široka, že diagnostično, potem pa še dinamika v družini, interakcije v šoli idr. Težko je kategorično trditi ali eno ali drugo. Nikakor ne gre zavzeti poze vseveda ker ni samo belo ali črno.
LP NAtaša D

In kaj potem pravite na kirurge, na zdravnike ipd..s posebnimi potrebami??? KAjti ti otroci, VEMO, da bodo s pomočjo prodornih staršev prišli na visoka mesta in položaje. Menežerji bodo pa itak vsi…
Bi pustili da vas operira kirurg s posebnimi potrebami?? Ki rami ‘samo ‘ malo več časa, ki občasno zamenjuje levo in desno, in ima cel kup težav s koncentracijo…ker izpite je delal po ‘delčkih’ !!!!in je imel cel kup pravic, da je dosegel tak nivo izobrazbe kot ga je želel…

Žal, nismo daleč od resnice – v posameznih primerih. Nikakor ne moremo dajati vse in vsakogar v isti koš. In kot sem že napisala – OPP zajema širok spekter in posamezniki dosežejo lahko ogromno. Ne gre podcenjevati nikogar.
LP NAtaša D