Pozdravljeni,
mineva 15 mesecev odkar sem sla v tujino zaradi izgube dela doma v nasi lepi dezelici. Ko bo takrat vedela da bo tako tezko, bi raje premislila o tem koraku, a takrat sem imela obcutek, da bo slo.Sluzbo sem doma izgubila zaradi ukinitve delovnega mesta in po parih mesecih iskanja se mi je ponudila moznost. In to celo v isti firmi, ki me je v Sloveniji odpustila. Pa sem si rekla, ziveti moram in zakaj pa ne. Poznano okolje, nove izkusnje in nova spoznanja. Verjela sem, da bom imela vsaj na zacetku nekaj podpore pri organizaciji iskanja stanovanja, registracije in vseh administrativnih zadev…kaksna zmota..za vse sama in tudi na delovnem mestu, kljub temu, da so mi ves cas govorili,d a so prav srecni, da sem se odlocila priti, se je bilo treba znajti..pa sem se, vse uredila, najela stanovanje, delala od jutra do vecera in obenem skusala spoznavati okolje in upati,da bom spoznala ljudi za druzenje..a okolje ni tako odprto, ljudje v tej dezeli so zaprti in dosti bolj custveno hladni kot smo na jugu..se skusas lokalno prlagoditi, a ljudje tu zivijo izredno v zaprtem sistemu, tujci pa so vecinoma skoncentrirani v glavnem mestu, kjer je vse se bolj drago in za navadnega cloveka bolj kot ne nedostopno..moja placa je dostojna, a glede na visoke zivljenjske stroske, je treba paziti… ko clovek obenem se spozna, da je delo birokrativno in ubijajoce, ugotovi, da je v napacnem okolju..pa si recem, treba je preziveti, saj bo..a po 15 mesecih sem se odlocila, da to nocno moro koncam in grem naprej. Nasla sem si novo delo, zopet v tujini, a upam,da tokrat na boljse…vsaj nova sodelavka mi je ponudila streho nad glavo za zacetek dokler ne najdem nekaj kar bo ustrezalo..to pomeni cenovno, lokacijsko ugodno.
Malce sem prebirala clanke ljudi ki so v tujini,a iz lastne izkusnje lahko recem, da je doma boljse… ne me razumeti narobe, sem samostojna a samota ubija.. se vedno intenzivno iscem delo v sloveniji, a ocitno mi manjkajo zveze in poznanstva, saj niti odgovorov ne dobim, zgodilo se je tudi, da so me sicer kontaktirali a ko so ugotovili, da delam v tujini (pa ceprav je to jasno razvidno v mojih prosnjah)niso imeli vec interesa, oziroma so pozabili, da smo dogovorjeni za pogovor preko telefona oz. e-komunikacijskih poti..
Rada bi prisla domov, a mi zmanjkuje idej kako najti delo, karkoli kar bi lahko pocela.. upam, da bom vsaj v novi dezeli spoznala kaj sonarodnjakov, da bo zivljenje lazje…
Sprasujem se kaj lahko naredim, da bo zivljenje lazje, da me daljava ne bo ubijala , da bo slo…kaksen nasvet bi bil dobrodosel. Hvala

Hallo Mavrica71.
zanimiva tale tvoja zgodba. Jaz sem tujka že drugič. Prvič sem bila tujka v Sloveniji, zdaj pa sem tujka v Avstriji. Moje navajanje na novo deželo in drugačne ljudi je prvič (torej, ko sem se preselila v Slovenijo) bilo zelo težko. Tako kot ti vidiš trenutno deželo v kateri bivaš, tako kot ti doživljaš tamkajšnje ljudi, sem jaz doživljala in doživela v Sloveniji. Dejstvo je, da biti tujec ni enostavno. Najhuje pa je to, da so ljudje povsod po svetu, predvsem zaradi slabih gospodarskih razmer in razlik v obnašanju in načinu življenja, bolj v strahu zaradi tujcev in prisljencev kot kdajkoli prej. Posledično bolj zaprti. Moja druga izkušnja s tujino je bolj pozitivna. V Avstriji sem se veliko lažje in manj boleče prilagodila okolju in veliko lažje dobila nove prijatelje med domačini. Vedeti je treba, da smo v veliki meri sami odgovorni za naše življenje – posledično tudi za odločitve. V prevodu: kdor se odloči na selitev v tujino mora biti pripravljen na marsikakšne spremembe in prilagajanja – tudi, ko si tega v resnici želi. Je pa res, da južni narodi (beri: od Karavank dol) niso pripravljeni na prilagajanje. Zaradi tega vidimo albance, turke in druge, kako v Nemčiji ali eni drugi EU državi živijo in se obnašajo tako, kot se v svoji domovini. Posledica tega pa je nesprejetost. Nasvet je: prilagajanje. Tako kot slovenci želijo, da vsi priseljenci govorijo slovensko kot rojeni govorci, spoštujejo pravila in družbena merila Slovenije, tako tudi državljani države v katero se Slovenci selijo, želijo in pričakujejo isto. Upam, da si razumela sporočilo. Čudežna formula pa je: biti človek in spoštovati druge, se do njih obnašati tako kot se želiš, da se drugi do tebe. 🙂 🙂 🙂