2 tedna nazaj na rednem UZ (morfologiji) ginekolog ni našel več srčka. Naslednji dan so mi sprožili splav (21. teden), kako je potekalo naprej pa … saj veste. Razlog za nenadno prenehanje bitja srca našega malčka: zdravniki so vsi po vrsti rekli, da verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Smola ali pa naključje pač. Vsi mi govorijo da sem močna, ker razmišljam samo naprej, o naslednjič, ne želim razpravljat o pravkar končani nosečnosti … Saj se večino časa tako počutim; vendar: nič več ne more vrniti TEGA malčka, ki je še nedavno predel in se premikal po mojem še majhnem trebuščku, pogrešam tiste bunkice, ki so nastajale pod roko na trebuhu, ko sem se zvečer umirila in ga skupaj z očkom božala … Zato včasih tudi jočem.
Prej se mi je otrok zdel racionalna odločitev: po hiši, zanesljivi in zanimivi službi, letom posvečanja sami sebi naj bi bil dopolnitev tega še otrok. Sedaj pa POTREBUJEM otroka, ne samo enega; vsaj dva, tri, štiri; zdi se mi, da je moje življenje brez otroka prazno in brez smisla. Kar naenkrat me ne zanima več kariera, vseeno mi je, če si ne kupim več nobene obleke, če ne grem več nikoli k frizerju, če ne grem več v kino, hribe, …
Prebirala sem vaša sporočila na tem forumu in si rekla: najina usoda je le ena izmed mnogih, najina nesreča v primerjavi z mnogimi niti ni velika, najina izguba nama bo spremenila življenje: ne za zunanje opazovalce temveč globoko v naju bo vedno neoddan košček ljubezni za tega najinega malčka, ki mu nikoli ni bilo dano, da bi zajokal.
In tako kot moja mama meni ob koncu telefonskega razgovora v teh dneh zaželi – tudi jaz vam: držite se.

Pozdravljena,

sem prebrala tvoje pismo in ga zaprla. Da le ne bi preveč premišljevala, ker vse to je že za mano. Vsaj tako sem si mislila.

Pa ne morem, da se ti ne bi oglasila.
Vem kako se počutiš, in držim pesti da se čimprej pobereš, čeprav ne boš nikoli pozabila. Praviš da včasih jočeš. Izjoči solze bolečine, in verjemi da ti bo lažje. Opri se na ramo, ki ti je blizu, meni je to najbolj pomagalo.

Po treh mesecih še vedno globoko zajamem sapo, da le ne bi jokala. Včasih vdih ne pomaga, in moram jokat.

Taka izkušnja nas naredi močnejše, in res, veliko stvari nam ne pomenijo več toliko kot prej. To si tako dobro napisala… Pa kaj ko moramo nekaj pretrpeti, da to sploh opazimo.

Tudi jaz ti pravim, drži se!

Moje isreno sožalje ob vajini izgubi.
Hudo je in zelo boli. Bolečine se ne da primerjati. Pač je in boli. In to dolgo. Pridejo dnevi ko je bolje in potem zopet slabo. Pobereš se, ker se moraš – pozabiš nikoli. Žal mi je zate le, da nikoli ne boš občutila sreče nosečniškega obdobja – kajti nikoli več ne boš mogla uživati v trebuščku. Pa naj bo to druga, tretja ali četrta nosečnost.
Jaz sem bila vedno zagovornik tega, je nosečnost najlepše obdobje v življenju ženske. In mi je tudi bila. Pri prejšnjih otrocih, ko še nisem izkusila smrti otroka v svojem telesu. Sedaj sem ponovno noseča – in namesto da bi uživala in žarela, vsak večer pomislim: pa je zopet en dan za nama, en dan več ko si v meni in en dan več za tvojo možnost življenja izven mene. Bojim se zanjo kot za največji zaklad, pa čeprav je to naše četrto dete. Obožujem vsak njen gib – pa vendar mi je ta nosečnost težko psihično breme. In vsak dan posebej prosim: naj živi!!!
Pa še to: lahko ti bo uspelo in boš noseča dokaj kmalu, lahko pa se zgodi, da bo minilo kar nekaj časa. Ne obupaj. Po svoje je čas (vsaj za bolečino) največji zaveznik, pri čakanju pa hud sovražnik. Kako je mene bolelo, ko so se menstruacije kar vrstile. Ko sem že skoraj obupala – pa glej čudež.
In kot sem že rekla – sedaj imam ta mali zakladek pod mojim srcem (27 tednov) in trepetam zanj kot še za nikogar. Ampak zdi se mi dragocena! In naikakor sama po sebi umevna.
Še enkrat – drži se – in iz srca ti želim tiste tri, štiri (čudovito število) otrok, saj boš čudovita mamica, ki bo znala ceniti to kar ima.

Draga moja!

Najprej iskren objem in sožalje ob izgubi. Boli, vedno boli, le počasi, z leti, manj skeli…

Samo to bi ti rada povedala – tvoje bolečina je zate najbolj boleča! Tega me je naučil naš kantavtor A. Smolar. Saj tudi drugi trpijo, se mučijo…, a tisto boli njih, ne mene. Ko pa trpim in se mučim jaz, boli mene! In vso pravico imamo, da nas boli. In bolečna zahteva žalovanje, prijaznost, družbo… Tu smo, tudi zate!

Vzemi si čas za počitek, okrevanje telesa in duše in vedi, da je tvoje detece v družbi naših malih angelčkov.

Srečno!

Vidka

Drži se draga moja!

Z mislimi sem s teboj in res je da te me tukaj najbolj zastopimo, ker smo tudi same izkusile to trnovo pot, ki pa ji še ni konca. In je tudi niikoli ne bo.
Ja res pa je, da se naučiš živeti s tem, pa naj se sliši še tako kruto.
So vzponi in so padci in ti najbolj bolijo.

Še enkrat, drži se. Izlij svoja čustva na ta list papirja v računalniku,… meni je tako lažje. Zajokaj.

“Še morje solza ima nekje svoj nasprotni breg,
drugače ne bi bil nikoli nihče zajokal!”

Mislim nate TT-D

Iskreno sožalje ob izgubi.Kaj naj rečem….hudo je.Izgubili ste ljubljeno bitje,ki je raslo v vas.Vem,bolečina je neizmerna.Res je,da čas prinese svoje.
Jaz,ko sem izgubila svojga sinčka,sem takrat mislila,da tega ne bom preživela,da bom kar umrla z njim.
Toda pobrala sem se.Res,da s pomočjo domačih (hvala bogu,da so takšni).
Pa,da ne bo pomote.Boli me še zdaj,v tem trenutku,ko pomislim nanj.Pogovarjajte se,izpovejte se.Tudi tukaj smo vam v pomoč.Meni je to pomagalo.Res je,da sedaj čakamo novega člana,tudi jaz se bližam morfologiji in me je presneto strah,da bi zopet kaj šlo narobe,čeprav si dopovedujem,da ne sme.Ampak tisti strah ostane in po mojem bo ostal vso življenje.
Vašemu angelčku želim miren spokoj in danes bom prižgala svečko zanj.
lp D.

Draga moja,

kako zelo te razumem. Tudi zame je bila morfologija prelomna, ko je Dr.Pušenjak ugotovil, da ima moj fantek samo pol srčka. Lahko bi donosila, a bi moje dete po rojstvu umrlo. Bolečina je bila neizmerna. Ko berem tvojo zgodbo…, na dan spet privrejo občutki bolečine in nemoči…

Prav tako kot ti sem razmišljala… Briga me za obleke, frizerja, potovanja, novo stanovanje… vse je izgubilo svoj čar… želela sem si samo, da mi nekdo vrne mojega otroka, ki sem ga tako težko pričakovala….

Lahko ti povem, da tista strahotna bolečina s časom mine, a pozabiš nikoli.Vsaj meni še ni bilo dano, da bi en dan od 7.januarja 2004 preživela brez misli na mojega angelčka. Za božič 2004 sva bila z možem na Dunaju (kot vsako leto) in kupila sem si majcenega angelčka, ki spi na oblačku v veliki stekleni krogli. Takšni ki jo streseš in na malega angelčka pada sneg. Vsak dan ga gledam, v njem vidim mojega otroka in se sprašujem, če je bil to šesti čut…

Draga moja, drži se, pogovarjaj se in vedi, da smo nekje punce, ki doživljamo isto usodo… Tvoj mali angelček pa je v dobrih rokah…

Objem in poljub od Brine

Hvala, hvala, hvala vsem, ki razumete ta pritajeni krik žalosti, ki ne more iz mene in ki ne more biti izražen komurkoli. Vem, da je minilo komaj dobrih 14 dni, da se morda šele začenjam zavedati, kaj se je v resnici dogodilo. V trenutkih razmišljanj sem žalostna, ker v porodni sobi našega malega fantka nisem želela videti in ker se ga nisem dotaknila, se poslovila od njega. Žalostna zato, ker se ga ni nikoli dotaknila mamina ali očkova roka. Takrat se mi je zdelo pametneje imeti čimmanj spominov na vse skupaj.
Oprostite, ne morem več pisati, ker mi solze zalivajo oči … Naš fantek je skupaj z vsemi vašimi nedolžnimi otročki; upam da v svetu brez bolečine, žalosti, zamer, ….
Še se oglasim.

Iskrene sožalje vsem. Tudi jaz sem ena tistih, ki so še pred mesecem prebirale forum nosečnost, zdaj pa …, odkar so me poklicali iz genetike, delim žalost skupaj z vami. Tudi to se sprašujem, zakaj se nisem poslovila od svojega sinka, ampak takrat sem mislila, da je tako prav. Ampak v mojem srcu ne bo nikoli pozabljen. Žal mi je, da se je moralo to zgoditi.

Moje sozalje.
Vem, kako je hudo. Pet let je minilo od dne, ko se mi je porusil svet.
Niti jaz nisem videla svojega bitjeca, ker sem mislila, da je bolje tako. Na zadnji strani materinske knjizice sem prebrala, da je bila hcerkica
Potrebovala sem dolgo casa, preden sem se sprijaznila s tem, vendar sem se.
Sedaj nas, v druzbi s premnogimi angelcki, cuva od zgoraj.

V mislih sem z vami in vasim angelckom.