Tudi moje mame več ni…
Marija, čutim s Teboj. Nečesa se poizkušaj zavedati – tam ji je neizmerno lepo. Ko boš dovolj močna, ji dovoli da končno prestopi mejo v drugo dimenzijo. Jaz sem to storila 3 tedne po smrti moje mami. Vsedla sem se za mizo in ji napisala pismo. Ko sem ga zaključila z besedami “Mami, želim Ti, da Te bodo povabili v naljepši del nebes, kjer se boš imela neizmerno lepo”, sem začutila kot neko olajšanje….mami mi je bila hvaležna, da je ne priklepam več nase.
S tem občutki tesnobe v prsih in spomini niso pozabljeni, daleč od tega….le svojim dragim moramo pomagati, da se osvobodijo tiste meddimenzije.
Marija, drži se!
En teden je že kar moje mame ni več. Ne morem se potolažiti, ker mi zdravniki niso povedali kako resno je njeno stanje. Operirana je bila na srčnih žilah in po operaciji ni bila več prava. Ko em vprašala zdravnika kaj ji je, je samo odgovorila, da se mora potruditi sama. Hotela sem ji vse dobro in sem jo vsak dan sekirala naj se spravi iz postelje in prične hoditi. Vendar ona tega ni hotela, šele po smrti pa so mi povedali, da ni mogla, ker je imela 80% žil zamašenih. Namesto, da bi ji lajšala zadnje trenutke in bi upoštevala vse njene želje, sem po navodilih zdravnikov hotela od nje nemogoče. Sedaj imam grozno slabo vest in sem jezna na vse zdravnike, a sedaj je nažalost že prepozno.
Tudi moje mame ni več… komaj dobra dva tedna je, kar je umrla…pa se mi zdi cela večnost. Vse je prazno, pa žalostno, jst pa tavam po bajti in ne vem kaj naj, česa naj se lotim.
Jezna na zdravnike, jezna nase, kot Vlasta, jezna na nemoč ko ne moreš nič pomagati, pred dejstvo si postavljen pa amen.
Svet se pa kar vrti.
Ko da ni nič narobe.
Kaj mi pomaga hodit na pokopališče zdaj. Pa nosit sveče pa urejat rože.
Ko sem zamudila vse priložnosti za pogovore?
Pa za odpuščanja? Ko ni več roke za pocrkljat… Ko ni več nikogar, ki bi me branil….pred ne vem kakimi demoni. Ko ni več doma.
Solze kar tečejo… kdaj pride pomiritev? Kdaj bo bolje?