Življenje je izgubil v hribih. Prvo noč sem preživela v poskusih spanja in brskanjem po Internetu v iskanju vsega kar je povezano z njim. Mineva peti dan pa imam še kar občasne napade joka. Strah me je pogreba, ker me najbolj iz tira vržejo “modrovanja” o njegovem življenju in vem, da se ves dan ne bom mogla odklopit od dogajanja, prišli bodo tudi ljudje s katerimi se ni razumel…
Ne vem točno zakaj vam to pišem, samo tako neznosno boli. V tem tednu naj bi prišel pogledat moje novo stanovanje, v tem tednu naj bi šla še v kino, s sestrino družino naj bi šel v toplice – smo rekli, da je sreča, da je napovedano deževno vreme, ker drugače bi bil ves čas na kakšnem hribu. Mah, pa je ostal pod enim… Če bi se vsaj imela možnost posloviti…

Sčasoma je boljše,si prizadevaš nekako da greš naprej.
Jaz sem na začetku rekla,da ne grem na pogreb,potem sem šla.
prišli so ljudje-ah ne bom govorila kakšni ,ker je za njih škoda besed
Pogreb sem preživela,ker sem se čisto izklopila in niti nisem hotela izpustiti nobene solze pred tistimi hinavci in lažnivci,ki so bili prisotni

Me zelo”veseli” da sem bila na pogrebu,čeprav bolj v drugem svetu a vseeno
Očetu bi bilo všeč,čeprav ko je bil živ sem mu rekla da ne bom šla na pogreb

Vsi gremo pač skozi to.
Ob tebi naj bo ves čas nekdo ki ti je blizu,bo vsaj nekako boljše
Jaz sem se držala na pogrebu bolj stran od drugih ljudi.
Izjokaj se,bo boljše.
Sčasoma se pač “sprijazniš” da ga res ni.
čeprav meni še po 8 mesecih–) včasih ko vidim kakšnega moškega,ki je isto grajen kot moj oče kar pomislim da je on.
pa zdaj za novo leto sem ga kar poklicat hotela 🙁

jaz vem,da je zraven mene,včasih kar nekako čutim
najbolj težko je ob prelomnih trenutkih-kot je novo leto,za moj .roj dan ( sem kar cel dan čakala da dobim njegov sms ,kar uspala sem da bo prišel)

Čas naredi svoje,rane malo omili,zaceli pa ne

Moje sožalje