naša mamica rak na jetrih,pljuča (hornerjev sindrom)
Napisal: tudi ()
Datum: 20.12.2007 14:29

Vsem skupaj,ki ste tu gor,bodisi s svojimi izkušnjami,nasveti,mnenji…en lep pozdrav.
Zadeva sledeča,naša mami (56) je v Mb bolnišnici že 3 tedne.Sprejeta zaradi odkritega raka na jetrih.Pred cca.10 dnevi,se ji je nekoliko povesila njena leva veka,sum na hornerjev sindrom,kar je po mnenju in izvidih nevrologa potrjeno.Tudi slika pljuč je pokazala maligno tvorbo 5cm (samo na enem delu).Dne 11.12.2007 je imela kao prvo kemoterapijo,šli so v obolelo jetro in ji brizgali nevem kako se reče.Danes na viziti ji je bilo rečeno tudi da ima rahlo pljučnico.Včeraj je bil tudi konzilij.V pon. je bila opravljena biopsija jeter,danes sledi biopsija pljuč.Ponoči ima bolečine,injekcije proti bolečinam dobi na 4h.
Zdravniki so mamici rekli,da če bosta raka različna,bo sledila najprej operacija jeter,če pa sta enaka pa sledi kemoterapija.
Ker je zdravnik skoraj nedosegljiv,nikoli nobenih informacij,v sredo 19.12. pa nama z mlajšo sestro pove na res neprizanesljiv način,da ne vedo kako in kaj,da ne vedo če bo preživela 9-10dni,povedal kar na hodniku,mimo ljudje,ki so napoteni svojim najdražjim na obisk…da ne vedo,če ji bodo lahko sploh pomagali,ker sumi na metastaze
vljudno,ampak res vljudno vas naprošam,kot Boga,ki našo mami naj čuva,je morda kdo,ki mi lahko kaj pove več,je kdo,ki je imel podobno izkušnjo,ZELO,ZELO bi bila vesela vsakršnega mnenja…
Predprejšnji in prejšnji vikend je bila doma,nasmejana,to je tudi zdaj,prepričana,da bo ozdravela.Med vikendom nas je obiskal tudi bioenegetik,peljali smo jo tudi na Bled na seminar Stephena Turoffa.Ta seminar je na mamico imel ZELO pozitiven učinek,ničesar se ne boji,vedno je dobre volje,nikoli ne joka,prepričana je da bo ozdravela in odločila,da bo šla med častne sestre ali neko dobrodelno organizacijo,kjer bo brez kakršnega plačila pomagala ljudem v stiski.Je zelo hrabra,polna želje po življenju…
pri 14. sem že izgubila očeta (40) v prometni nesreči,ostale smo same tri mamica takrat 38,sestra 11let.
Vsem se Vam iskreno opravičujem zaradi daljšega pisanja ampak ne morem si pomagat.Prepričana sem,da ste tu ljudje,ki boste to tudi zagotovo razumeli.

Vsem želim res iskreno iz srca lepe Božične praznike naj bo največ zdravja,ljubezni,medsebojnega razumevanja,odpuščanja…naj vam bo leto 2008 pisano in uresničeno po vaših željah, vse to vam želi žena,mamica dveh sončkov.

Moja draga tudi, če to ni tisto, o čemer si želela govoriti na teh straneh, potem bova prosili Andrejo ali Primoža, da bi to izbrisal, če pa je, potem pa bomo o tem govorili.

Re: naša mamica rak na jetrih,pljuča (hornerjev sindrom)
Napisal: tudi
Datum: 25.02.2008 14:20

Mamica je zaajala za večno in je pri očetu. Ni besed s katerimi bi napisala ali povedala kako me boli, boli…šok, ker sem bila prepričana, da se bo po komi v katero je padla v ned.17.02.08 čez čas prebudila. Zaspala je v prepričanju, da je raka premagala, reakcije bruhanja in drisk je pripisovala reakcijam obsevanja in upala na kemoterapijo v torek 19.02.08. Pogreb je želela v ožjem družinskem krogu, brez govorov, sedmine. Njeno željo sva s sestro spoštovali in izpolnili. Solist je zapel Ave Marijo, odigrana je bila tišina, s sestro sva žaro nesli sami in jo tudi sami položili , sledila je Sv.maša in pa kosilo res samo v družinskem krogu. Bil je lep sončen dan, tudi to je oboževala.

Rojena 03.09.1951 3+9+1+9=22
Umrla 20.02.2008 2x2x2=8
oče umrl 17.05.1990 17+5=22, očeta pogreb je bil 22.05.1990
pa tudi pogreb očetovega očima, torej dedka je bil 22.02.2006

Boriti se je treba do zadnjega, to so bile vedno besede mamice. Upanje, upanje, upanje…

Moja draga tudi, moje iskreno sožalje ob tako veliki izgubi, moje resnično iskreno sožalje!

Navajani numerični podatki pa so nerverjetni!

Bodi kolikor si lahko dobro!:-))

Marija (1), kako sem žalostna, pa vendar srečna, da so tu ljudje kot ti, pa seveda tudi ostali, da ne bi koga ožalila s tem, ko sem ga izpustila. Vidim, da je ta forum vsekakor bolj obiskan, kar me osrečuje, pa res iskrena hvala za prenešen post. Najbolj mi je pri srcu in v spominu moja ta zadnja napisana zgodba, slovo od mamice.
Zdi se mi, da vse prihaja sedaj za mano. Zelo sem občutljiva, najraje bi se nekam zaprla in uživala samo v tišini in miru. Otroka sta sicer zlata, ampak …tudi od moža sem pričakovala, da me bo tu in tam stisnil, brez besed, pa vendar ni tako. To mu nikakor ne zamerim, žaluje na svoj način. Kar spomnim se:
Moj mož je bil meni prvi ta pravi fant, ko sem hodila v 1. letnik srednje šole. Že ob prvem obisku mu mami pravi: glej če si z njo z namenom, da jo izkoristiš ali kakorkoli prizadeneš, se kar zdaj vstani in se spakiraj, če pa imaš resne namene, pa …Z mamo in sestro smo imele odprte odnose, o vsem se je skupno govorilo, odločalo…,zmeraj je rekla, naj pride raje k nam domov in vem s kom si, kje si, kam greš, ko pa da ljudje govorijo tvojo hčerko sem pa tam in tam videl…tudi kadila nisva ne on in ne jaz nikoli. Mami kot si želela. Zmeraj si rekla, očeta si res prehitro izgubila, ampak tvoj mož in pa oče mojih vnukcev čista sedmica na lotu. Zato me res boli, da se tako izolira. Bo že bolje, kot si zmeraj rekla.

A številke pa???, dajo mislit. Ko je mamica po očetovi smrti šla k vedeževalki, jo je skušala stestirati, s vprašanjem, ko je pokažala sliko pokojnega očeta. Pa ji odvrne, gospa, kaj vi se z mene norca delate, ta gospod je 2 meseca, 2 tedna, 2 dni pokojni. Ni bila ne v črnini, niti ni povedala v kakšnem razmerju sta si. Neverjetno.
Nedeljo, 17.02.08, ko je mami padla v komo, tudi jaz pokličem svojo prijateljico vedeževalko. Ta mi tudi v poslovnih odločitvah 98% ugane, mi pa reče, ko sem vprašala, če naj zahtevamo še en UZ, da vidimo, kaj je vzrok temu, da je v komi, in v kakšnem stanju je, ker pač njen gospod, s katerim je živela ni dal odpustnice iz onkološkega, kot so nam zagotovili tam, da je poslano na njegov naslov. Pa meni moja vedeževalka reče počakajte 6 dni. Ja res 6 dni je bilo do mamičinega pogreba. Pa tudi odpustnico ima on, ki je vidve s sestro od njega ne bosta nikoli dobili. Z njim pa sem jaz itak zaključila, tudi sestra, ona bo še samo šla iskat tvoje osebne stvari, tvoj avto… Bog naj mu pomaga, ni sam kriv, da je takšen kot je. Žal sva to s sestro spoznali mnogo prepozno. Spoštovali sva ga kot tvojega prijatelja,ampak…prav si imela.

Ljuba Tudi, človekove poti se začnejo in nekje končajo, vendar se od tam naprej začne pot, ki ni nikoli dokončna, pot, ki jo vidi le tisti, ki nanjo stopi in po njej hodi, ostalim je ta pot še vedno nevidna.

Spominjam se filma “Proti svetlobi”. Močno me je presunil, pripoveduje pa o fantku z levkemijo in družini ter načinu življenja z njim v njegovih zadnjih dneh. Kolikor krat sem ta film videla, toliko krat sem močno jokala, neutolažljivo. Vedno znova me presune do dna srca.

In ko fantek (okoli 8-10 let star) vpraša mamo, kako bo vedel, kdaj bo umrl, mu je mati na potelji, ko ga je objemala povedala, da bo videl nekje tam naprej svetlobo in da naj samo gre proti njej. In fantek je nekege dne dejal materi, da vidi svetlobo, močno svetlobo in mati ga objame, trdno drži pri sebi in ga spodbuja, naj se odpravi proti svetlobi. Vedela je, kaj to pomeni in vedela je, da se fantek poslavlja in ni ga hotela več zadrževati pri sebi, ker bi rada videla, da bi našel pot tja, kamor mora iti in kjer ne bo več trpel.

Tudi, naj se sliši še tako neumno, naj se sliši še tako otročje in trapasto, ampak povem ti, da mi smrt ni več tako tuja, ni mi več tako nepojmljivo oddaljeno zlo. Je nekaj, s čimer, se mi zdi, se poznam, mi je nekaj, česar se ne bojim več, o čemer mi ni težko razmišljati.

Ko se je poslavljal tast, ki je umrl zaradi raka na črevesju, je bilo istočasno v mojih občutjih olajšanje in bolečina in včasih je bilo olajšanje močnejše, včasih je prevladala bolečina. In z njim sem se v zadnjih njegovih dneh o smrti pogovarjala tako mirno, tako “sprijaznjeno”, kot se je z odhodom sprijaznil on sam.

Ko sem zdaj poslušala po TV vse te oddaje o preminulem dr. Drnovšku, mi je njegovo razmišljanje o “njej” … o bolezni in o tem, kako jo je sprejel in kako je z njo živel tako blizu in tako, da je imel še čas razmisliti o stvareh, ki jih je še želel opraviti, predno se poslovi. Njegova duhovna mirnost je res presenetljiva.

marija (1) res si zelo lepo napisala. Ob prvi priliki, (upam, da obstaja ta film, ki ga opisuješ na DVD) tudi ogledala. Sedaj še menim za to nisem pripravljena, zlomilo bi me, ker…Tudi film Duh od Demi Moore in Swayzia, gledala nevem že par krat. Predstavljam si, da je mami še vedno ob meni, odprla mi je oči glede njenega življenja zadnjih pet let, hkrati opozarja, počasi, počasi brez hektike, 2x globoko zadihaj, in daj vse tiste negativno ven, reči je treba večkrat oprosti, veliko mi pomeniš, hvala ti, sem zelo hvaležna, da te imam, da smo zdravi… od ponedeljka na radio Center predvajajo njeno najbolj rado slišano glasbo, ves čas imam občutek da jo imam ob sebi, v službi, kamor sem se zatekla, da sem sama, brez telefonatov, radovednih ljudi, ki kličejo kaj ji je bilo in zakaj, sicer me tu in tam kdo prekine, ampak to so dobri ljudje, ki jih sam Bog k meni usmerja. Izžarevam ljubezen, če si iskrica sam, prižgi jo še drugim in jim polepšaj dan. Danes sem iskrica, toda jutri? ali pa kateri drug dan jo bo prižgal mogoče v meni kdo drug, ko bom na tleh. In vem, da prej ne bo šla od mene , preden se ne bo prepričala, da sem dobro, da se znajdem v situaciji, kot pač je, v težki situaciji.

Tako je, tudi, en dan smo iskrice mi, en dan so drugi. Dokler se skušamo, vsaj skušamo med seboj razumti, si pomagati, se prižigati, dotlej nam bo še znosno.

Drži se! Se bova še pogovarjali, morda se ti oglasi tudi kdo drug, ki ti bo povedal svojo zgodbo. Vsak od nas nosi v sebi zgodbo, verjemi.

Draga Tudi, našla sem post, v katerem opisuješ svoje slovo od mamice. Tako zelo ganljivo in duhovno polno opisuješ slovo, da sem morala tudi ta delček tebe prenesti semkaj. Upam, da mi ne zameriš. Vsa čast tvoji mamici, za seboj je pustila bogato zapuščino – tebe, tvoje drage, sestro …

———————————————————————–Re: naša mamica rak na jetrih,pljuča (hornerjev sindrom)
Napisal: tudi ()
Datum: 26.02.2008 13:55

Opisala bom resnično slovo od mamice, kot sva ga s sestro doživeli

Že od nedelje 17.02.08 sem vsako jutro ob 7h poklicala osebje na Pohor. oddelku. Kot ponavadi sledil je odgovor nespremanjeno. Med vožnjo sva se še s sestro nasmejali g., ki je želel sodelovati v akciji Radia Center za 10.000 evrov, s komentarji ja kolko pa si država pa občina vzame, pa malo je preklinjal, prav za nasmejat in malo pozabit. Vso pot sva s sestro omenjali zgodbe, katere sva poslušali in brali od raznih ljudi, da se lahko človek tudi čez mesec in več zbudi iz kome…Osebju sva nesli polno darilno vrečko bonboniero, napolitanke, kekse… Joj pa saj ni treba je sestra rekla, rekla sem samo mami bi tako želela, storila bi enako. Zelo hvaležni smo osebju, da nam je bilo omogočeno mamo obiskati ne glede na čas, hvaležni sva tudi pacientkam, ki so ležale v enaki sobi z mamo, tudi pogovoru z gospo, ki je povedala vse mamičine besede, preden je zaspala v komo. Vsi so rekli, da česa takega še niso videli, da bi se tako skrbeli, kajti ponavadi svojci samo še pokličejo in čakajo.
Zagledava mamico lepo rožnato. Zmeraj je bila bledih lic, tudi ko je bila na morju, nikoli ni imela barve. S sestro sva prinesli tudi sliko mojih dveh sončkov. Hčera 4,5leta mi da okvir (zelo lep,spodaj so miške, travica, rožice, potem pa je ena miška ki pleže po lojtrci,tako pravi babičina injekcija, tako ji je mama zmeraj rekla) z njuno fotko in pravi to spodaj te miške smo vse mi, ta miška, ki pa pleže pa je babica, in ko bo prišla do vrha bo zdrava.
S sestro vzameva vlažno pleničko, telo z njo osvežima, pri nogah začneva nanašati mazilo za dekubitus. To počneva tako počasi,tako skrbno, na petkah opaziva modrino, kar tudi rečeva bolničarju Mihcu. Ta prinese obliže in opetnike. Pomaga nama jo obrniti najprej na en, nato na drug bok, vso telo namaževa, tudi nad trtico in sredini hrbta se pokažeta modrikasto vijolična madeža. Rečem ji : mami zdaj nama bo Mihec pomagal, da te obrnemo, ti paše ne, meni bi tudi, če bi me kdo tako razvajal. Nisva izpustili niti en del, kjer je nisva namazali. Sestre so ob vstopu rekle: joj kako pa tu diši, vonj se voha vse po hodniku. Navlaživa ji usta z namočeno vatirano palčko, namaževa vazelin za ustnice, sestra umije očke, jaz tega žal nisem bila sposobna, Bog odpusti mi. Sestra je želela roke prekrižati eno z drugo, da bi se greli enakomerno, ker leva je bila zmeraj hladnejša zaradi Hornerjevega sindroma. Zgledalo je kot… veste, zato ji pravim, ne Klaudija ni še čas. Takoj položaj rok spremeni. Greva proti vratom in sestra pravi, samo Slavico v službo peljem pa se vrnem, kot v transu se obrneva, stopiva do nje, najprej jo polubčka sestra, nato še jaz. O moj Bog kako je dišala. Vse to sva delali kako uro, uro in pol, čas je kar zastal, nobena ni pogledala na uro… Rečeva adijo mami in greva. 7-8 minut za tem je mamica samo 2x lahkotno zadihala in zaspala, tako medic.sestra, ki ji je takrat menjala infuzijo in pa kateter za urin. Mamica je čakala, da odideva in da jo ohraniva takšno v spominu. Mami po tebi diši posteljnina, tvoja jakna, tvoji zoknčki, ki si jih ves čas imela na nogicah, da te ne bi zeblo, včeraj sem jih obula jaz, ko sem imela ledene noge, tako toplo mi je bilo. Sestra nosi njeno jakno. Ko jo je kupila je rekla, joj res je bila malo dražja, sploh Jožetu ne upam povedati koliko je stala. Zelo lepo ji pristaja, tako ponosno hodi, ko jo nosi, prečudovita je. Angelčke, ki si jih ves čas imela v Lj in Mb, pa tudi na Pohorju ob postelji, sva si razdelili, bralna očala je obdržala Klaudija, sončna pred kratkim kupljena jaz. Vedno mi je bilo žal zanj odšteti 100 ali več evrov, zdaj so mi namenjene, samo stekla bom menjala s stekli z dioptrijo. Pižamico, ena je moja, ena Klaudijina…vse si pravično delima.
Pogreb je bil v ožjem družinskem krogu, brez govorov, sedmine, kot si želela, solist je odpel Ave Marijo, odigrana je bila tišina. Žaro sva nesli s Klaudijo skupaj, brez občutka ena je več vredna kot druga, skupaj sva jo položili v grob k očetu. Tudi Matias je želel biti na pogrebu, nisem mu mogla preprečiti, Miša je prišla samo k maši. Kot si želela, jo bom vzgajala v duhovni smeri, Matias to dela spontano. Kmalu bo tudi njegova birma, katero si tako želela dočakati. Saj boš prepričana sem. Na kosilo smo šli samo družinski člani v kitajsko v Brezje, to je mami najraje jedla.
Razumeli smo pa tudi tvojo razlago in življenje, ki si ga imela na Bizeljskem. Uživala si ob nasajanju rožic, vzreji tvojih domačih kuric, puric, zajčkov, v sami naravi in miru, delu v vinogradu, adaptaciji tiste podrtije, ki se je razvila v prečudovito hišo, ampak… ostalo naj ostane skrivnost. Hvala ti, da si nam s tvojo razlago, vsemi izpovedmi od doli, odprla oči. Olajšana sem tudi, da je med nami vse spovedano, oproščeno, vsi smo svobodni, brez kakršnih koli zamer, kar si si ti zelo gnala k srcu, tudi moje otroštvo, ti veš kaj mislim s tem. Vse odpuščeno, vse oproščeno.
Ker živimo v eni hiši, sestra spodaj,mi štirje zgoraj v mansardi: vsak večer potegnem gor žaluzije, zmolimo 2x Oče naš, 2x Sveti angel. Do tvojega odhoda je bila vedno ena zvezdica, v katero smo zrli, naš ati, Miša pravi zdaj sta pa dve babi in dedi. Kaj pa delata: karte igrata, človek ne jezi se, pa veš koliko ima babi dediju za povedat, veš koliko vsega tega se je zgodilo v 18. letih odkar dedija ni. Mami ko bom jaz enkrat v nebesih bom tudi karte špilala, moja hčerka 4 in pol let, ne morem verjeti, kako razumna je. Rojena je bila v 31. tednu s 1700 grami. Bog hvala ti za tega otroka, Sin pa je itak legenda in poglavje za sebe. NJegove modre oči pa trepalnice dolge kot, da ima umetne. Pogled v njegove oči- božanski občutek.
Obljubim, da se bomo vedno imeli radi, tako kot je bilo do sedaj. Še bolj tesno smo povezani. Mami kot si rekla kar seješ, to tudi žanješ, ali pa goreti moraš sam, da oddajaš svetlobo. Svetlobo, ljubezen kot si jo izžarevala ti. Hvala ti iskrena iz vsega srca, hvala ti tudi za prečudovito sestro. Ona je sam Bog zame. Ko se jočem jo pogledam, pokličem, pošljem sms, že gledam na vse drugače. Razumem njeno razlago, kar mi žalovanje vsaj malo olajša.
Hvala Vam vsem forumovcem, ponosna sem na ljudi kot vas vseh tukaj gor. Korakajmo naprej v ljubezni, miru, spoštovanju….
————————————————————————-

Draga tudi, drži se!

marija(1) hvala ti, ja ravno to sem mislila. Včeraj zvečer pred spanjem, mi je bilo zelo hudo, jokala, jokala, jokala…imam knedl v srcu in ne vem, kako si pomagati. Sprehodi na Pohorje, moji treningi, vse čemu sem se najbolj veselila, zdaj sploh nimam več energije, volje, moči, smisla…ne vem v čem najti smisel življenja. Ja vem kot rečejo vsi, imaš otroke, moža…Ampak žal ljudje nismo bumb, ki ga stisneš in že se vse vrti, smeji, poje…Tako mi je hudo, boli.

Mislim si, draga Tudi, da vem, kaj mi želiš povedati. Tudi sama sem zadnje dni v fazi, ko mi življenje postaja tako zelo monotono. Ne bi smela misliti na stvari, ki mi povzročajo bolečino, a nekako drugače pač ne gre! In zelo trpim: ne najdem smisla in zadovoljstva v nobeni stvari. In neprestano mislim na ljudi, od katerih sem se morala posloviti, ko pa bi jih zdaj tako rada imela okrog sebe. Zdaj … ja, boli, seveda boli, tudi jaz moram početi stvari, do katerih mi sploh ni in to zaradi svojcev, ki so ob meni, zaradi otrok, zaradi …. po tihem pa si samo želim nekaj čimprej opraviti in postoriti in potem poiskati tisti moj tihi in mirni kotiček, kjer lahko jokam …

Draga ‘tudi’!

Sprejmi moje iskreno sožalje ob boleči izgubi mamice.

Oh, kako zelo te razumem. Ne morem verjeti, 14.3.2008 bo eno leto, odkar se je poslovila moja mami, in tako sem tudi pri svojih 27. letih ostala brez mami, ki mi je pomenila vse. Očeta pa sem tudi zaradi raka izgubila pri svojih devetih letih starosti. Podobna je najin usoda, tudi jaz imam še sestro, sicer deset leto starejšo od mene.
Vem, kaj prestajaš, ti in tvoja sestra, mene pgoosto trga od bolečin v notranjosti, ko mi je tako hudo, ob misli, da res nikoli več ne bom videla ali slišala moje drage mami.
In tudi jaz sem jo vseskozi bodrila, bila ob njej, jo umivala in negovala, ji brisala pot iz lic, ji božala lase….tako mi je bilo hudo, s sestro sva komaj zadrževale jok ko sva bdele ob njej doma, ko je nepokretna ležala v postelji. Pa verjameš, da sem mislila, čeprav vem, da bi bilo čudežno, da bo okrevala. NIsem verjela, da jo bo ta prekleti rak premagal in to tako kmalu.

Draga tudi, izlij iz sebe vso bolečino, jokaj, bodi sama, ne sili se v družbo, ker ti verjetno ne bo pasalo. Jaz sem hotela samo mir pred vsemi, nobenih besed, pa tolažbe ‘saj bo bolje’ – to mi še zdaj ne gre, ker ni nikoli bolje. Ker mami nič več, ne ni bolje, tudi po enem letu ne, ker je še vedno ni, in je žal ne bo več z nami in v našem življenju.

V srčku mojem pa bo živela vedno…

Draga tudi, čimveč moči ti želim …. Pošiljam ti objemček

lahko noč

*******Draga mami, rada te imam, čuvaj me, moj angelček!!!!***********

TUdi, lepo, da sem te nasla na tem forumu. Hvala za sporocilo.

Kako razumem tvojo bolecino in cmok v grlu. In navale solza. Zelo zelo hudo ti je in zelo te tisci pri srcu, ti pa ne mores narediti prav nic, da bi se to spremenilo. Ker mamice cisto zares ni vec. Ceprav ves, da zivi naprej v tebi, se z njo ne mores vec v zivo pogovarjati. Lahko pa se z njo pogovarjas v mislih, ponoci v tvojih sanjah gresta pa lahko celo na izlet skupaj 🙂
Ob taki hudi bolecini je tezko najti spet smisel zivljenja, ampak zagotovo bos spet prisla nazaj na svojo pot. Ce ne za drugega, moras ziveti najprej zase, tako kot bi zelela to tvoja mami, in pa za svojo druzino – se posebej za tvoja dva angelcka, ki te zdaj tudi zelo potrebujeta ob sebi. Moz zaluje po svoje, predvidevam, da je tudi on imel rad tvojo mami. Vsak zaluje po svoje, pusti mu cas. Tako kot ga tudi ti rabis, da prides k sebi. Le vzemi si malo casa zase in joci. Da ti bo le lazje.

Moja mami je umrla pred 4 leti, ko sem bila stara 25 let. Umrla je brez gubic in 1 mesec pred penzijo! Ves cas svoje bolezni (rak jajcnikov), kar je bilo leto in pol, je bila vecinoma doma, na onkoloski je sla samo na kemoterapijo in takoj nazaj domov. NIkakor ni hotela it v bolnisnico. Tudi proti koncu ne. Spostovali smo njeno zeljo. Z atijem sva lepo skrbela zanjo, jo obracala vsako uro, zmakala usta, dajala protibolecinska sredstva v kateter v hrbtenjaco.. Zaradi morfija je bila zadnji mesec ze popolnoma odsotna, jaz sem ji pa se vedno veliko brala, predvajala njeno najljubso glasbo in se z njo pogovarjala. Ko je umrla, sva nasla njen dnevnik, kjer je zelo natancno opisala, kako si zeli, da bi potekal njen pogreb. Tudi to smo upostevali. Zdaj ima na nagrobniku angelcka in napis: BIla si angel v nasem zivljenju.

Tisto leto sem nasla prvo zaposlitev, se porocila in rodila prvega otrocka. Tako da, draga tudi, zivljenje RES tece dalje. Ti garantiram, da bo cez par let veliko lazje. Ceprav se ti bo najbrz se velikokrat prikazala v sanjah. Meni je pa prav lepo, da me tako obisce 🙂

Spomnim se, kako dolgo sem molila za cudez, da bi se pozdravila! Ampak proti koncu, ko sem gledala tisto njeno trpljenje, sem zacela molit, naj jo Bog resi, da je ne bo vec bolelo. Razmisljaj pozitivno. Tvoje mamice cisto nic vec ne boli! Zdaj je tam, kjer ni bolecin in solza. Ampak samo ljubezen in veselje. Zagotovo se spet srecata v nebesih. Enkrat. Do takrat pa jo bos videla in cutila v sebi, videla jo bos v svojih otrocih in v tisti zvezdici na nebu. Ni te zapustila. Samo spremenila je kraj bivanja 🙂 Se vedno je pri tebi, samo na drugacen nacin. In vedno bo pazila nate in na svoje vnucke.

Drzi se. Za dezjem vedno posije sonce, ne pozabi tega.

Kako sem Bogu hvaležna, da so ljudje kot ti in ostali z enakim razmišljanjem. Tvoje pisanje je prebiranje mene, mojih razmišljanj in čustev v nastali situaciji. Res hvala. Kot si rekla trpela ni, vedno si je želela, da bi samo zaspala. Bog je njeno željo uslišal in ji željo izpolnil. Ko bi se lahko vsaj zjokala!!! Tišči me v srcu, pritisk v glavi vzadaj v zatilju, bolečina kot da bi imela kepo v prsih, bolijo me mišice, sem brezvoljna… Včeraj sem vzela 1,5mg Lexaurin, ker je vse skupaj postalo neznosno. Potem sem se umirila. Začela me je grabiti panika. Je to normalno???
Kako pa tvoj oče, upam, da sta si blizu, da ima tvoj sonček zlatega dedija. Radi se imejte, večkrat se brzdajte in vzemite si čas zase. Naj mu da Bog zdravja. Kako živi sedaj tvoj ati? Pa ti, si srečna? Iskreno.

Draga tudi, ni mi uspelo pisat prej, ker sem zacela s sluzbo in je kr naporno. Ceprav zelo lepo, ker so me bili vsi ucenci veseli, jaz pa njih.

Ja, sem srecna. Imam sicer obcasne probleme z mozem, ki bi vcasih rad zivel brez odgovornosti, meni pa prepustil vso skrb za otrocka (to ga je naucila njegova mama – da je zenska za vse sama, moski lahko pa hodi po gostilnah), drugace pa ni vecje krize. Se imamo zelo radi. Prejsnji vikend smo bili skupaj tudi na seminarju za zakonce v Ankaranu. Zdaj imamo ze dva soncka, triletnika, drugi pa bo konec meseca eno leto.

Moj ati je res zlati, sem Bogu zelo hvalezna zanj. Star je 67 let, bi rekla, da skoraj bolj fit kot jaz, pa poskrbi za malcka bolj kot moj moz ali pa njegova tasca. Vsak drugi dan nam tudi kaj skuha, pa gremo veckrat k njemu na obisk. Tam se lahko vsaj malo spocijem.

Nasel si je prijateljico, staro 60 let.Na zacetku mi je bilo zelo tezko sprijaznit se s tem, zdaj pa jo zelo spostujem in tudi zaupam ji lahko veliko stvari, ki jih atiju npr. ne morem. Pa tudi ta mala dva mi popazi brez problemov, ko imam opravke. (Tasca se npr boji, ce bi ji pustila malega, ker lahko zajoka.)

Tudi, neznosna bolecina bo scasoma popustila, ti pa se bos pocasi navadla, da ne mores vec poklicat mami po telefonu, ko jo bos kaj rabla. Hudo bo se kr neki casa, to zagotovo. Praznina v srcku ob izgubi mamice bo ostala, ne bo pa vec tako zelo bolelo. Zdaj bodo ‘glavni’ v tvojem srcku tvoji otrocki, moz, pa tudi sestra in prijatelji.

Mami zdaj zivi v spominih in tisti zvezdici na nebu. Poskusi se zaposliti z drugimi stvarmi, da ne bos 24 ur na dan razmisljala samo o njej. Naucila se bos, kako se pozdravi rana na srcu, da je ne bos vedno znova odpirala. Ko bos sposobna, mogoce cez par mesecev, bos mogla mamici pomahati v slovo in zaceti ziveti dalje brez nje. Pustiti ji bos mogla da dokoncno odide.. Ona je nasla svoj mir, zdaj si na vrsti ti, da najde svojega. Ker verjames v Boga, mu zaupaj, da ti bo dal Mir, ce ga bos za to prosila. Meni je vera zelo pomagala. Iz nje sem crpala moc in v njej sem nasla mir. In zivljenje je slo dalje. Tako kot bo slo tudi tvoje..