Najprej lep pomladni pozdrav vsem skupaj. Sedaj pa naš problem: imam 16 mesecev staro hčerko s katero imam malo težav kar se tiče trme in ihte. Bom kar opisala, kaj se nama je včeraj zgodilo.
Bili sva v trgovini – sedela je v nakupovalnem vozičku in bila mirna , če odmislim, da mi vozička ne pusti premikati, ampak to ni še nič. Prideva na blagajno, hočem dati malo iz vozička – takrat pa se začne upirat z vsemi štirimi, jokat in vpit na ves glas. Kljub temu vztrajam in jo dam iz vozička na tla – kjer se mi z vso ihto vrže najprej na rito potem pa na hrbet (vrže se tako da z glavo trešči ob tla) in pri tem cepeta vpije in joka. Na vsako moje ogovarjanje ona še bolj zacepeta in se valja po tleh – skratka okrog blagajne je vse pobrisala. Potem sem šla proti vratom in jo mirno klicala naj pride , priletela je z vso ihto in začela stegovati rokice proti meni, ker pa je nisem mogla vzeti (v rokah vrečke..) se je zopet vrgla po tleh…tako, da je tla pobrisala tudi tam in ker se je to dogajalo ravno na pragu sem pa res morala vrečke odložit in jo vzeti v naročje…. Potem se je počasi pomirila. Naj povem, da mala že tam nekje od osmih mesecev in pol uveljavlja svojo voljo na tak način , vendar smo jo do zdaj vedno kar pustili, da je “napad” minil, kar pa včasih traja kar dolgo. Tako, tole je bil tako srednjedolg opis enega izmed njenih “napadov” sedaj pa ste na vrsti vi dragi starši, da mi svetujete čim lažji in milejši izhod iz takih “napadov”. Že vnaprej hvala za kakeršnkoli komentar ali nasvet. lp

Tudi naša se je v trgovinah metala na tla in potem 10 minut ležala na tleh in tulila. Takrat sva jo z možem pustila pri miru, ko pa je bilo napada konec, sva jo ponavadi stisnila k sebi. Večkrat so se ob nama ustavljali ljudje in so govorili, da take situacije poznajo.

Mlajši pa trenutno trmari pri zajtku. Kar na lepem mu ni nič prav. Ko je že preveč tečen, mu vzamem hrano, on se zjoka, potem pa pride jest.

Enak problem (ihta in metanje ob tla) poznam tudi jaz (moja je sicer stara “šele” 13 mesecev), vendar, na srečo, zaenkrat samo doma. Prav strah pa me je prvega takega izbruha na kakem javnem mestu. Doma jo tudi jaz ignoriram in čakam, da mine.
Tudi jaz bom hvaležna za kakršenkoli nasvet.

Vesna

UF..prav sama sem hotela danes to temo odpreti in evo nekdo me je prehitel.Pa le nisem edina..Imam sina, ki je star 15 mesecev in je trmast, da je včasih za znoret. Problem je še v tem, da vse kar prime v roko meče okrog sebe, brca kar mu pade pod noge, tuli in razbija. Sama ga ignoriram , ampak včasih se komaj zadržujem, da ga ne bi malo čez rito.
So mi pa svetovali naj ga polijem z vodo in sem ga.Najprej šok, potem jok in je bilo nekaj dni mir, zdaj pa mi kar sam reče naj ga polijem z vodo.
Če imate kakšen koli nasvet, pomagajte tudi meni, ker nimam več idej kaj bi lahko naredila.Z ignoriranjem ne dosežem nič in trma-ihta traja včasih tudi po 1 uro.Groza!
Lep pozdrav!

Jaz imam problem ta,da moj mali 14 mesečnik buta z glavo,naj bo ob steno,posteljico..vselej kadar ne obvelja njegova..kaj predlagate.Pustiti,ga ne morem in gledati da mine,ker boga glava…pozornost mu preusmerjam in ga takrat hitro preusmerim v kaj drugega zanimivega..ampak kaj vem malo me skrbi vseeno…stalno me pa le ne bo ob njem…ima katera tudi tako izkušnjo’Napišite prosim?!!!

Pri mojih je najbolj pomagalo, če sem jim preusmerila pozornost na kaj drugega:
“Ej, poglej kaj je zunaj!” Potem sem pa na hitro našla “nekaj” – muca, ptiček, rdeč avto, dinozaver, ki je pa ravnokar izginil,…Tako sem se zverzirala, da mi je včasih še mož nasedel (in sem se komaj zadrževala, da se nisem naglas zasmejala :-)…

lp in veliko uspeha…saj ne traja večno 😉

heheh Oprosti,ker sem se zasmejala ampak tudi jaz sem že poskušala s šok terapijo.Včasih zaleže.A kaj ko so naši otročki vsak dan bolj in bolj prefrigani…Tudi moj mali se je začel le smejati in pazi začel govoriti..Mami čofa čofa..hehehehe.Potem pa bodi pameten…

Pri mojih je pomagalo, da smo pustili, da napad mine. Naj buta z glavo, naj cepeta, naj se meče po tleh, ko bo videl da ni učinka bo nehal. To sicer lahko traja kar nekaj časa, ampak še vsak je nehal, ko je videl da ihta nima učinka. Če pa mu popustiš potem je šele joj. zelo dobro je, če se da, da mu preusmeriš pozornost.

Hmm kaj vem,moj ima tudi buško že..oz potemnelo čelo,tam kjer butne..tako da..kaj vem..pustila ga jaz ne bi… Ker ne neha in buta in buta….

Imam sina, sedaj je star 28 mesecev, in zelo, zelo trmast.
Šok smo doživeli lani 2 dni pred morjem, star je bil 18 mesecev. Pazila ga je moja mami. Na gradbišču je bil bager in sinko je letel, da bi ga videl, pri tem je kar naeenkart padel in pomodrel, nič se ni udaril. Hitro ga peljemo k zdravniku (predvidevajo astmatični napad), nato naprej na Pediatrično kliniko. Moral bi ostati čez noč, pa k sreči ni bilo prostora.
Naslednje jutro spet v Ljubljano, kjer so mu naredili preiskave. Že takoj, ko mu je sestra dala sirup za uspavanje, se je upiral z vsemi štirimi, je rekla, da je zelo trmast in verjetno to ni astma. Posneli so mu zapis glave (ali kako se temu že reče), rezultat tega pa je bil, da dobi afektni napad, če si nekaj močno želi, in ko vidi, da tega ne bo dosegel, dobi napad, v možganih pride kratki stik, v tem trenutku neha dihati, pade po tleh in pomodri. To se dogaja otrokom do 18 mes. Takšna je bila razlaga g. doktorja. Povedal je še, da če mu želimo pomagati, naj ga v takšnih trenutkih pustimo popolnoma pri miru, ležati na tleh, da bo sam prišel v normalno stanje, ker v nasprotnem primeru začnejo to izkoriščati, da dosežejo, kar želijo. K sreči, se to do danes ni ponovilo, ker ne vem, če bi ga lahko pustila ležati na tleh.
Sedaj, če kaj ne dobi tuli, vpije, včasih se tudi vrže na tla. Pustim ga pri miru, ko se zjoka sam pride k meni.
lp,

Dobrodošle v svet “jaz in moja osebnost!” Napadi trme kažejo, da otrok preprosto dobiva svoje osebnostne želje (prehod na jaz) in preko ihte preizkuša starše, kako bo lahko s svojim obnašanjem vplival na njih. Če bo ihta “pomagala”, da bo dobil svoje, bo to ena točka zanj in ena manj za vaju z možem. Torej – ignoriranje je najboljše.
Sama se včasih usedem na klop zraven mulca, ki pridno briše tla v Šparu in ga gledam, obrazov zgroženih mimoidočih že dolgo ne gledam več. A so pozabili kako je imeti dvoletnika? Zadnjič me je celo mož v hecu vprašal, če mi prinese kak sok medtem, ko čakam na “pomiritev”, pa sem rekla, da bi raje sladoled (mimogrede, takrat so se ena mini ušeska našpičila in je v hipu pozabil, zakaj se je že metal po tleh).
Pri nas napadi trme trajajo že od 10. meseca naprej, vmes smo poleg metanja po tleh še grizli, tepli, zdaj se kdaj deremo, da ne maramo mame ali dadija… A je tovrstnih izpadov vse manj, ker ugotavlja, da naju ne premakne. Niti za milimeter – včasih, ko razmišljam, ali bi morda mu vseeno privoščila tisti avtomobilček, pa se začne že ihtavo obnašati, mi je jasno, da ga ne bo dobil.
Tudi za ceno tistega komentarja, ko je neka tetica prišla in me vprašala, ali lahko on otroku kupi čokolado, ne… Rules are rules! Pri nas izsiljevanje ne vžge, to se bo verjetno še kako leto učil, potem pa mu bo jasno…

Glede polivanja z vodo nisem preveč navdušena (že itak se le stežka kopa), pa še ni nujno da pomaga. Pri Mileni pa bi s tem vseeno poskusila – da ga primeš in ga daš v banjo in ga potuširaš s mrzlo vodo… Če si sam sebi škodi… Mimogrede, pri tako hudem napadu ihte, da se zaletava v stene in ograjico, ga ne bi pustila samega, poskusi ga prestaviti v okolje, kjer si ne more škoditi, če se ti zdi, da se sam ne more pomiriti, ga močno, zelo močno stisni k sebi, brez popuščanja… in mu šepetaj: pomiri se, tukaj je mami itd… Če pa se ti zdi, da ihta prekoračuje mejo normalnega, povej o tem zdravniku.
Pa še nekaj sem ugotovila – po neksončnih prepirih, kaj bomo oblekli – pomaga “izbira”. Torej, da daš otroku možnost, da izbira kaj bo oblekel – seveda ne ALI BO IMEL pulover gor, pač pa KATEREGA bo imel… pri nas je to zmanjšalo boje glede oblek na minimum.
POzdrav.
T.

Drage mame. Ko berem vaše prigode si ne morem kaj, da ne bi nekaj napisal.
Kot opažam ste zelo potrpežljive, strpne, razumevajoče itd… Ampak prosim vas lepo, kam to pelje ?

Stari so komaj cca 2 leti in že uveljavijo svojo – že samo to da ga pustite da se dere in trmari mu dajete upanje da mu mo enkrat uspelo.

Zato moj nasvet: Ko se bo naslednjič vrgel na tla in se začel dret, ga enkrat pošteno mahnite po riti, res da se bo še potem bolj drl, ampak naslednič tega ne bo več naredil.

Pa ne me sedaj imet krutega, ampak dobra “batina” po riti včasih pomaga bolj kot vse lepe besede in obljube in ne vem še kaj. Pa vas zaradi tega otrok ne bo imel nič manj rad!!!

LP

Preusmerjanje pozornosti pri nas zaenkrat ni obrodilo sadov. Ko je mala v afektu je nič ne zanima, do sedaj se je ustrašila samo strogega glasu in pogleda soseda, ki pa žal ni vedno zraven, ko začne s šovom. Se pa naša tudi buta z glavo vsepovsod. Z vodo se je pa ne upam polit – sem slišala da ni dobro, da lahko otrok od tega dobi tudi božjastne napade… Baje?

Malo čez ritko…..??? Ma jaz bi jo najraj ornk, če bi kaj pomagalo….hahaha Zdajle mi gre na smeh, ko prebiram vaše odgovore, ker mi je kar malo v tolažbo , da nisem med redkimi (pa to ne pomeni da kakšnemu privoščim…bog ne daj) lp

Glede vode- nisem mislila da bi jo polila s celim litrom, toliko, da bo presenečena, mogoče bo zaleglo.Pri meni ne zaleže nič…ne ena čez rit, ne voda, ne ignoriranje, ostane mi samo upanje, da bo enkrat minilo.
Pa lep pozdrav!

Glede oblačenja se strinjam s tabo (imam tri mulčke), tudi jaz dam na izbiro ali to ali ono – v končni fazi sva pa zadovoljna oba otrok in jaz….
Milena, na tvojem mestu bi poskusila okoli posteljne ograjice dat kakšno debelo odejo… Nekje sem brala, da je nekaterim otrokom zvok všeč!?
Ko je bil naš najstarejši star kakšne 4 leta, smo kupovali v Intersparu in dete se je izgubilo v stotinki sekunde. Medtem, ko smo ga iskali, smo zaslišali po zvočniku:
“Žiga kliče svojo mamico in čaka pri informacijah….”. Jedel je čokoladko, malce je bil objokan, ampak naslednjič je spet mrknil….Takrat sem mu zagrozila, če še enkrat izgine ne da bi povedal, ga bom privezala z vrvico!!! Ni minilo 10 minut – SPET!!!!! (smo opazili, da ga je zmanjkalo vedno nekje pri igračah…:)….Ko smo se našli, sem šla po vrvico (kupiti sem morala celo klobko – tisto rjavo), šla do sadja-zelenjave, tam eno prodajalko prosila za škarje, da mi je odrezala pribl. 1 m špage in otroka privezala na svoje zapestje! Bil je tako presenečen, da se tudi upiral ni, ena ženska stara me je gledala, pa sem samo čakala, da bo kaj bleknila, ker sem nujno potrebovala nekoga, da se zderem nanj (na otroka se pač nisem hotela)….
Od takrat se ni nikoli več izgubil! Še sedaj, po treh letih me včasih vpraša, če gre lahko pogledat igrače….

lp

Drago ata! Če nisi prebral naših postov do konca, ne kritiziraj. Sploh pa ne govori o batinah. Naš nikoli nič ne doseže z ihto! Nikoli! Pustim ga, naj se zdere, vseskozi pa obdržim vajeti v rokah. Batine pa ti lepo deli svojim mulcem, ti pa jih bodo naprej svojim štrucam. Sama sem bila precejkrat tepena, pa ti povem, da ni nič pomagalo – še vedno mislim s svojo glavo!
Še to: kako pa bi bilo, če bi tvoj šef priletel do tebe in te dvakrat mahnil, ker si nekaj narobe naredil ali pa mu morda celo upaš ugovarjati. Mislim, da bi ponorel… “K sreči” so tovrstni “vzgojni prijemi” pri otrocih dovoljeni, a ne? Da butneš, ko ne znaš več govoriti… a se tako ne obnašajo tudi otroci v vrtcu (tam pri 3 letih) ?
Tinkara

Vem, da je vsak otrok dugačen, enako velja za starše. In že večkrat sem napisala, da otrok dela vse tisto, kar mu starši dopuščamo. In če ga ignoriramo ob izpadih in samo čakamo, da mine ne storimo nič pametnega. Moja dva fanta (sedaj sta stara 6 in 9 let) sta kaj takega poskusila vsak natančno enkrat in nikoli več. Pa ju nisem niti najmanj ignorirala, pa tudi po priti nista dobila. Enostavno sem jima zelo, zelo resno povedala, da so to pač ne dela in da tega ne dovolim. Grizenje ali udarci staršem – nikoli, oziroma enkrat eden. Ne vem, pa saj ni tako težko otrokom povedati na pravi način, kaj je sprejemljivo oziroma dopustno in kaj ni. Ja, imam pa drugačen problem. Odpovem pa pri bolj “sproščujočih” dogodkih. Oba se namreč neizmerno zabavata, ko spuščata “pukce”. Že doma mi gre na živce (ker to najraje počneta zraven mene), če pa se to zgodi v javnosti… Seveda se ob dogodku opravičita vsem prisotnim, je pa prav “smrdljivo neprijetno” (da o smehu ne govorim). “Zadevi” očitno prostopam premalo resno (v končni fazi tudi mene popade smeh, ko se pa ona dva tako zabavata)…

Mislim da ima ata kar prav. Saj ne govori o pretepanju, ampak otroku ena čez rit, kadar trma prav nič ne škoduje. Zdi se mi velika razlika v pretepanju ali pa dati kakšno čez rit. Jaz prav tako nisem pristaš batin, ampak kadar je dovolj je pač dovolj.Kaj naredš ko te mali brcne ali udari- to se je verjetno že zgodilo. Ali tudi takrat počakaš da se sam umiri. Veš imam štiri otroke od 14,13,8 let in 3 mesece.Nobenega nismo pretepali, se zelo fino razumemo ampak kakšna čez rit je pa dobil prav vsak (razen najmlajše) Saj ga ne udariš, da bi imel črno rit, dovolj je da začuti tvojo roko, pa prav tako zaleže.

Mislim da ima ata kar prav. Saj ne govori o pretepanju, ampak otroku ena čez rit, kadar trma prav nič ne škoduje. Zdi se mi velika razlika v pretepanju ali pa dati kakšno čez rit. Jaz prav tako nisem pristaš batin, ampak kadar je dovolj je pač dovolj.Kaj naredš ko te mali brcne ali udari- to se je verjetno že zgodilo. Ali tudi takrat počakaš da se sam umiri. Veš imam štiri otroke od 14,13,8 let in 3 mesece.Nobenega nismo pretepali, se zelo fino razumemo ampak kakšna čez rit je pa dobil prav vsak (razen najmlajše) Saj ga ne udariš, da bi imel črno rit, dovolj je da začuti tvojo roko, pa prav tako zaleže.