Pozdravljeni!

Moj 2, 5 leti star otrok je zelo priden in ‘brihten’ fantek, a le dokler je dogajanje okoli njega takšno kakor se njemu zahoče.
Namreč ni vseeno kdo ga postreže, če slučajno to ni mami ga popade histeričen jok: opletanje z rokami, metanje po tleh (postelji), vijoličen obraz… Take situacije mi požrejo mnogo živcev in ne vem več kako naj se zadeve lotim. V takih trenutkih ga sploh ni možno umiriti. To se dogaja tudi ponoči (če mu ati, namesto mami prinese sok). Ali ima katera izmed bralk/bralcev izkušnje s takimi otročki? Ali gre res to samo ta obdobje trmarjenja p abo minilo.

Poleg tega se mi zdi, da zelo intenzivno sanja. Veliko govori v spanju in se velikokrat na noč prebudi. Ali bi morala obiskati kakega specialista zaradi tega? Neprestano razmišljam o tem da nekje mora biti vzrok.

Hvala in LP;
Andreja

Andreja, mi smo take napade besa oz. trme poskušali prebroditi tako, da sva z možem hčerki mirno povedala, da se bomo pogovorili, ko se bo pomirila in sva jo pustila vreščočo na tleh (tudi sredi parka) in se malo oddaljila. Navadno je po minuti, dveh prišla do naju in se povsem normalno obnašala. Tudi pri nas naj bi bila za vse bolj pristojna mami, pa se pač nismo pustili in je bila zadovoljna tudi z očijem. Malčki pač poskušajo, do kod lahko gredo s vojo voljo in zahtevami, od nas pa je odvisno, kje bomo postavili mejo…
Lp,Ali

Pozdravljena, Andreja!
Včasih je problem v tem,ker nas imajo otroci premalo časa zase. Moji otroci so v glavnem nemirni takrat, ko zelo utrujeni prihajajo iz vrtca. Takrat si vzamem uro časa, da ju potolažim in pocrkljam. Res, da so otroci zelo različni, vendar pozornost potrebujejo vsi.Mislim, da tudi tvoj otroček s tem zahteva samo pozornost, za katero mislim, da je popolnoma upravičen.
Lepo pozdravljena in veliko potrpljena ti želim! 🙂
Dita

Pri nas je podobno.Vendar je naša punčka navezana bolj na atija.Opazili smo,da
dobro ve,kaj lahko pri komu doseže.Strinjam se z *Ali*,da je treba postavit meje
in potem ni problemov.Lep pozdrav

Pozdravljeni,
kot bi opisovala najnega dveletnika 🙂
Ko pride pri nas do podobnega proglema, kar pa je zadnje čase kar pogosto,
Primer:
“pil čaja”
Prinesem čaj
“ne tega”
prinesem drugega
“ne tega”, cepeta z nogami
še enkrat ponudim …tukaj imaš čaj… pustim ga na mizici
z roko zamahne da bi odrinil skodelico in seveda polil
prehitim ga in postavim čaj na pult, kjer ga ne doseže
poiščem zamaške za ušesa, ker se dere kot da bi ga nekdo tepel.
čista histerija, vmes mu z mirnim glasom razlagam in se pogovarjam z njim…
če je res hudo, potem ga spomnim na kako aktivnost ki jo rad počne, če ne pomaga ga ignoriramo.
Ko se umiri… kar lahko traja kar nekaj časa… popije čaj.
Vmes se potolažim da je le faza v razvoju, ker očitno tudi sam neve točno kaj bi rad.
Je pa zadeva malo bolj nerodna nekje zunaj, ali pa ko ni dovolj časa, ker takrat ko zganja trmo se nič ne da narediti, je totalno neobvladljiv.
Sem se že navadil na zgrožene poglede mimoidočih.

LP
edsel

Edsel, ali sta naša dva otroka obiskovala enak ‘tečaj za trmarjenje’ ali ‘kako spraviti staše ob živce’?

Pri nas je situacija enaka. Zanimivo je, da izbruhne za take malenkosti, primer: “mami, daj me nesi”; jaz pa držim v rokah 33 vrečk. Tudi jaz ga pustim ležati na tleh v izbruhih besa (ki pa trajajo in trajajo..). Ampak umirjena pa nisem ob takih dogodkih, naj se še tako delam, da sem.
V navalu besa se trudim in se z njim pogovarjam kot da je vse OK, pa velikokrat s tem sploh ne uspem. Občutek imam, da si sinko reče: “če že jočem brezveze, pa tudi ne morem kar takoj nehati. Bom še malo tulil.”

Hvala vsem za odgovore.
LP;Andreja

Živjo sotrpini!
Naš mali dveletnik ima enake simptome, tako, da se lahko tolažimo, da nismo edini. Za malo boljše razumevanje otroške psihe in celostnega razvoja pa toplo priporočam knjigo NARAVNO OTROŠTVO. Lepo pozdravljeni, in upam, da bomo čez pol leta ali leto lahko rekli, da je faza mimo.

Dragi moi, to kar nam izgleda kot trma, lahko poskusamo poimenovati ciljna usmerjenost.Pa saj je lahko to ena krasna lastnost.Samo predstavljajte si svojega nadobudneza, ki bo kasneje v zivljenju sigurno lazje prisel do dolocene stvari, pa naj bo to diploma ali kaksna druga stvar, saj tudi ni vazno, ce bo tako ciljno naravnan.vse vec pa je taksnih ljudi, ki ne najdejo prave poti in sredstev, ki vodijo do cilja.Tudi domisljije jim manjka.Se strinjam z vami, da so ti otroci zelo tezavni za vodit in vzgajat.Toda poskusajte jim NE izbiti te lastnosti, ki jim bo kasneje v zivljenju se kako prav prisla.Lahko vam povem, da imamo tudi mi taksnega dveletnika oz. si upam trditi, da ima se redko kdo taksnega ekstremnega otroka.Vendar se mi vsi, tu mislim naso druzino in tudi vrtec , trudimo to njegovo lastnost obrniti sebi in njemu v prid.Samo ideje in pogovor z podobnimi starsi so potrebni, pa boste videli, da imate doma izjemnega otroka, ki vam ga lahko drugi le zavidajo.Glede literature vam priporocam Naravno otrstvo, kot Lili in pa anglesko knjigo Raising Your spirited child.Se splaca poskusiti

Lp Mojca

Draga Mojca, najbrž te nisem preveč dobro razumela, ampak kar sem , je tole: t
– trma je ciljna usmerjenost, je krasna zadeva, ki bo otroku kasneje v življenju pomagala k dosegi pomembnih ciljev
– otrok, ki trmari je izjemen (vaš tudi ekstremen)
– trme (oz. kot ste dejali ciljne usmerjenosti) naj starši otroku nikakor ne bi smeli izbiti
Zelo zanimivo….
Pripominjam, da nisem ne preblaga in ne prestroga mama, vztrajam pa pri tem, da je otroku nujno treba postaviti meje, ne ugoditi vsaki njegovi želji in kaprici, ki se v zgodnjem otroštvu izraža tudi skozi trmo – ciljno usmerjenost. V kakšne odrasle ljudi se bodo razvili ti otroci brez vseh meja?
Knjiga Naravno otroštvo je napisana zelo prijetno in otrokom prijazno.
Ko pa opazujem malčke, predšolske in šolske otroke, za katere bi dejala, da so bili deležni vzgoje po tej in njej podobni knjigah, bi lahko dejala, da preveč permisivna, svobodna in otroku kot središču družine in sveta posvečena vzgoja redko obrodi dobre sadove.
Morda pa le jaz opažam, da so nekateri (ne vsi) tako vzgajani otroci slabo vzgojeni – s tem mislim na (ne)obvladovanje osnov bontona, slabe higiene, in neznanja kulturnega obnašanja med ljudmi…
Znankinemu svobodno in naravno vzgojenemu otroku ne pride na misel, da me pozdravi, ko pride na obisk (kot tudi njegovi mami ne pride na misel, da bi ga opomnila na to), si pa dovoli brskati po mojih predalih, policah, omarah in hladilniku itd (brez mojega dovoljenja, znanka njegovo obnašanje stoično opazuje). Otrok ni kriv, da je tak, dvomim pa, da se je mama kdaj zamislila nad njegovim obnašanjem, ki je zrcalo njene vzgoje.
Kanček olike ni nikoli nikomur škodil, kajne? Pravila obnašanja v naši družbi menda še veljajo, ali pa se motim? In kdaj neki bo otrok povzel vzorec takega obnašanja, če ne v zgodnjem otroštvu?
Lep dan vsem, Ali

Torej draga Ali, mislim, da se zopet nisva razumeli.Nisem rekla, da ti otroci lahko delajo, kar se jim zazdi.Tudi jaz svojega vzgajam z omejitvami, ki pa se verjetno od starsa do starsa razlikujejo.Jaz osebno mislim, da imam veliko sreco, da mi je zivljenje naklonilo taksnega iskrivega otroka, ki pa mu pod nobenim pogojem te kvalitete nocem in nimam pravice odvzeti.Ta knjiga se mi zdi prava zakladnica idej, kako otroku nuditi nekaj drugacnega, kot so kupljene igrace, z redkimi izjemami , seveda in kako s svojim otrokom preziveti cim bolj kakovosten prosti cas, kar pa za marsikaterega starsa predstavlja veliko tezavo in velik napor.Glede obnasanja mojega otroka vam lahko povem samo to, da je olikan, celo zelo olikan.Vljudnostne besede so tudi pri nas v druzini vsakdanjost in ne izjema.Glede brskanja po predalih pa situacije in otroka vase prijateljice ne poznam, vendar pa mogoce otrok s tem kaze samo zanimanje za nekaj, kar ne pozna.Jaz osebno ne pustim, da moj otrok brska po predalih kogarkoli drugega, pa zato se ni razvajen.Sigurno otroci za svoj razvoj potrebujejo omejitve, ki pa naj bodo razumne ( ne samo nam , ampak tudi otroku )in ne skodljive za otrokov razvoj.
>>Morda pa le jaz opažam, da so nekateri (ne vsi) tako vzgajani otroci slabo vzgojeni – s tem mislim na (ne)obvladovanje osnov bontona, slabe higiene, in neznanja kulturnega obnašanja med ljudmi.

Živjo, Mojca, res je, vsako stvar se da interpretirati na več različnih načinov.
Lep dan še naprej, Ali

Spoštovana Mojca napisala si,da je knjiga zakladnica idej,kako otroku nuditi nekaj drugačnega kot so kupljene igrače,z redkimi izjemami in kako s svojim otrokom preživeti čim bolj kakovosten prosti čas …
Prosim te a nam lahko na kratko opišeš nekaj teh idej,ki si jih v praksi uporabila pri vzgoji vašega sinčka?
Večina knjig vsebuje balast (plevel)tudi 80% in je potrebno ločit zrnje od plevela.
(to se nisem jaz spomnil).Zato tudi obiskujemo ta forum,da najdemo to zrnje.Če
pa je še podprto z prakso, je to super kombinacija.
Mislim ,da ti bo veliko staršev hvaležnih.No potrudi se malo (please,please).
Lep dan ti želim

Ker več glav več ve … ane ?? 🙂 … bom še jaz napisala kaj na to temo ‘kako otroku nuditi nekaj drugačnega’ …

moj triletnik najbolj uživa, ko se mamica (ali očka) vsedeta k njemu v njegovi sobi na tla .. in potem počneva raznorazne ‘neumnosti’ .. bi lahko rekel bežni obiskovalec .. haha … ampak za našega malega so to najbolj srečni trenutki. Ko se spustim na njegovo (fizično) višino , na njegov otroški nivo, med ves njegov otroški svet … takrat se mu oči najbolj svetijo .. usta ima do ušes (in še naprej 🙂 in zame je to znak, da je srečen in zadovoljen.
Redkokdaj se igramo skupaj … mali, jaz in njegov očka … opazila sem, da mu je precej lepše samo z enim od naju … z mano se igra po čisto drugačnem sistemu kot z očkom. In to se mi zdi kar uredu.

In kaj počnemo ?? Predvsem se veliko smejimo in poslušamo drug drugega. Ponavadi se mali spomni, kaj bi se rad igral. Zadnje čase opažam, da zelo rad vidi, da mu ob igri pripovedujem razne zgodbice, ki jih potem povezuje z resničnim življenjem … voziva avtomobile, pa želi, da ga zaustavi semafor … želi tudi, da grejo pešci čez cesto … ker si stvari sproti zmišljujeva ponavadi niti nimava pri sebi vseh rekvizitov (semaforja, pa pešcev …) … ampak on je najbolj zadovoljen .. in najbolj smešno se mu zdi … če sem semafor jaz … postavim se pred njim, ga zaustavim … kot kak policaj … obvezno moram spremeniti glas in pa mimiko na obrazu … pešec je pa on … ko gre ‘čez cesto’ , ga še (resno) opozorim na opravke, ki jih mora narediti, preden prečka cesto (pogledati levo in desno …), potem se na semaforju (meni) prižge zelena luč … in že peljeva avto naprej … po cesti … ki je seveda v najini domišliji … gre skozi sobo pa hodnik v kuhinjo … tam se morava ustaviti še v trgovini … nakupujeva makarone in podobne zadeve … ki so v njemu dosegljivih kuhinjskih omaricah … in zapakirane v vrečkah … in greva domov … (v njegovo sobo) … tam v njegovi kuhinji skuhava večerjo .. za vse njegove medvedke in ostale igrače .. in tako lahko mine celo popoldne. Za igro ne rabiva prav dosti igrač … vse je odvisno od domišlije … in tako majhni otroci imajo domišlije na pretek. Samo vzpodbuti jih je treba.

Potem so zelo zanimive kakšne govorne igrice … Biba, Buba, Baja … super knjigica … obvezno branje in igranje 🙂
… biba leze brez oddiha,
… biba leze in sopiha,
… biba je do vrat prišla … trk, trk, trk …. je kdo doma ???
s prsti gremo po mizi , pa po roki, pa po vratu … in … trk, trk .. nežno po glavi … je kdo doma ??? mali se smeji .. da ga je potrebno skoraj umiriti … paše mu telesni stik in to, da ga enkrat požgečkam, drugič rahlo uščipnem …. vse, samo da ima občutek, da se mu posvetim!

Zadnjič sem kupila škarje, pa barvni papir in otroško lepilo … celo popolne je rezal in lepil … jaz pa zraven njega … vsak svojo skulpturo sva delala … in bil je ves zadovoljen. Na koncu sva naredila razstavo za očija … žarel je kot svetilnik 🙂

Ko je bil še mlajši je užival v hranjenju … vsedel se je za mizo in dolgo dolgo pacal kak sirček … malo v usta .. malo po mizi, malo po obrazu, malo po laseh … potem sem mu dala ogledalo … pa se je ves zadovoljen občudoval in bil ponosen na svojo ustvarjalnost.

Ko sva zunaj je pa tako ali tako cel kup zanimivih pripomočkov, s katerimi si lahko narediš prijetno popoldne … najrajši gremo v gozd, tam pa iščemo ‘tapravo palico’ ali pa točno določeno drevo … v bistvu še sama ne vem kaj pravzaprav iščemo .. važno je, da je za malega to ful zanimivo … da on nekaj išče … gleda .. v vse luknje, pa na vse konce in kraje … najde želode, pa kakšne čudne žuželke … in potem se igramo da smo veverice, ki nabiramo te želode … skratka … karkoli se otroku zdi tisti moment zanimivo.
Naš mali obožuje tiste lovske hiške na poljih .. ko splezamo gor, se vidi zeloooo daleč in takrat prav uživa, če mu govorim kakšno zgodbico … katere živali se ponoči sprehajajo naokoli , zakaj jih prav tisti moment ni na spregled in podobno … on pa z odprtimi usti posluša in uživa … jaz pa tudi, ko vidim kako zelo ga vse zanima …

No, zdaj sem naložila cel kup enih stvari .. upam da nisem bila dolgočasna, ampak moje mnenje je … ne glede na to kaj se igrate, kako se igrate , kakšni so pripomočki, ki jih pri igri uporabljate … otroku je važno samo to, da ste z njim in se igrate skupaj. Pa niti ni nujno, da to traja celo popoldne … jaz se včasih vsedem k malemu .. se kakšne pol urce igrava, potem pa grem stran .. on ostane v sobi in slišim ga, kako isto igrico razvija naprej … in jo razlaga svojim medvedkom prav na isti način, kot sem jo jaz razlagala njemu … in to je tisto kar osreči !!!

Imejte se radi in fino in … ko ste z malčki pozabite da ste pravzaprav že odrasli … dajte si duška … in uživajte v igri … Barbara.

Torej Barbara, si me prehitela…tudi pri nas vse poteka tako nekako.Igrace so lahko tudi razni ovojni papirji, s katerimi lahko nas malcek zavija sebe , pa igrace , pa medvedke…potem so tukaj hisice iz raznih skatel.Morali bi videti, kaksno hiso smo poleti naredili iz stare kartonske skatle.Lepo smo jo pobarvali in obdelali in pri tem je sodeloval nas malcek, ceprav je bilo vcasih vec barve na tleh in po njem..pa saj zato je pralni stroj..potem so tukaj razne igrice, ko nam kuha kavico ali nam prinasa darila “za rojstni dan ” in potem se mi na veliko zahvaljujemo in se delamo presenecene, da smo dobili darilo v dar..da potem hisa iz kartona postane vesoljska ladja ali kakrsnokoli plovilo.Mogoce se igre z kaksnimi rolami od WC papirja pa od kuhinjskih brisac .kaj vse je v nasi hisi postalo uporabno pri njegovi igri…samo malo domisljije je potrebno..
Torej Barbara se je malo bolj podrobno potrudila napisati , kako lahko z otrokom prezivimo prosti cas…tudi v trgovini lahko poskusite z majhnimi namigi malcku, naj prinese kaksno stvar v vozicek..seveda morate stati zraven..lahko ga sprasujete npr. ali boste kupili belo moko ali graham moko , al boste dali v vozicek to ali to…naj sodeluje pri vasih odlocitvah..majhne stvari za vas in velike zanj…vendar mu bo obcutek, da je lahko sam naredil nekaj pomembnega zelo veliko pomenil in videli boste, da scasoma o trmi oz. ciljni usmerjenosti ne bo vec duha, ne sluha..
Torej permisivna vzgoja otrok se ne pomeni, da so vsi razvajeni….

Lep vecer vsem Mojca

Bravo Barbara! Takšno mamico bi si želel vsak otrok.Verjamem,da se tudi ostali na tem forumu tako lepo posvečate svojim otrokom.Barbara pa zna to tudi lepo opisat.

Pri nas doma je trenutno aktualen plišast medvedek.Moja dveletna hčerkica,ga umiva,namaže ritko in previje.Potem mu naredi fruzuro (kompletek lasnih sponk,elastik… iz trgovine vse po 199)in če sem priden jo naredi še meni.V njeni kuhinji mu potem skuhava kosilo.(juho,meso in sladoled).Medija posede na stolček jaz pa serviram na krožnike.Ona ga hrani jaz pa moram v kozarec nalivati čaj.Medvedek medtem ploska (z mojo pomočjo) in kima z glavo kako mu je všeč.

Ko,greva na sprehod pa se ustavi pri vsaki rožici,ki jo vidi.Šopek jih prineseva mamici domov.

Z hčerkico zvečer veliko načrtujeva,kaj bova počenjala naslednji dan.Za vikend bomo šli po gobe.Sedaj delava priprave,kaj moramo vzeti s seboj ,kdo bo trgal gobe,kdo bo nosil košarico …

Uživajte še naprej s svojimi malčki.Vsem lep pozdrav

Bravo mamice !

Popolnoma se strinjam, da se da otročička zamotiti na tisoc in en način in ga s tem zavaujemo pred napadom trme in histerije.

Če bi otoka takoj, ko vidimo ali slutimo njegovo nejevoljo zapeljali z igro ali ga kako drugače zamotili, ne bi prišlo do takih izbruhov, vendar smo mamice včasih utujene in znervirane in nam niti na karaj pameti ne pade, da si otrok, v tem trenutku ne želi ta čaj, ampak drug.
Tudi mi smo včasih tečni in zoprni, vsak najbrž pozna trenutek, ko bi se kam skril in kričal do onemoglosti in da nas ne bi mogel pomiriti niti sladek nasmeh ali najlepše darilo. Prav tako je tudi z otročički, le da smo tako nemočni in ne vemo kaj narediti v taki situaciji. Poznamo pa tudi druge izbruhe histerije ali izkoriščevanje naših otrok. Npr. doma se hočeta mati in očka nujno pogovoriti o pomembni stvari, pa nas nadobudnež po vsej razlagi, da se bosta mami in oči nekaj hitro pogovorila, noče upoštevati in se dere na vsa usta, z glavo tolče po tleh in brca z nogami. V takih trenutkih tudi mi oz. vsaj jaz hitro “znorim” in včasih začnem zelo kričat na otroka naj se umiri. Mine me vsa znanost, da bi v takem trenutku morala otroka stisniti k sebi in ga z božanjem in nežnimi besedami pomiriti. Tako se po mojem mnenju počne z otročički, kateri ne morejo razumeti kaj se dogaja in ne z tri ali več letnimi otročički, kateri se že morajo vsaj malo zavedati, da mamica in očka nista v vseh trenutkih samo zanj.

Se pravi, da bodo naši malčki še vedno trmoglavili, naj si bo to dama, na igrišču ali v trgovini, mi pa jih bomo nemočni in včasih v sramu gledali, kakšna mala pošast, je postal naš malček.

Vsak je lahko pameten, dokler ni sam postavljen pred tako dejstvo.

Preden sem imela otroka oz. ko sem imela še dojenčico, sem bila tako pametna. Vedno kadar sem videla kakšnega malčka kako se je metal potleh ali v naročju tulil do onemoglosti in brcal, sem si rekla; moj otrok pa že ne bo tak, saj je obdan s samo ljubeznijo in razumevanjem. Starši pa so se mi zdeli, da ničesar ne znajo.

Sedaj sem jaz na tem in se vsakič s sramom spomnim kakšno mišljenje sem imela pred časom. Imam mnogo znanja in nemalo izkušenj, pa sem še vedno nemočna. Moja malčiča je v trgovini ali kje na obisku vedno močnejša kot jaz, kjer ostanem nemočna in v sramu, ker je ne moren im ne znam potolažiti, ker pač vsega ne more dobiti.

Vem pa tudi, da ko bodo moji otroci odrasli in se odselili, bom spet najbolj pametno bitje, kar se tiče otrok, na svetu.

Včahih moramo vsi malo potrpeti, kajti naši mali sončki tako hitro zrastejo in odhitijo v svet, vsi ljudje, ki še nimajo otrok, gledajo druge trmice z neko zavistjo, in če imajo vsaj malo “sreče” bodo kamlu na tem, za kar mi vstrajno iščemo odgovore in pravila.

Trma je le ena od nadlog, katere nas čakajo, ko otroci odraščajo. Koliko bomo šele mamice trmaste in histerične, ko bodo naši pobrtetniki hoteli na vsak način ven, me pa bomo v strahu, da ne bo kaj narobe. Pa bomo tudi to preživeli in nazadnje bomo uživali ob naših vnučkih, katere bomo razvajali do onemoglosti, nato pa bodo imele njihove mamice težave, me pa jim bomo velikodušno svetovale, da me nismo nikoli vzgajale takih trmastih otrok.

Uživajmo brez trme ali znjo. In zavedajmo se, kako smo srečne, da imamo svoje trmoglavčke.

Andreja!

Pri nas je podoben problem, ki ga poskušamo najprej rešiti z mirnim pogovorom, kar nam seveda vedno ne uspe. Nakar našo triletno trmico ignoriramo in se čez čas umiri. Primer:
V trgovini smo domenjeni da dobi eno stvar, vendar si naša Neja včasih želi še kakšno stvar in takrat se začne velika bitka, tako da sem jo primorana vzdigniti v naročje in jo odnesti iz trgovine ven predčasno v avtomobil ter grem sama nazaj v trgovno. Ko pridem nazaj je deklica že mirna in se mi opravičuje, vendar ve da s tem ne doseže svojih zahtev. Otroci se egoisti in preiskušajo meje na takšen ali drugačen način, od nas staršev pa je odvisno do kam bodo prišli.
Lep pozdrav in čim manj trme,
Petra

Andreja,

moj sine bo čez štirinajst dni star dve leti.
Pred nekaj dnevi je prišel v obdobje, ko se pri nočnem zbujanju nikakor noče pomiriti (zbuja se sicer že celi dve leti).Pade v “histeričen” jok, se otepa in se ne da pocrkljati predvsem očku ne.To traja uro, do uro in pol potem “preseka” in zaspi.
Tudi čez dan je bolj trmast kot je bil.
vendar pa jaz že imam tako izkušnjo pri starejši hčeri (sedaj 5,5 let).Pri njej se je začelo malo kasneje pri 2,5 letih.Žal je moja izkušnja taka, da se ne da dosti pomagati, vsekakor bo tudi to obdobje minilo.Predvsem ne kakšnih radikalnih posegov ali sprememb.
Slaba tolažba ne? jaz imam danes podočnjake do pasu!

Držite se in lep pozdrav!

Petrina Gruden